Jedro

Kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ je blanketne narave, zato mora biti v opisu kaznivega dejanja glede poslovnih listin navedeno, na podlagi katerih zakonskih oziroma podzakonskih predpisov se te listine vodijo. Zakonski znak "uporaba krive poslovne listine kot prave" je izpolnjen in je listina uporabljena, če storilec na kakršenkoli način listino spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost, to pa je tudi v primeru predložitve listine pristojnemu organu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21.10.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.1.2007, je bil E.M. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Plačati mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 240. člena KZ in 50. člena KZ, zaradi kršitve določb 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi bistvene kršitve določb 83., 321., 322., 323., 344., 364., 365. in 395. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, vprašanja dejanskega stanja pa niso razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojenec in zagovornik, katerima je bil poslan odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Vložnik zahteve izpodbijanima sodbama očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 364. člena ZKP, ker naj bi med izvirnikom (razglašeno sodbo) ter pisno sodbo obstajala nekatera nasprotja: v izvirniku je kazen v pogojni obsodbi "določena", kaznivo dejanje je pravno opredeljeno po drugem odstavku 240. člena KZ, kot datum storitve dejanja pa je naveden datum 3.6.2002. V pisni izdelani sodbi pa je sodišče v pogojni obsodbi kazen "izreklo" in dejanje pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, kot datum storitve kaznivega dejanja pa navedlo 3.6.2001. Vložnik zahteve se ne strinja s stališčem višjega sodišča, da bi bilo mogoče navedene pomanjkljivosti (tudi po pravnomočnosti sodbe) odpraviti s popravnim sklepom. Kadar gre za neskladja oziroma neujemanje pisno izdelane sodbe in izvirnika glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP (kot v predmetni zadevi), je ta mogoče odpraviti le s popravnim sklepom, skladno z drugim odstavkom 365. člena ZKP, z njegovo vročitvijo pa začne ponovno teči rok za pritožbo zoper sodbo. Po mnenju vložnika zahteve je bila obsojencu odvzeta možnost pravnega sredstva zoper morebitno popravljeno sodbo in je zaradi tega še vedno v negotovosti glede bistvene vsebine sodbe oziroma ali gre res za pisne pomote.

Vložnik zahteve utemeljeno opozarja na navedene pomanjkljivosti oziroma neskladja pisno izdelane sodbe z izvirnikom. Nobenega dvoma ni, da je izpodbijana pisna sodba obremenjena z očitno pisno napako, ko navaja napačen datum storitve kaznivega dejanja in ko v okviru izrečene pogojne obsodbe kazen "izreka" namesto pravilno "določa". Obstaja tudi zatrjevano neskladje glede pravne opredelitve kaznivega dejanja med izvirnikom in pisno sodbo (nadaljevano kaznivo dejanje), ki pa ga vložnik zahteve ne problematizira tudi v povezavi s kršitvijo kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP).

Zahteva tudi pravilno ugotavlja, da bi bilo mogoče navedene pomanjkljivosti izpodbijane prvostopenjske sodbe (ki se nanaša na opis kaznivega dejanja, pravno opredelitev in odločbo o pogojni obsodbi) odpraviti le s popravnim sklepom (drugi odstavek 365. člena ZKP), izdanim pred pravnomočnostjo sodbe in da z vročitvijo sklepa o popravku začne znova teči rok za pritožbo zoper sodbo. Na tej podlagi pa je višjemu sodišču mogoče očitati zgolj nebistveno kršitev določbe drugega odstavka 365. člena ZKP. Vložnik zahteve sicer zatrjuje vpliv te kršitve na zakonitost sodbe, vendar pa tega ne izkaže oziroma ne utemelji, da bi s pritožbo (ki mu je bila "odvzeta") zoper sodbo, v kateri bi izpodbijal navedene pomanjkljivosti sodbe, uspel dokazati, da gre za neskladja o tako pomembnih vprašanjih, da bi moralo višje sodišče, če bi ugotovilo njihov obstoj, sodbo razveljaviti oziroma spremeniti. Tega vložnik zahteve ne izkaže niti s sklicevanjem na kršitev 50. člena KZ.

2. V zvezi s tožilčevo spremembo obtožnega predloga na glavni obravnavi vložnik zahteve uveljavlja naslednja očitka: a.) sodišči prve in druge stopnje naj ne bi presodili dopustnosti spremembe obtožnega akta na glavni obravnavi tudi z vidika zlorabe tožilčeve pravice iz prvega odstavka 344. člena ZKP; ta obveznost sodišča po navedbah zahteve izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4.12.1997; b.) sprememba obtožnega akta je pomenila "korenito" spremembo opisa izvršitvenega dejanja, šlo naj bi celo za drug historični dogodek oziroma za razširitev obtožbe.

