Jedro

Kot najmanjše območje, na katerem je možno podeliti koncesijo, se šteje območje občine kot celote.

Izrek

Tožba se zavrže, razen v delu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na podelitev koncesije za območje naselij: Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje.

V delu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na podelitev koncesije za naselja iz točke izreka te sodbe in sklepa, se tožba zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Veterinarska uprava RS (VURS) odločila, da se tožničini zahtevi ugodi tako, da se ji podeli koncesija za območje občin Ruše, Lovrenc na Pohorju in Selnica ob Dravi, ki vse tri predstavljajo Upravno enoto Ruše ter v Upravni enoti Maribor za območja občin Duplek, Maribor, Rače-Fram, Starše, Hoče-Slivnica, Miklavž na Dravskem polju, razen za območje naselij Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje, ki sodijo v občino Pesnica. Koncesija obsega izvajanje tam navedenih dejavnosti in ukrepov (1. točka izreka). Koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem se sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020 (2. točka izreka). V 3. točki je navedeno (določeno) kateri veterinarji bodo opravljali veterinarsko dejavnost. V obrazložitvi izpodbijane odločbe VURS navaja, da je na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba, Uradni list RS, št. 54/2008) objavila javni razpis za dodelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije (Javni razpis). Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 27 z dne 2. 4. 2010 in na spletnih straneh VURS. V skladu s 45. členom Zakona o veterinarstvu (ZVet-1, Uradni list RS, št. 33/01 s spremembami) mora Republika Slovenija zagotavljati imetnikom živali najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali, ki se v skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZVet-1 financira iz proračunskih sredstev. V Javnem razpisu so bili poleg vsebine koncesije opredeljeni tudi kriteriji za izbiro koncesionarjev. Za posamezno območje občin se izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največje število točk po prednostnih merilih Javnega razpisa. Prednostna merila se upoštevajo (le) v primeru, ko kandidira na javni razpis za posamezno območje občin večje število veterinarskih organizacij. Tožnica je bila za območje Občin Ruše, Lovrenc na Pohorju in Selnica ob Dravi, ki vse tri skupaj predstavljajo Upravno enoto Ruše, ter za območje Občin Duplek, Maribor, Rače-Fram, Starše, Hoče-Slivnica, Miklavž na Dravskem polju (ki spadajo v Upravno enoto Maribor) edini prijavitelj, izpolnjevala je tudi vse razpisne pogoje, zato je upravni organ na predlog komisije odločil, da se ji koncesija za to območje podeli. Zaposlenih ima enajst veterinarjev s polnim delovnim časom, s čimer izpolnjuje pogoje glede predpisanega minimalnega števila zaposlenih veterinarjev (6). Koncesija za naselja Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje, ki sodijo v občino Pesnica, pa se, v skladu z določbami 3. člena Uredbe in Javnega razpisa podeli prijavitelju, ki bo izbran za Občino Pesnica), ker se koncesija v smislu navedenih določb podeljuje veterinarskim organizacijam najmanj za območje posamezne občine, ki je zaokrožena celota, brez drobljenja na manjše enote v smislu naselij.

