Jedro

Če gre za spor iz civilnopravnega razmerja, ni molka organa in tudi ne gre za upravno stvar. Takšno tožbo sodišče zavrže ob predhodnem preizkusu tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožničino tožbo (1. točka izreka). Z 2. točko izreka pa je zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožničina tožba zaradi molka organa preuranjena, (ker tožnica ni poslala urgence), sicer pa je bil molk organa utemeljen, saj gre za zadevo, ki je v sodni pristojnosti. Tožena stranka ni bila dolžna izdati akta, potem ko je s svojo odločbo izrekla za nično odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enota K., z dne 20. 11. 1991, s katero je bilo odločeno, da tožnici preneha pravica do republiške štipendije, pridobljene s pogodbo z dne 17. 12. 1982. Zadeva je „ostala“v sodni pristojnosti.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je zahtevo za izdajo odločbe poslala „včeraj“ (to je 14. 4. 2007), zato so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Navaja tudi, da sklenjena štipendijska pogodba obvezuje obe pogodbeni stranki.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je upravni spor sprožila zato, ker tožena stranka (potem ko je odločbo z dne 20. 11. 1991 izrekla za nično), ni izdala nove, v vmesnem času pa je prenehala tožnici izplačevati štipendijo. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje sta že prvostopni organ in tožena stranka tožnici pojasnila, da za izdajo zahtevane odločbe nista pristojna, saj zahtevani akt ni ne upravni ne akt javnopravne narave. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da sta tožnica in Skupščina občinske skupnosti za zaposlovanje P. 17. 12. 1987 štipendijsko razmerje uredila s pogodbo o štipendiranju iz združenih sredstev, saj je 33. člen tedaj veljavnega Samoupravnega sporazuma o štipendiranju v občini določal, da se štipendijsko razmerje uredi s pogodbo. S 1. 10. 1991 se je začel uporabljati Pravilnik o štipendiranju, ki je nadomestil Samoupravni sporazum o štipendiranju v občini in ki je v 24. členu določal, da se štipendijsko razmerje ureja z odločbo, vendar pa v že sklenjene pogodbe o štipendiranju ni posegel, saj prvi odstavek 34. člena Pravilnika določa, da se štipendistom, ki so do dneva njegove ureditve prejemali štipendijo za nadarjene, pravice zagotavljajo do izteka štipendijskih pogodb. Glede na navedeno tožena stranka ni pristojna za odločanje o tožničini zahtevi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato tudi ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu (določba 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS). Torej je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo.

7. Skladna s podatki spisa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica, ko je vložila tožbo zaradi molka, ni izkazala, da je zahtevala izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh, kot je sicer določeno v drugem odstavku 26. člena ZUS. To izhaja tudi iz samih pritožbenih navedb. Tudi na tej podlagi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, čeprav za zavrženje tožbe ob njenem predhodnem preizkusu zadošča že neizpolnjenost ene od procesnih predpostavk.

8. Pravilna je tudi odločitev o stroških. Pri odločanju o stroških postopka je sodišče v skladu s 16. členom ZUS uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Ker tožnica v tem upravnem sporu ni uspela, po določbah ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, zato je sodišče prve stopnje stroškovni del zahtevka pravilno zavrnilo.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.