Jedro

Res ima naročnik ima pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti (622. člen OZ), vendar v konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje (niti iz toženčevih navedb) ne izhaja niti da bi to ustrezalo naravi posla niti da bi bilo to tožencu onemogočeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih toženec dolguje tožniku, zniža za 1349,25 EUR (na 833,30 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu I. točke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 1920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov, in sicer v znesku 2244,76 EUR, v 8-ih dneh, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

2. Toženec se proti sodbi pritožuje, obrazloženo le v obsodilnem delu, sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo oz. razveljavitev tega dela sodbe, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Pravi, da gre za plačilo 192 ur dela po 10 EUR/uro, za kar naj bi se stranki ustno dogovorili, a trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejstev, ni izvedlo vseh dokazov, sodba pa je zanj tudi nerazumljiva oz. je brez razlogov. Meni, da tožnik svojih navedb ni dokazal, saj je ponudil le lastno izpovedbo, ki so jo sicer potrdili nekateri njegovi delavci, ki pa so od njega odvisni in so bili torej pristranski; Tudi tožnik je enkrat zatrjeval, da je bil dogovor 12 EUR/uro, potem pa, da 10. Glede obsega del se sodišče opre na evidenco, ki pa je tožnik ni predložil v spis, očita pritožba. Trdi, da dogovora ni bilo, saj če bi bil, bi bil gotovo v pisni obliki. Navaja, da bi moral imeti možnost preverjati izvršena dela in njihov obseg, vse v skladu z določbo 622. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po 3. odst. 642. čl. OZ ni dolžan plačati pred potrditvijo del. Pravi, da je pristal na to, kar je ugotovil izvedenec in je sodišče že odločilo v skladu s tem. Meni, da je odločitev pristranska, kar se vidi tudi pri stroških, ki so vsi neobrazloženo naloženi njemu v plačilo.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer glede stroškov postopka, sicer pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede glavne stvari pravilno in v celoti ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva ter ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. O čem naj ne bi bilo razlogov, pritožba niti ne pove, prav nasprotno, sama polemizira z razlogi o odločilnih dejstvih.

6. Sodišče prve stopnje je tokrat napravilo solidno in korektno dokazno oceno in se z zaslišanjem strank ter prič prepričalo, da sta se tožnik in toženec ustno dogovorila še za dodatna dela sečnje (ki v njunem pisnem dogovoru niso bila zajeta), in sicer za čiščenje grmovja in ostale podrasti. Ugotovitev tega, da so bila dela opravljena, je sodišče sprejelo že na podlagi mnenja izvedenca, da so bila predhodno tudi dogovorjena, pa na podlagi izpovedb tožnika ter prič Ž., D. in M. Četudi se v čem izpovedbe niso skladale, sodišče prve stopnje razumno obrazloži, zakaj jim verjame kot v bistvenem skladne in tudi po vtisu verodostojne, in četudi so priče povezane s tožnikom, še ne pomeni, da so avtomatično pristranske tudi v subjektivnem smislu. Tudi razhajanja v izpovedbi o ceni urne postavke (10 oz. 12 EUR) dvoma v prepričljivo, logično ter skrbno dokazno oceno ne zbujajo.

7. Glede očitka, da naj nekaterih dokazov sodišče prve stopnje ne bi izvedlo, pritožba ni konkretna. Pisna listina sicer ni edini možni dokaz o obstoju dogovora, za veljavnost pa v tem primeru tudi ni predpisana posebna oblika.

8. Očitek, da se je sodišče glede obsega opravljenih del oprlo na tožnikovo evidenco, ki da je toženec kot dokaz ni videl, kar je implicite očitek procesne kršitve glede pravice do izjave (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), ni utemeljen. Sodišče je namreč verjelo ustni izpovedbi tožnika, ki se je pri opisu tega, koliko je bilo opravljenega, pač skliceval na svojo evidenco.

9. Pritožbeno sodišče torej sprejema zanesljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili ustni dogovor o čiščenju grmovja in ostale podrasti, za ceno 10 EUR/uro, in da je bilo opravljenih ur 192. Tak dogovor je po pravni naravi podjemna pogodba, ki je po definiciji 619. čl. OZ pogodba, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Res ima naročnik pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti (622. čl. OZ), vendar v konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje (pa tudi ne iz toženčevih navedb) ne izhaja niti da bi to ustrezalo naravi posla niti da bi bilo to tožencu onemogočeno. Zato tožencu niti nadaljnje sklicevanje na določbo 3. odst. 642. čl. OZ, po kateri naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno, ne pomaga.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe glede glavne stvari ni našlo relevantnih napak, jo je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Ima pa pritožnik prav v graji stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da tožniku povrne vse za pravdo potrebne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, čeprav je tožnik uspel le delno, in sicer s približno 56 % svojega zahtevka (zahteval je 6029,32 EUR, uspel pa s skupno 3418,48 EUR). Po določbi 2. odst. 154. čl. ZPP je tožnik upravičen le do povračila dela svojih stroškov, delno pa mora on povrniti stroške tožencu. Teh slednjih je za 870,30 EUR, 44 % pa znaša 388,93 EUR. Tožnikovih stroškov je bilo za 2182,56 EUR, 56 % od tega je 1222,23 EUR. Po pobotanju se izkaže, da toženec dolguje 833,30 EUR, kar je 1349,25 manj, kot mu je to naložilo sodišče prve stopnje. Odločitev o stroških je bilo zato treba ustrezno spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP ter 1. in 3. odst. 154. čl. istega zakona: pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, saj delni uspeh zoper stransko terjatev (stroške) na razmerje siceršnjega uspeha v postopku ne vpliva.