Jedro

Solastniki sicer urejajo razmerja glede uporabe solastne stvari s sporazumom, če tega ni, pa ga lahko nadomesti sodna odločba, kar jasno izhaja iz določbe 112. člena ZNP. Predmetna določba daje pritožniku kot solastniku funkcionalnega zemljišča možnost vložiti predlog v zvezi z načinom uporabe solastne stvari – parkiranjem na funkcionalnem zemljišču. V skladu z določbo 112. člena ZNP ima predlagatelj pravico do podrobnejše opredelitve uporabe, ki je sorazmerna deležem oz. določitve načina uporabe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016, s katerim je bila pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, da se parkiranje na nepremičnini z ID znakom 000-248/0 omeji tako, da parkiranje neposredno pred nepremičninama z ID znakom 000-459-2 in 000-459-3 ni dovoljeno (I/1. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog za postavitev ovir na nepremičnini z ID znakom 000-248/0 za zagotovitev nemotenega dostopa do nepremičnin z ID znakom 000-459-2 in 000-459-3 (I/2. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da predlagatelj nosi stroške postopka.

3. Zoper takšno odločitev se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Opozarja na izrazito poenostavljeno in nevsebinsko argumentacijo prvega sodišča. Slednje je neutemeljeno zaključilo, da bi s prepovedjo parkiranja na delu nepremičnine z ID znakom 000-248/0, ki v naravi predstavlja funkcionalno zemljišče k večstanovanjski stavbi, in s postavitvijo ovir, omejilo pravico uporabe oz. souporabe funkcionalnega zemljišča ostalim lastnikom, s čimer bi kršilo pravice drugih solastnikov, ki imajo pravico uporabljati stvar sorazmerno svojemu delu, kot to določa 66. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Izpostavlja, da izpodbijani sklep nima vsebinske obrazložitve, v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP. Graja zavrnitev vseh nelistinskih dokazov in poudarja, da se prvo sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje S. A. in A. A. Pritožnik se že vrsto let bori s problematiko parkiranja pred nepremičninama z ID znakom 000-459-2 in 000-459-3, ki v naravi predstavljata garaži. Pravna sredstva, ki jih je navedlo sodišče, niso učinkovita, saj bi moral predlagatelj vsakodnevno klicati policijo ali vlagati tožbe zaradi motenja posesti. Pojasnjuje razloge za neprimernost uporabe določbe 16. točke četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ki ni uporabljiva za zasebna zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu predlogu ugodi. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki pa se nanjo ni odzval. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožnik utemeljeno opozarja na zmotne zaključke prvega sodišča, ki je razlog za zavrnitev predloga našlo v določbi 66. člena SPZ. Zadeva I Cp 1634/1999, na katero se sklicuje prvo sodišče, v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Primer, ki ga izpostavlja sodišče, se nanaša na tožbo, s katero je tožnik uveljavljal, da mu toženka dopusti nemoteno souporabo dvorišča stanovanjske hiše, zlasti nemoteno parkiranje osebnega avtomobila na parkirnem mestu pri prizidani garaži in da v bodoče opusti vsako oviranje tožnika pri dovozu in souporabi dvorišča. Že v citiranem primeru je sodišče opozorilo, da sodijo spori glede načina uporabe solastne stvari v okvir nepravdnih postopkov. Pri takšnih sporih, ko se solastniki ne morejo sporazumno dogovoriti o načinu uporabe stvari, je v ZNP predpisan postopek za ureditev tovrstnih razmerij. Solastniki sicer urejajo razmerja glede uporabe solastne stvari s sporazumom, če tega ni, pa ga lahko nadomesti sodna odločba, kar jasno izhaja iz določbe 112. člena ZNP. Predmetna določba daje pritožniku kot solastniku funkcionalnega zemljišča možnost vložiti predlog v zvezi z načinom uporabe solastne stvari – parkiranjem na funkcionalnem zemljišču. V skladu z določbo 112. člena ZNP ima predlagatelj pravico do podrobnejše opredelitve uporabe, ki je sorazmerna deležem oz. določitve načina uporabe.

7. Solastniki uživajo vsa lastninska upravičenja iz 37. člena SPZ in jim pripada popolna pravna oblast nad stvarjo. Tako ima solastnik v skladu s svojim deležem upravičenje imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati njene plodove in z njo razpolagati. Pri tem pa je treba ločiti med posestjo kot dejanskim načinom izvrševanja oblasti nad stvarjo in upravičenjem uporabe, ki je pravni izraz solastnine. Glede dejanskega načina izvrševanja je sicer odločilna volja solastnikov, ki lahko ustreza vsebini solastninskega razmerja ali pa tudi ne. Tako lahko solastniki solastno stvar uporabljajo, da vsak od njih izključno poseduje določen delež stvari (deljena posest), posest pa lahko izvršujejo tudi vsi hkrati (hkratna posest), lahko pa je uporaba kombinacije obojega. Solastnik ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega načina izvrševanja posesti, lahko pa zahteva, da mu ustrezno uporabo določi sodišče na podlagi njegove pravice. Ker med solastniki ni bil dosežen sporazum glede spremembe načina uporabe, ima predlagatelj po 112. členu ZNP pravico sprožiti ustrezen postopek.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno materialnopravno stališče, ko je predlog zavrnilo s sklicevanjem na določbo 66. člena SPZ, ki v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in neupoštevanja določbe 112. člena ZNP je bilo treba odločitev prvega sodišča razveljaviti in mu zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

9. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče upošteva, da v obravnavani zadevi ne gre za pravdni postopek, v katerem sodišče odloča o utemeljenosti zahtevkov, ki so jih postavile stranke, temveč za nepravdni postopek, v katerem se urejajo razmerja med prizadetimi osebami. Glede na naravo postopka predlagatelj niti ni dolžan postaviti določnega zahtevka glede ureditve razmerja, ampak mora predlog vsebovati samo opis razmerja oz. stanje, o katerem naj sodišče odloči (21. člen ZNP).

10. O pritožbenih stroških bo odločilo prvostopenjsko sodišče s končno odločbo, kar je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.