Po obtožnem predlogu z dne 2.12.2002 naj bi obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, ker je lažne poslovne listine uporabil kot resnične, s tem da je v poslovne knjige na sedežu svoje dejavnosti v L. evidentiral ponarejene račune, za katere se je izkazalo, da jih ni izdal P.d.d., z namenom uveljavitve vstopnega davka na dodano vrednost. V nadaljevanju opisa so navedeni posamezni ponarejeni računi v letih 2000 in 2001 po posameznih mesecih.

Na glavni obravnavi dne 21.10.2005 je državna tožilka obtožni predlog spremenila tako, da je še vedno zatrjevala uporabo lažne poslovne listine, ki pa jo je konkretizirala z očitkom, da je obsojenec dne 3.6.2001 Ministrstvu za finance, Davčni upravi Republike Slovenije v postopku inšpiciranja poslovnih knjig in dokumentacije predložil knjigo prihodkov in odhodkov ter knjigo izdanih in prejetih računov, obe za leti 2000 in 2001, ki ju je moral voditi na podlagi 74. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ter 9. in 14. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika in slovenskih računovodskih standardov, kateri sta pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, v katerih so bili evidentirani računi za nakup goriva D2 pri naftni družbi P.d.d. v L., za katere je vedel, da so fiktivni, saj ti nakupi niso bili opravljeni in so bili v poslovnih knjigah lažni. V nadaljevanju opisa so našteti isti posamezni računi za leti 2000 in 2001 kot v obtožnem predlogu.

Iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje vložnik zahteve (v kateri je ugotovilo, da določba 344. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo) izhaja, da državni tožilec na glavni obravnavi sme spremeniti obtožni akt, vendar le pod pogoji, da s tem ne zlorabi te svoje pravice in da z njo ne poseže v obdolženčevo pravico do obrambe. Zato mora sodišče, kot pravilno ugotavlja vložnik zahteve, vedno tudi s tega vidika preveriti spremembo obtožnice. Po ustaljeni sodni praksi je zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta (subjektivna) zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi. To pomeni, da je državnemu tožilcu dovoljena sprememba obtožnice tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice in ne zgolj zaradi spremenjenega dejanskega stanja na podlagi novih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je modificirano obtožbo sprejelo, s čimer je sicer posredno, vendar jasno izrazilo stališče, da državni tožilec s takšno spremembo ni zlorabil svoje pravice po prvem odstavku 344. člena ZKP. Tudi višje sodišče je bilo mnenja, da je takšna sprememba obtožbe dopustna in da ni v neskladju s 344. členom ZKP, zaradi česar je pritožbene navedbe v tej smeri zavrnilo. Vložnik zahteve pritožbenemu sodišču očita "formalističen odgovor" in kršitev 395. člena ZKP, ker tovrstnih pritožbenih navedb naj ne bi presodilo. Pri tem pa ne pojasni, katere so tiste pritožbene navedbe, na katere ni odgovorilo oziroma jih ni presodilo, pa bi jih moralo in ki so pomembne z vidika obsojenčevih pravic obrambe. Ugotovitev višjega sodišča, da je bila sprememba obtožnega akta dopustna in da ni bila v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP v obravnavanem primeru zadosti obveznosti sodišča, da mora obrazloženo presoditi konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva (prvi odstavek 395. člena ZKP).

Glede ugovorov zahteve pod točko b) je treba ugotoviti, da je na prvi pogled sprememba obtožbe na glavni obravnavi morda res videti "korenita", vendar pa primerjava opisov iz prvotne in spremenjene obtožbe pokaže, da bistvo kazenskopravnega očitka ostaja nespremenjeno. V določbi 240. člena KZ (prvi in drugi odstavek) so inkriminirane različne izvršitvene oblike protipravnega ravnanja s ponarejenimi poslovnimi listinami, ki so pomembne za pravni promet. Obsojencu se ob nespremenjeni pravni kvalifikaciji (drugi odstavek) in znotraj istega časovnega okvira ves čas očita, da je lažne poslovne knjige uporabil kot prave. V spremenjeni obtožbi je zgolj določneje opredeljen čas in način uporabe ponarejene poslovne listine s predložitvijo poslovnih knjig pristojnemu davčnemu organu v davčnem postopku. Iz opisa kaznivega dejanja pa je izpuščena trditev (kar je v korist obsojenca), da je v poslovne knjige tudi evidentiral ponarejene račune (prvi odstavek 240. člena KZ). Tako se pokaže, da pri spremembi opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi ne gre za drug historični dogodek in še manj za "razširitev obtožbe" v smislu 345. člena ZKP, kot navaja zahteva, temveč le za določnejšo opredelitev izvršitvene oblike kaznivega dejanja. V tem smislu pravni pomen spremembe obtožbe na glavni obravnavi ocenjujeta tudi pritožbeno sodišče in vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

