Jedro

Pojem »nevarna stvar/dejavnost« je pravni standard, ki ga mora sodišče zapolniti v vsakem konkretnem primeru posebej, presoja o tem pa nujno sega na področje materialnega prava, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožniku ni potrebno izrecno navajati pravnih pojmov kot sta nevarna stvar ali objektivna odgovornost, če sodišče o izpolnjenosti pravnega standarda lahko odloči na podlagi sicer zatrjevanih dejstev in ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38946/2009 z dne 30.3.2009 za znesek 3.955,37 EUR z obrestmi in za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo plačilo 426,33 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži, da ji povrne njene pravdne stroške, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke v zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi med strankama nespornih dejstev, ugotovilo sledeče dejansko stanje glede poteka prometne nezgode, ki se je dne 24.5.2008 ob 13.30 uri zgodila na severni ljubljanski obvoznici: vozniku tovornega vozila je med vožnjo po desnem pasu hitre ceste, zaradi slabe pritrditve, z vozila padla deska debeline 5 cm, dolžine 4 m in širine 25 cm, ki je obležala preko obeh voznih pasov. Na oviro je naletel voznik L., ki se je umaknil na desni odstavni pas in ustavil, za njim pa je pripeljal še voznik T., zavarovanec tožeče stranke, ki se je oviri umikal ostro desno. Njegovo vozilo je začelo drseti čez vozni in odstavni pas, zatem pa na travnati odsek, kjer je vozilo obrnilo in drselo z zadnjim delom proti ustavljenemu vozilu, ter obstalo z desno stranjo naslonjeno na vozilo L..

6. Tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja regresni zahtevek zoper toženo stranko, za povračilo zavarovalnine, ki jo je svojemu zavarovancu T. izplačala na podlagi kasko avtomobilskega zavarovanja, s čimer je vstopila v pravice oškodovanca nasproti povzročitelju, vozniku tovornega vozila oziroma njegovi zavarovalnici, toženi stranki.

7. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da ovira na vozišču ustreza pravnemu terminu nevarne stvari, ki pogojuje objektivno odgovornost imetnika, in zahtevku v celoti ugodilo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče zahtevek moralo zavrniti zgolj zaradi tega, ker tožeča stranka ni navajala, da deska predstavlja nevarno stvar in da je odgovornost tožene stranke objektivna. Pojem »nevarna stvar/ dejavnost« je pravni standard, ki ga mora sodišče zapolniti v vsakem konkretnem primeru posebej, presoja o tem pa nujno sega na področje materialnega prava, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožniku ni potrebno izrecno navajati pravnih pojmov kot sta nevarna stvar ali objektivna odgovornost, če sodišče o izpolnjenosti pravnega standarda lahko odloči na podlagi sicer zatrjevanih dejstev in ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Prvostopenjsko sodišče je na osnovi dejstev, ki sta jih navedli pravdni stranki, in glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da deska ugotovljenih dimenzij, ki se nahaja na vozišču hitre ceste, predstavlja nevarno stvar, saj iz nje izhaja povečana nevarnost za okolico. Pri tem se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da 4 m dolg in 5 cm debel ploh na cesti zagotovo ni manjša ovira, pač pa precej velika in zelo nevarna ovira, ki je pomenila nevarnost za destabilizacijo manjših in lažjih motornih vozil pri vožnji ob dovoljeni hitrosti. Predmetna deska sama po sebi ni nevarna stvar, vendar je potrebno upoštevati okoliščino, da je položaju, v kakršnem se je nahajala v konkretnem primeru, nedvomno predstavljala povečano nevarnost za nastanek škode udeležencem v prometu.

9. Pravilno je zato materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da se v predmetnem primeru uporabljajo pravila o odgovornosti imetnika nevarne stvari in posledično objektivni odgovornosti.

10. V primeru objektivne odgovornosti se vzročna zveza domneva, objektivno odgovorna oseba pa se svoje odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da škoda ni nastala v zvezi z nevarno stvarjo (149. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ali da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (II. odstavek 153. člena OZ).

11. Tožena stranka s pritožbenimi trditvami ni uspela izpodbiti pravilnih razlogov, ki jih je podalo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, s katerim je zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da naj bi bil izključni vzrok za nesrečo v ravnanju voznika L. in voznika T. V njih le ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in jih je prvostopno sodišče kot rečeno pravilno zavrnilo. Tožena strank tudi s preostalimi pritožbenimi trditvami ni uspela izkazati, da deska na cestišču ni bila vzrok za nastalo nezgodo. Neupoštevno je pritožnikovo sklicevanje na izvedeniško mnenje izvedenca N. Č. z dne 30.5.2011, saj je le-ta v svojem mnenju jasno navedel, da je ovira na cesti primarni vzrok prometne nezgode oziroma vzrok za nastanek kritične situacije, slednje pa ne glede na drugačno poimenovanje, predstavlja vzročno zvezo. Tožena stranka pa je svoje pritožbene trditve utemeljevala s sklicevanjem le na odseke izvedenskega mnenja, ki so izvzeti iz njegovega celotnega konteksta.

12. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje v tem delu pravilno ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju, sklicuje na pravilne zaključke, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljilo, zakaj do pretrganja vzročne zveze ni prišlo oziroma zakaj tožena stranka domneve vzročnosti ni uspela izpodbiti.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora nositi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. členom ZPP).