Tožnica v tožbi navaja, da je v skladu z razpisnimi pogoji vložila pravočasno in popolno vlogo za dodelitev koncesije za območja Upravne enote Ruše in Upravne enote Maribor, torej tudi za sporno območje naselij Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje, ki je bilo potem dodeljeno drugemu koncesionarju. Uredba in razpisni pogoji dopuščajo alternativno možnost prijave območja opravljanja koncesijske dejavnosti z navedbo upravne enote kot celote ali pa dela upravne enote z navedbo območja občin. Vloga za pridobitev koncesije se lahko poda za celotno območje upravne enote, območje ene ali več občin kot dela upravne ali dela posamezne upravne enote ali občine. Tožnica je podala vlogo za pridobitev koncesije za območje celotne Upravne enote Maribor, ki zajema tudi območje spornih naselij Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje, ki spadajo v Občino Pesnica. VURS njeni vlogi za navedena naselja iz Občine Pesnica, ki pa spadajo v Upravno enoto Maribor, neupravičeno ni ugodila in je koncesijo za območje navedenih naselij dodelila drugemu koncesionarju (A. d.o.o.). Svojo odločitev je neupravičeno utemeljila na določbah 3. člena Uredbe in določbah Javnega razpisa. Ker je za navedena naselja prišlo do konkurence dveh veterinarskih organizacij, bi morala biti koncesija dodeljena tožnici, ki ima (po lastnem prepričanju) prednost pri izpolnjevanju prednostnih meril iz VII. in VIII. točke javnega razpisa. Glede na navedeno predlaga, da sodišče po izvedbi glavne obravnave in ponujenih dokazov odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa ji je dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz odgovora tožene stranke na tožbo izhaja, da je po drugem odstavku 3. člena Uredbe območje posamezne občine najmanjša zaokrožena celota za dodelitev koncesije. Območje posamezne občine se obravnava kot zaokrožena celota in se pri podeljevanju predmetne koncesije ne deli na manjša območja - posamezna naselja. Zato tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je razpis teritorialno vezan na upravne enote in ne na občino kot celoto. Prijava in izpolnjevanje pogojev za območje upravne enote je bila upoštevana v dodelitvi večjega števila točk. V II. poglavju Javnega razpisa je (v skladu s 3. členom Uredbe) izrecno navedeno, da je predmet Javnega razpisa dodelitev koncesije veterinarskim organizacijam za območja posameznih občin. Prijavitelji, ki so uveljavljali območje celotne upravne enote, so morali našteti tudi območja vseh občin, ki spadajo v upravno enoto. V prijavnem obrazcu pod številko 6 (besedilo nad opozorilom) je opomba, da mora biti točka B (občina/E) izpolnjena tudi v primeru uveljavljanja celotnega območja upravne enote. Kot najmanjša enota je bila v razpisu določena občina, kar je tudi odpravilo morebitne nesporazume med prijavitelji glede tega vprašanja. Podelitev koncesije je temeljila na občinah kot celotah in naselja so so upoštevala kot njihov del. Iz opozorila na obrazcu 6 izhaja, da se za veterinarsko organizacijo, ki ne bi izpolnjevala kadrovskega pogoja iz tretjega odstavka 3. člena Uredbe za vsa vpisana območja občin (en veterinar na vsakih začetih 300 KMG-MID) upoštevajo le tista območja občin, za katera prijavitelj izpolnjuje kadrovske pogoje in sicer po vrstnem redu vpisanih območij občin. V tem primeru je koncesijo mogoče podeliti le po območju občine kot celote skupaj z vsemi naselji, ki sodijo v občino, sicer bi območje takšnih naselij lahko izostalo iz dodelitve. Javni razpis je moral omogočiti prijavo tudi manjšim veterinarskim organizacijam, ki so npr. uveljavljale le posamezne občine. Delitev koncesij po principu upravne enote bi v določenih primerih povzročila drobitev koncesij na posamezna naselja v občini, kar bi bilo neprimerno tudi z vidika zaokroženosti in dostopnosti. Smiselno je, da veterinarska organizacija, kateri je dodeljena koncesija za območje neke občine, pokriva vsa naselja znotraj te občine. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V svoji pripravljalni vlogi tožnica vztraja na stališču, da je bil Javni razpis vezan na upravne enote in se je koncesija lahko podeljevala tudi za dele občin (posamezna naselja), glede spornih naselij pa je tožnica imela pred prizadeto stranko prednost pri izpolnjevanju prednostnih pogojev.