3. Ugotovitve pod prejšnjo točko so tudi podlaga za presojo utemeljenosti zahteve, ko uveljavlja kršitev pravic do obrambe (29. člen Ustave) ter določb 321., 322. in 323. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje obsojenca na glavni obravnavi ni vprašalo, če je spremembo obtožbe razumel in ker mu ni dalo možnosti, da odgovori in zavzame stališče glede spremenjene obtožbe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 31.10.2005, na kateri je državna tožilka spremenila obtožbo, je razvidno, da sta bila na tej glavni obravnavi prisotna obsojenec in zagovornik in da je slednji zoper spremembo ugovarjal, ker da ni več podana "identiteta med prvotno in modificirano obtožbo". Kljub temu obramba ni predlagala prekinitve glavne obravnave za pripravo obrambe. Glede na vsebino spremenjenega obtožnega akta pa tudi sodišče ni ocenilo, da bi bila prekinitev glavne obravnave potrebna za pripravo obrambe (drugi odstavek 344. člena ZKP).

Pritrditi je treba stališču drugostopenjskega sodišča, da v navedeni procesni situaciji opustitev vprašanja obsojencu, ali je razumel spremembo obtožbe, pomeni zgolj nebistveno kršitev določb kazenskega postopka (četrti odstavek 321. člena ZKP), saj zagovornik v pritožbi ni uveljavljal vpliva ugotovljene kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vpliva na zakonitost sodbe pa zagovornik ni izkazal niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato za zatrjevane kršitve v zvezi s spremembo obtožbe ne gre. Ostale navedbe zahteve (da pregled računov omogoča preverjanje, da se ti niso nanašali le na gorivo, temveč tudi na potrošni material) sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) na katerega je vrhovno sodišče vezano.

4. Tudi navedbe zahteve v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve krivde (direktnega naklepa) pomenijo zgolj izpodbijanje dejanskega stanja, kolikor zahteva zatrjuje nedokazanost očitka, da je obsojenec vedel, da gre za ponarejene račune.

Kot neutemeljen je treba zavrniti očitek zahteve, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker da ne argumentira, zakaj iz izvedenskega mnenja izvedenke računovodske stroke Z.H. izhaja, da je obsojenec vedel, da so poslovne listine ponarejene. Pregled razlogov prvostopenjske sodbe pokaže, da sodišče v obrazložitvi obsojenčeve krivde tega ne trdi in da se na omenjeni dokaz sklicuje (sodba, stran 9) zgolj v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe, da naj se zasliši kot priča obsojenčeva žena I.M. Stališče zahteve, da bi moralo sodišče po 83. členu ZKP izločiti iz spisa izjavo, ki jo je dal obsojenec v davčnem postopku davčnemu inšpektorju je kot nepravilno ocenilo že višje sodišče, ki je ugotovilo, da ne gre za obsojenčevo obvestilo policiji, dano v (pred) kazenskem postopku in da ga zato ni potrebno izločati. Izpodbijana sodba se tudi ne opira na vsebino obsojenčeve izjave, dane davčnemu inšpektorju. Na podlagi dejstva, da obsojenec (zanj obremenilnih) ugotovitev inšpektorja ni želel komentirati in podati nobene izjave, sodišče prve stopnje zgolj logično sklepa, da bi ugotovitvam inšpektorja gotovo že takrat oporekal, če res ne bi vedel za ponareditev poslovnih listin.

Nižji sodišči sta bili tudi enotni v oceni, da predlagano zaslišanje obsojenčeve žene I.M., ki je obsojencu vodila poslovne knjige, v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve krivde ni potrebno. Zagovornik v zahtevi trdi nasprotno, namreč, da brez zaslišanja te priče sodišče ne more biti prepričano (sodba, stran 9), da je tudi glede na "zaupnost razmerja med možem in ženo, ki poleg tega sodelujeta tudi v poslovnem življenju", obsojenec vedel, da so poslovne listine ponarejene.

Iz spisa izhaja (listna številka 130), da je zagovornik na glavni obravnavi dne 18.2.2005 predlagal zaslišanje obsojenčeve žene o tem, kako je potekalo poslovanje z računi. Sodišče je temu dokaznemu predlogu najprej ugodilo, kasneje pa je ocenilo, da njegova izvedba ni potrebna, ker se je glede načina obsojenčevega poslovanja prepričalo na podlagi, kot navaja, izčrpnega mnenja izvedenke računovodske stroke I.H. Ker zagovornik v nadaljnjem postopku ni več vztrajal pri izvedbi tega dokaza, je brez podlage očitek sodišču prve stopnje, da naj bi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave). Po mnenju višjega sodišča zagovornik tudi v pritožbi ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi bila izvedba tega dokaza v zvezi z ugotavljanjem obsojenčevega naklepa za obsojenca uspešna. Zagovornikovi dvomi v zanesljivost dokazne ocene glede obsojenčevega naklepa pa po vsebini pomenijo zgolj grajo sprejete dokazne ocene, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh navedb ni presojalo.

