Jedro

Pritožbeni očitki tožeče stranke v smeri, da je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo okoliščine, da do dogovarjanja glede višine stroškov med pravdnima strankama sploh ni prišlo in da zato predpogoj za izdajo sklepa še ni izpolnjen, niso utemeljeni. Zakon v določbi četrtega odstavka 163. člena (niti kje drugje) za izdajo sklepa o višini pravdnih stroškov kot predpogoja ne zahteva izkaza (neuspelega) poskusa dogovora med strankama. Na pooblastilo sodišča, da po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (kar je v obravnavanem primeru dne 12. 5. 2022) izda sklep o višini stroškov, po presoji pritožbenega sodišča zato ne vpliva dejstvo, da druga, tretja in četrta toženka niso pristopile do tožnice in se poskušale dogovoriti o višini potrebnih stroškov oziroma da se pravdni stranki o teh niti še nista poskušali dogovoriti. Kot je pravilno navedeno v odgovoru na pritožbo, ZPP v 163. členu za odmero višine pravdnih stroškov ne predvideva procesne predpostavke poskusa izvensodnega dogovora o višini teh stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, delno pa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna drugi, tretji in četrti toženki povrniti 822,35 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna drugi, tretji in četrti toženki povrniti 119,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnica dolžna drugi, tretji in četrti toženki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 933,25 EUR v roku 15 dni od prejema (tega) sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

2.Zoper citirani sklep v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka in v njej uveljavjala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3.Na pritožbo tožeče stranke so druga, tretja in četrta toženka odgovorile. Pritožbi so v celoti nasprotovale in pritožbenemu sodišču predlagale, da jo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov toženk za odgovor na pritožbo, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba je delno utemeljena.

<em>Dosedanji potek postopka</em>

5.Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru dne 15. 12. 2021 s sklepom V Pg 626/2020 v I. točki izreka zavrglo tožbo, v II. točki izreka pa sklenilo, da stroške postopka nosi tožnica. Pri tem je v obrazložitvi omenjenega sklepa pojasnilo, da je na podlagi prvega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločilo le o temelju zahtevka za povračilo stroškov, ki jih nosi tožnica, ki v pravdi ni uspela in da bo – če se pravdne stranke ne bodo mogle sporazumeti o višini potrebnih stroškov – po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari izdalo sklep o višini stroškov.

6.Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 12. 5. 2022 z izdajo sklepa I Cpg 163/2022 Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, sklep z dne 15. 12. 2021 pa potrdilo.

7.Dne 24. 6. 2022 je sodišče prve stopnje prejelo predlog druge, tretje in četrte toženke za izdajo sklepa o višini stroškov postopka. V predlogu so toženke navedle, da naslovno sodišče obveščajo, da se pravdne stranke niso sporazumele o višini potrebnih stroškov in da zato skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP zahtevajo povrnitev stroškov.

8.Višino potrebnih stroškov je sodišče prve stopnje odmerilo z izpodbijanim sklepom ter sklenilo, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve.

<em><strong>Pritožba tožeče stranke</strong></em>

9.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa odločilo tudi v nasprotju s sklepom z dne 15. 12. 2021. Po stališču tožeče stranke namreč predpogoj za izdajo sklepa o višini stroškov še ni izpolnjen, saj se pravdne stranke še niti niso poskušale dogovoriti o višini potrebnih stroškov, v sklepu z dne 15. 12. 2021 pa je prvostopenjsko sodišče samo navedlo, da bo o višini stroškov odločalo le, če se pravdne stranke o tej ne bodo mogle dogovoriti. Ker torej tožene stranke niso pristopile do tožeče stranke in se niso poskušale dogovoriti o višini potrebnih stroškov, temveč so ta korak v celoti zaobšle in zahtevale povrnitev stroškov direktno od sodišča, naj bi bil njihov predlog ne le preuranjen, temveč so z njim toženke povzročile tudi dodatne in v celoti nepotrebne stroške (to naj bi še posebej veljalo, ker je po navedbah tožeče stranke pogovor o višini potrebnih stroškov v predmetnem postopku <em>v večjem delu možen, zato bi do dogovora skoraj zagotovo</em> lahko prišlo).

