Jedro

Zgolj dopustitev dostopa do jaška ne pomeni ravnanja v skladu z začasno odredbo, ampak je predlagatelju potrebno dopustiti prav njegovo čiščenje, česar pa nasprotni udeleženec nesporno ni omogočil. Ker ga sodišče k upoštevanju začasne odredbe ne more prisiliti drugače kot z izrekanjem denarne kazni, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 10. 4. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan na račun Okrožnega sodišča v Kranju plačati denarno kazen v višini 7.500.00 EUR, izrečeno s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju P 306/2012 z dne 26. 5. 2014. Nasprotnemu udeležencu je nadalje naložilo, da je v roku 3 dni dolžan dopustiti predlagatelju prost in neoviran dostop skozi pritličje objekta, ki stoji na parc. št. ... k. o. ... do kanalizacijskega jaška zaradi njegovega očiščenja. V primeru da nasprotni udeleženec svoje obveznosti v roku ne bi izpolnil, se mu izreče nova denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, pri čemer sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep, s katerim določi udeležencu nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo, višjo denarno kazen. Tako sodišče postopa vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnika zneska iz drugega odstavka 226. člena ZIZ.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotni udeleženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izrek ponovne kazni zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je izpodbijani sklep arbitraren in kot tak v nasprotju z določbo 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišču očita, da je tožnika samovoljno preimenovalo v predlagatelja, čeprav je bil predlog tožnika vložen v pravdnem postopku, pravdni stranki pa sta bili označeni kot tožnik in toženec. Meni, da je predlagatelj na nenavaden način uspel doseči izdajo začasne odredbe z dne 1. 10. 2012, po kateri je sodišče nasprotnemu udeležencu naložilo, da za potrebe vzdrževanja oziroma čiščenja dopusti prost in neoviran dostop do kanalizacijskega jaška v pritličju objekta. Poudarja, da je višje sodišče prvostopenjski sklep spremenilo in predlagatelju dopustilo le dostop do kanalizacijskega jaška, njegovo zahtevo, da se dostop dopusti za potrebe čiščenja in vzdrževanja pa zavrnilo. Predlagatelj tako skuša preko sodišča nasprotnega udeleženca prisiliti, da ravna v nasprotju z začasno odredbo. Zatrjuje, da je sicer predlagatelju dostop do jaška že omogočil, česar pa prvostopenjsko sodišče ni raziskalo. Navaja, da gre pri ravnanju predlagatelja za izigravanje prisilnih predpisov, čemur sodišče ne bi smelo nuditi sodnega varstva.

3. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik zmotno trdi, da je prvostopenjsko sodišče samovoljno preimenovalo tožnika v predlagatelja in toženca v nasprotnega udeleženca. Ravnanje sodišča temelji na sklepu P 26/2015 z dne 14. 4. 2015, na podlagi katerega je sodišče pravdni postopek ustavilo in izreklo, da se postopek po pravnomočnosti sklepa nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka (list. št. 166 do 169), takšno odločitev pa je nenazadnje potrdilo tudi višje sodišče in je kot take ni mogoče (več) izpodbijati.(2)

6. Sklep sodišča, da mora nasprotni udeleženec (prej toženec) dopustiti predlagatelju (prej tožniku) prost in neoviran dostop skozi pritličje objekta do kanalizacijskega jaška zaradi njegovega čiščenja, je pravnomočen.(3) Ob tem pritožnik zmotno meni, da se pravnomočna začasna odredba nanaša zgolj na dopustitev neoviranega dostopa do kanalizacijskega jaška. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani namreč nedvoumno izhaja, da je tak dostop potrebno dopustiti prav zaradi čiščenja (primerjaj izrek na list. št. 83). Predlagatelj tako razpolaga s pravnomočno začasno odredbo, ki je nasprotni udeleženec ni pripravljen izpolniti. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da zgolj dopustitev dostopa do jaška ne pomeni ravnanja v skladu z začasno odredbo, ampak je predlagatelju potrebno dopustiti prav njegovo čiščenje, česar pa nasprotni udeleženec nesporno ni omogočil. Ker ga sodišče k upoštevanju začasne odredbe ne more prisiliti drugače kot z izrekanjem denarne kazni, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Odločitev sodišča temelji na določbah 226. in 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, saj ji ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče nadalje v okviru pritožbe zoper izpodbijani sklep ne more upoštevati navedb v pritožbi o tem, da je tožnik objekt samovoljno namenil za stanovanje in da predlagatelj za porabljeno vodo in kanalščino ne plačuje, saj slednje za odločitev v predmetni zadevi ni pravno relevantno .

7. Po povedanem je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8. Pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 35. člena ZNP).

Op. št. (2): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2015 (list. št. 188 do 190).

Op. št. (3): Primerjaj sklep Okrajnega sodišča v Kranju P 306/2012 z dne 1. 10. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1469/2013 z dne 7. 8. 2013.