Jedro

V času pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank v letu 1974 ni bilo materialnopravnega predpisa, ki bi tožečo stranko upravičeval do skupne lastnine na stanovanjski hiši v Ljubljani iz naslova njene domnevne izvenzakonske skupnosti s tožencem. Določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se namreč ne uporabljajo retroaktivno. Po določbi 233. člena zakona (Ur. l. SRS, št. 14/89) je zakon začel veljati 01.01.1977, torej po sklenitvi zakonske zveze pravdnih strank v letu 1974. Tožnica bi torej na stanovanjski hiši mogla pridobiti (so)lastninsko pravico le na stvarnopravni podlagi ali na obligacijskopravni podlagi s posledično pridobitvijo lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je že pravnomočno ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank, ki sta ga pridobili v zakonski zvezi. V svoji sodbi, ki jo je po zavrnitvi pritožbe tožeče stranke sodišče druge stopnje potrdilo, je pod točko 1. skupno premoženje opredelilo, nakar je odločilo, da delež tožnice na tem premoženju znaša 4/10 od celote, delež toženca pa 6/10. Zato je tožencu naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, kolikor gre za nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi, obenem pa mu je tudi naložilo, da mora tožnici poleg že pravnomočno prisojenih zneskov 4.951,60 DEM in 80,05 CHF z obrestmi plačati še znesek 4.951,60 DEM in 80,05 CHF z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek, v katerem je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja skupnega premoženja na stanovanjski hiši v Ljubljani in na deviznih prihrankih v Švici, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z ugotovitvijo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi stanovanjska hiša v Ljubljani, stoječa na parceli št. 745/13, vložek št... k.o..., pa tudi devizni prihranki v Zurichu in Munchnu z enakim tožničinim deležem (4/10), kakor je ugotovljen glede preostalega skupnega premoženja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana v tem, ker je bila glavna obravnava opravljena pred Okrožnim sodiščem v Kranju, čeprav bi se morala opraviti pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju pa tožnica ni bila zaslišana in sodišče tudi ni izvedlo nobenega dokaza. Ko je treba zaslišati stranke, sodišče nima pooblastila, da bi prebralo zaslišanje stranke, opravljeno na katerem od prejšnjih narokov. O razširjenem delu tožbenega zahtevka dokazi niso bili izvajani, poleg tega pa tudi niso bili izvedeni dokazi - predvsem zaslišanja prič - ki jih je tožeča stranka predlagala v vlogi z dne 29.11.1998. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka o deviznih prihrankih v Švici in Nemčiji je bila sprejeta brez izvedbe dokazov. Sicer pa tožnica vztraja, da analiza dejstev in dokaznih listin utemeljuje sklepanje o obstoju izvenzakonske skupnosti od leta 1967 do sklenitve zakonske zveze v letu 1974. Pravdni stranki sta se skupaj odločili za gradnjo, načrtovali sta skupno bodočnost, skupaj sta ustvarjali, svojo skupna hotenja pa sta realizirali v sklenitvi zakonske zveze. V decembru 1974 se jima je rodil skupni sin. Nato tožnica citira izpovedbe posameznih prič, ki dokazujejo obstoj izvenzakonske skupnosti, ki pa jih izpodbijana sodba sploh ne upošteva. Podrobneje je v reviziji navedeno tudi vse, kar je tožnica v dosedanjih pripravljalnih vlogah navajala o svojih vlaganjih v stanovanjsko hišo. Svoje trditve v tej smeri je strnila v 50 točk. Nerazumljivo je, da takšen obseg vlaganj ni bil upoštevan kot podlaga za ugotovitev obstoja skupnega premoženja in tožničinega deleža na njem.

Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP je mogoče revizijo vložiti le, če so te kršitve bile storjene pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Problem stvarne pristojnosti za sojenje v tem sporu zato ne more biti predmet revizijskega preizkusa, pri čemer pa po določbi 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP tudi ni podana kršitev v tej smeri, če višje sodišče iste vrste morda odloča o sporu, za katerega je pristojno nižje sodišče. O načinu poteka postopka neposredno pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje prepričljivo zavrnilo revizijski enako pritožbeno tezo o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ker so izpovedi preje zaslišanih prič bile na glavni obravnavi prebrane. V tej smeri ni treba posebej opozarjati na izjavo tožeče stranke na zadnji glavni obravnavi, da se s prečitanjem izpovedi strinja. Sodišče druge stopnje tudi pravilno vrednoti vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.01.1999, iz katerega ne sledi, da bi bil sprejet dokazni sklep, da bosta pravdni stranki znova zaslišani.