5. Vložnik zahteve enako kot v pritožbi uveljavlja tudi kršitev določbe 240. člena KZ, ker iz opisa kaznivega dejanja naj ne bi izhajali njegovi zakonski znaki. Predložitev poslovnih knjig na zahtevo davčne uprave, ki jo je davčni zavezanec dolžan upoštevati, po mnenju zagovornika naj ne bi pomenila "uporabe" poslovne listine v smislu obravnavane inkriminacije. Višjemu sodišču pa vložnik zahteve v tej zvezi očita, da ponovno ni ustrezno odgovorilo na konkretne pritožbene navedbe, pri čemer, kot navaja, sodišče pozablja, da evidentiranje računov po spremembi obtožnega akta ni več pod obtožbo.

Sodišče druge stopnje (sodba, stran 3) v razlogih sodbe najprej povzema bistvo pritožbenih navedb v zvezi z zakonskim znakom "uporaba" poslovne listine in nato ugotavlja, "da izrek ponuja vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja in da ni nobenih pomislekov, da v poslovnih knjigah evidentiranje lažnih računov vsekakor predstavlja, ob dejstvu, da je bila poslovna knjiga z lažnimi podatki predložena davčnemu organu, obravnavano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena". Navedeni razlogi drugostopenjske sodbe implicirajo ugotovitev, da pri presoji zakonskega znaka "uporabe krive poslovne listine kot prave" sploh ni pomembno, ali je bila listina predložena na zahtevo pristojnega davčnega organa ali brez nje, in da že sama predložitev takšne listine pristojnemu organu pomeni uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ. Po stališču kazenskopravne doktrine je listina uporabljena, če storilec na kakršenkoli način listino spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost, to pa je tudi v primeru predložitve listine pristojnemu organu. Zato v sprejetem pravnem stališču višjega sodišča in njegovi (četudi skopi) utemeljitvi, Vrhovno sodišče ne vidi zatrjevane kršitve zakona.

Podobno se ni mogoče strinjati niti s trditvijo zahteve, da opis kaznivega dejanja (ki je blanketna kazenskopravna norma) ni ustrezno konkretiziran, ko se sklicuje na konkretne določbe Zakona o gospodarskih družbah in omenjenega pravilnika oziroma da je nezadostno konkretiziran pri sklicevanju na knjigovodske standarde, vsi ti predpisi pa so pravna podlaga za očitek o dolžnosti vodenja poslovnih knjig. Po mnenju vložnika zahteve tudi v tem delu višje sodišče naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe, saj navaja le, da je temelj vseh teh predpisov "da je v poslovnih knjigah potrebno vpisovati resnične poslovne dogodke".

Vložnik pravilno ugotavlja, da je določba 240. člena KZ blanketne narave in da mora biti zato v opisu kaznivega dejanja glede poslovnih listin navedeno, na podlagi katerih zakonskih oziroma podzakonskih predpisov se te listine vodijo. Točna je tudi njegova ugotovitev, da 74. člen ZGD glede vodenja poslovnih listin zgolj napotuje na druge predpise, da enako velja tudi za 9. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika in da 14. člen tega pravilnika določa le načela vodenja poslovnih knjig (med drugim, da morajo vknjižbe temeljiti na verodostojnih poslovnih listinah).

Zagovornikovi kritiki v zvezi s konkretizacijo dopolnilnih predpisov je moč pritrditi, v kolikor trdi, da so ti predpisi v opisu kaznivega dejanja označeni zelo splošno oziroma premalo natančno. Vendar pa zaradi tega opisu dejanja še ni mogoče očitati nejasnosti, ali celo zanikati, da tudi navedene določbe predstavljajo (širšo) pravno podlago pri ugotavljanju obveznosti vodenja poslovnih knjig. Zaradi tega tudi ni vprašljiva temeljna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil obsojenec kot podjetnik na podlagi omenjenega zakona, pravilnika in drugih predpisov, ki jih vsebinsko dopolnjujejo, dolžan voditi omenjene poslovne knjige (knjigo prihodkov in odhodkov ter knjigo izdanih in prejetih računov) in da morajo te temeljiti na listinah, ki prikazujejo resnično stanje. Tega pa niti obramba ne zanika. Zaradi navedenega tudi ni utemeljen očitek višjemu sodišču, da na pritožbene navedbe ni ustrezno odgovorilo, ko ugotavlja, da se opis dejanja upravičeno sklicuje na omenjene predpise, ki (med drugim) terjajo, da poslovne knjige temeljijo na verodostojnih poslovnih listinah.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopkih pred nižjima sodiščema.