Pritožnica izpodbijanemu sklepu nasprotuje tudi glede višine priznanih stroškov, in sicer za štiri vloge z dne 25. 1. 2021, 10. 5. 2021, 3. 9. 2021 in 13. 12. 2021 (200 točk = 4 x 50 točk za vsako vlogo).

<em><strong>Odgovor na pritožbene navedbe</strong></em>

10.Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

11.Upoštevaje citirano zakonsko določilo pritožbeni očitki tožeče stranke v smeri, da je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo okoliščine, da do dogovarjanja glede višine stroškov med pravdnima strankama sploh ni prišlo in da zato predpogoj za izdajo sklepa še ni izpolnjen, niso utemeljeni. Zakon v citirani določbi (niti kje drugje) za izdajo sklepa o višini pravdnih stroškov kot predpogoja ne zahteva izkaza (neuspelega) poskusa dogovora med strankama. Na pooblastilo sodišča, da po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (kar je v obravnavanem primeru dne 12. 5. 2022) izda sklep o višini stroškov, po presoji pritožbenega sodišča zato ne vpliva dejstvo, da druga, tretja in četrta toženka niso pristopile do tožnice in se poskušale dogovoriti o višini potrebnih stroškov oziroma da se pravdni stranki o teh niti še nista poskušali dogovoriti. Kot je pravilno navedeno v odgovoru na pritožbo, ZPP v 163. členu za odmero višine pravdnih stroškov ne predvideva procesne predpostavke poskusa izvensodnega dogovora o višini teh stroškov.

12.Po presoji pritožbenega sodišča tudi očitno ni res, da sta tako predlog toženk kot tudi sklep prvostopenjskega sodišča preuranjena. V sklepu z dne 15. 12. 2021 je namreč sodišče prve stopnje navedlo, da bo, če se pravdne stranke ne bodo mogle sporazumeti o višini potrebnih stroškov, po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari izdalo sklep o višini stroškov. Ker je odločba o glavni stvari postala pravnomočna dne 12. 5. 2022, z izdajo sklepa I Cpg 163/2022 Višjega sodišča v Ljubljani (s katerim je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, sklep z dne 15. 12. 2021 pa potrdilo), pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo v nasprotju s sklepom z dne 15. 12. 2021 oziroma da je izpodbijani sklep preuranjen, ni utemeljena.

13.Kot že izpostavljeno, tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe nasprotuje tudi višini priznanih pravdnih stroškov in navaja, da za štiri vloge, za katere je prvostopenjsko sodišče priznalo skupaj 200 točk, sploh ni pojasnilo, za kakšne vloge je šlo in zakaj naj bi bile potrebne za vsebinsko razrešitev predmetne zadeve ter s tem kršilo 155. člen ZPP, zaradi česar je odločitev brez obrazložitve. Poleg tega po navedbah tožeče stranke z vlogami z dne 25. 1. 2021, 10. 5. 2021, 3. 9. 2021 in 13. 12. 2021 toženke tudi nikakor niso pripomogle k rešitvi predmetnega postopka (šlo naj bi za nepotrebne poizvedbe, s katerimi toženke niso podale dodatnih vsebinskih argumentov ali navedb, temveč so zgolj izvajale pritisk nad sodiščem).