Narok je na glavni obravnavi dne 20.01.1999 torej potekal v skladu z določbo tretjega odstavka 315. člena ZPP. Izvedeni so bili vsi dokazi, ki jih zajema izpodbijana sodba; skrajšanje s prečitanjem izpovedi pa je posledica izražene želje pravdnih strank, da se končno "ta pravdna zadeva zaključi". Revizijska teza, da je bilo sojeno brez izvedbe dokazov, torej ne drži. Kolikor pa revizija sodbama nižjih sodišč očita pomanjkljivo izvedeni dokazni postopek zaradi zavrnitve dodatnih dokaznih predlogov (ki jih je tožeča stranka postavljala v svojih pripravljalnih vlogah), gre za poseganje v dokazno oceno: sodišče samo presodi, kdaj je stvar zrela za odločitev (prvi odstavek 304. člena ZPP). Sprejeta dokazna ocena ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Revizija z obširnim prikazovanjem dejstev, ki naj bi utemeljevala obstoj izvenzakonske skupnosti (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) vsebinsko polemizira s pravnim stališčem, sprejetim v sodbah nižjih sodišč, da v času pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank v letu 1974 ni bilo materialnopravnega predpisa, ki bi tožečo stranko upravičeval do skupne lastnine na stanovanjski hiši v Ljubljani iz naslova njene domnevne izvenzakonske skupnosti s tožencem. To pravno stališče je pravilno: določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se ne uporabljajo retroaktivno. Po določbi 233. člena zakona (Ur. l. SRS, št. 14/89) je zakon začel veljati 01.01.1977, torej po sklenitvi zakonske zveze pravdnih strank v letu 1974. Tožnica bi torej na stanovanjski hiši mogla pridobiti (so)lastninsko pravico le na stvarnopravni podlagi ali na obligacijskopravni podlagi s posledično pridobitvijo lastninske pravice. Ugotovljena dejstva takih podlag ne potrjujejo. Glede na situacijo (toženec je bil lastnik zemljišča in investitor gradnje) bi tožnica mogla utemeljeno uveljavljati solastninski delež na hiši, če bi dokazala obstoj dogovora o skupni gradnji. Dokazna ocena, ki ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), obstoj dogovora izključuje. Trditve o načrtovanem skupnem življenju same po sebi omenjenega dogovora ne morejo potrjevati, okoliščine posredne narave, ki se nanašajo na zatrjevani tožničin investicijski vložek, pa so take, da ne omajejo osnovne ugotovitve, da je toženec zaradi donosne zaposlitve v Nemčiji gradnjo sam financiral ob pomoči svojega očeta, zidarskega mojstra. V tej smeri je izpodbijana sodba sprejela prvostopno dokazno oceno o tožničinem omejenem finančnem in organizacijskem vložku v gradnjo; ta pa ob izostanku pravne podlage, dogovora o skupni gradnji, lahko vodi le do obligacijskopravnega zahtevka. Ne glede na to, da se obširne tožničine revizijske navedbe o vlaganjih pretežno nanašajo le na delno nabavo notranje opreme, ne pa na investicije v nepremičnino, predstavlja njihovo citiranje poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, kar pa že po povedanem na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Ugotovitev, da gre za revizijsko izpodbijanje dokazne ocene, obvelja tudi za tisti del revizije, ki se nanaša na toženčeve denarne prihranke v Švici in Nemčiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za izključno toženčeve prihranke iz prejemkov pred sklenitvijo zakonske zveze v septembru 1974. Izvedeni dokazi so omogočili sklepanje, da ni nikakršne opore za trditev, da bi tožnica pri ustvarjanju teh prihrankov sodelovala.

Neutemeljena revizija je bila zavrnjena na podlagi določbe 393. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih toženec v odgovoru na revizijo ni zaznamoval.