Veterinarska klinika A. d.o.o., ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom v smislu 1. odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010) v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba zakonita iz v njej navedenih razlogov, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Koncesija se, glede na določbe Uredbe in Javnega razpisa, dodeljuje za območje posamezne občine, prednostna merila pa se upoštevajo le v primeru, če za območje iste občine kandidira več veterinarskih organizacij, kar v konkretni zadevi glede občine Pesnica ni primer. Zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožnica s tožbo izpodbija sporno odločbo v celoti, čeprav je bilo z njo njeni zahtevi v pretežni meri ugodeno, tako da se ji je podelila koncesija za območje Občin Ruše, Lovrenc na Pohorju in Selnica ob Dravi (ki vse tri skupaj predstavljajo celo Upravno enoto Ruše), ter za območje občin Duplek, Maribor, Rače-Fram, Starše, Hoče-Slivnica, Miklavž na Dravskem polju (ki so del Upravne enote Maribor), ni se ji ugodilo le v delu zahtevka, ki se nanaša na območja naselij Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje, ki so del Občine Pesnica.

V 2. členu ZUS-1 je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. V 36. členu ZUS-1 je določeno, da sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe le-to zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka).

V obravnavanem primeru izpodbijana odločba v delu, kjer je bilo tožničini zahtevi za podelitev koncesije ugodeno in se ji je koncesija podelila, torej v ničemer ne posega v tožničino pravico ali pravno korist, zato je bilo treba tožničino tožbo v tem delu zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: V zadevi je sporen le tisti del izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja, da tožnici ni bila podeljena koncesija za območja naselij Dragučova, Ložane, Pernica, Vosek in Vukovje v Občini Pesnica. Tožnica namreč meni, da je treba pri razlagi določb ZVet-1, 3. člena Uredbe in javnega razpisa izhajati iz stališča, da je javni razpis vezan na območje upravne enote ali občine in da je v tem kontekstu možno koncesijo podeliti tudi za posamezna naselja znotraj posamezne občine, ki spadajo v upravno enoto, za katero je prijavitelj zaprosil za podelitev koncesije.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 3. členu Uredbe (teritorialna porazdelitev dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev) med drugim določeno, da morajo veterinarske organizacije v prijavi na javni razpis navesti območje na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev (koncesionirano dejavnost) in sicer kot območje upravne enote ali kot del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Iz citirane določbe torej tudi po presoji sodišča izhaja utemeljenost stališča tožene stranke, po katerem se kot najmanjše območje, na katerem je možno podeliti koncesijo, šteje območje občine kot celote. To isto izhaja tudi iz določb Javnega razpisa, kjer je (med drugim) v II. točki (predmet javnega razpisa) določeno, da je predmet Javnega razpisa dodelitev koncesije veterinarskim organizacijam za območje posameznih občin (torej celotnih), iz V. točke, kjer je med drugim določeno, da prijavitelj poda prijavo za pridobitev koncesije na določenem območju na predpisanih obrazcih, med drugim na obrazcu 6- prijava območja, kjer želi veterinarska organizacija opravljati veterinarsko dejavnost iz tega razpisa z navedbo območja občin oziroma upravne enote. V primeru, da prijavitelj uveljavlja območje cele upravne enote, morajo biti v obrazcu 6 navedene tudi posamezne občine (znotraj upravne enote). Nadalje to izhaja iz točke VI Javnega razpisa, kjer je določeno, da bo za posamezno območje občin izbrana tista veterinarska organizacija, ki bo izpolnjevala vse pogoje in zbrala največ točk po prednostnih merilih. Iz Uredbe in Javnega razpisa kot celote tako po presoji sodišča izhaja, da se občine obravnavajo kot celote, upravne enote pa po občinah kot njihovih delih.

Glede na navedeno je torej upravni organ v izpodbijani odločbi zakonito odločil, da se koncesija tožnici za območja navedenih naselij, ki spadajo v Občino Pesnica, ne dodeli, ker za Občino Pesnica kandidira druga veterinarska organizacija (stranka z interesom), kateri se je podelila koncesija za območje Občine Pesnica kot celote.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge upravnega organa oziroma tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa tudi v tem delu izpodbijane odločbe zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Zavrnitev tožničine zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavnem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.