14.Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom tožeče stranke, da je izpodbijana odločitev brez obrazložitve. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, katere stroške sodišče prve stopnje ocenjuje kot potrebne, iz 5. točke obrazložitve pa, katerih priglašenih stroškov toženkam ni priznalo. To je po presoji pritožbenega sodišča z vidika obrazloženosti dovolj. Sodišče mora namreč v okviru stroškovne odločitve zavzeti stališče, ali priglašeni stroški spadajo med pravdne stroške in ali so bili potrebni, nato pa odmeriti njihovo višino. Obrazložitev mora vsebovati <em>zlasti</em> vse odločilne razloge za odločitev „po temelju“. <em>Sodišče mora navesti argumente, zakaj je določene stroške, glede katerih v zakonu ali tarifi sicer obstaja podlaga za njihovo priznanje, zavrnilo kot nepotrebne.</em> Obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, pa niti ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.¹

15.Pritožbeno sodišče pa kot utemeljeno sprejema trditev tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni izvedlo skrbne presoje potrebnosti vlog z dne 25. 1. 2021, 10. 5. 2021, 3. 9. 2021 in 13. 12. 2021, saj je – vsaj delno – šlo za nepotrebne poizvedbe in toženke z njimi niso nikakor pripomogle k razrešitvi predmetnega postopka. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri odvetniških stroškov v zvezi s pripravo spornih vlog v skupni vrednosti 200 točk sicer izrecno sklicevalo na podlago za njihovo priznanje, to je na tarifno številko 19/4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ki določa število točk za dokazni predlog in druge vloge v fiksni vrednosti 50 točk, očitno pa v zvezi z njimi ni skrbno presodilo vseh okoliščin glede njihove potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je bila namreč z vidika stroškov potrebna le prva vloga z dne 25. 1. 2021, ki predstavlja odgovor na pripravljalno vlogo. Ker druge vloge ne vsebujejo nobenih bistveno novih, izvirno s strani toženk oblikovanih dejanskih ali pravnih argumentov, temveč gre zgolj za poizvedbe o stanju zadeve oziroma poziv sodišču prve stopnje, da odgovori na navedbe v zvezi z neizkazanostjo pravnega interesa. Sodišče prve stopnje, ki je odvetniške stroške v zvezi z navedenimi vlogami priznalo in jih vrednotilo s 50 točkami, tako po stališču pritožbenega sodišča ni ravnalo pravilno in je toženkam preveč prisodilo 150 točk odvetniških stroškov za sestavo teh vlog ter temu sorazmerni del administrativnih stroškov in DDV. Toženke so tako upravičene do povračila odvetniških stroškov v višini 1010 točk, kar znese 606,00 EUR, administrativnih stroškov v višini 12,06 EUR, povečano za 22% DDV v višini 135,97 EUR ter 68,32 EUR stroškov prevoda listin, kar znese skupaj 822,35 EUR.

16.Pritožbeni razlogi tožeče stranke so torej delno utemeljeni, delno pa neutemeljeni. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

17.Ker pritožbeno sodišče ne odloča o vračilu predujma, se do navedb v zvezi s tem ni opredeljevalo.

18.Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela (11,88%), je upravičena do sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženke pa so upravičene do povračila 88,12 % stroškov odgovora na pritožbo.

19.Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje OT, Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) in specificiran stroškovnik na vlogi. Tako ji je priznalo 250 točk za pritožbo, 5 točk za stroške iz tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife, 22 % DDV na odvetniške stroške in sodno takso v višini 50,40 EUR, skupno torej 237,06 EUR, upoštevaje uspeh v postopku s pritožbo pa 28,16 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo 250 točk za sestanek s stranko, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila zajeta že v drugih tarifnih številkah.

20.Drugi, tretji in četrti toženki pa je pritožbeno sodišče priznalo naslednje stroške: 225 točk za odgovor na pritožbo, 4,5 točk po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife in 22 % DDV. Skupno to znaša 167,99 EUR, glede na uspeh pa 148,03 EUR.

21.Po medsebojnem pobotanju odmerjenih stroškov je tako tožeča stranka dolžna drugi, tretji in četrti toženki povrniti 119,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila (299. člen Obligacijskega zakonika)

-------------------------------<br>¹ Tako N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 59.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 155/1, 163, 163/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.