Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je odločitev drugostopenjskega organa v potrditvi nezakonite in napačne prvostopenjske odločbe toženca nepravilna, zaradi česar je potrebna odprava izpodbijanih odločb. Vendar je pravilen pritožbeni očitek o potrebnosti vrnitve zadeve v novo upravno odločanje. Sodišče bi moralo ob pravilni ugotovitvi, da gre za nezakoniti odločbi, zaradi dejstva, ki ga je že v trditveni podlagi izpostavljala tožnica, da gre za nejasen, nerazumljiv izrek izpodbijane odločbe, in dejstva, da je toženec po uradni dolžnosti vodil postopek neprave obnove po 183. členu ZPIZ-2, izpodbijani odločbi odpraviti in vrniti zadevo v novo upravno odločanje. V novem odločanju bo moral toženec odpraviti pomanjkljivosti postopka oziroma izdati nove odločbe. Glede na samo naravo ugotovljenih kršitev bi moralo sodišče tožencu naložiti, da ponovno izpelje celotni postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako da glasi: "I. Odpravita se odločbi toženca št. ..., št. dosjeja: ..., z dne 18. 1. 2022 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 12. 2021 in se zadeva vrne tožencu v novo upravno odločanje.

II. Stroške postopka nosi toženec."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ..., št. dosjeja: ..., z dne 18. 1. 2022 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 12. 2021 in odločilo, da toženec nosi stroške postopka v celoti v skladu z odločbo Bpp.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca z dne 18. 1. 2022 in z dne 16. 12. 2021, s katerima je bilo v nepravi obnovi postopka po 183. členu ZPIZ-2 odločeno, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in nima pravice do invalidske pokojnine. Sodba je nepravilna in nezakonita. Tožnica v postopku izrecno ne nasprotuje niti datumu nastanka I. kategorije invalidnosti niti ugotovljenemu manku gostote pokojninske dobe, ki znaša 13 let 8 mesecev in 7 dni (morala bi znašati vsaj 15 let). V tožbi tožnica zgolj ponavlja pritožbene navedbe glede ne bis in idem in nasprotuje odločanju po 183. členu ZPIZ-2. Sklicuje se na diskriminatornost zakonodaje, ki ji zaradi vzroka invalidnosti (bolezni) ne prizna pravic. Le v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2022 tožnica navede, da bi neskladje v mnenjih IK II terjalo najmanj ponovno presojo tožničinega zdravstvenega stanja oziroma ugotovitev invalidnosti pri tožnici. Sodišče bi moralo ali zavrniti tožbeni zahtevek, ker tožnica ne navaja pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko vodila do priznanja pravic tožnici po materialnem pravu, ali pa opraviti ponovno presojo o pravilnosti ugotovljene invalidnosti. Nič od navedenega sodišče ni naredilo. Tožnica bo 19. 10. 2023 dopolnila 68 let, kar nadalje pomeni, da ne izpolnjuje niti starostnega pogoja za priznanje pravic iz naslova II. ali III. kategorije invalidnosti. Postopek pred upravnim organom je bil po določbi 183. člena ZPIZ-2 voden pravilno in zakonito. Tožnica v upravnem postopku nikoli ni nasprotovala ne datumu ne kategoriji invalidnosti. V izpodbijani sodbi je sodišče kršilo določbo tretjega odstavka 81. člen ZDSS-1. Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zgolj izjemoma lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta (1. alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1). Da je potrebno upoštevati navedeno pravno podlago, je toženec izrecno opozoril sodišče v vlogi z dne 21. 4. 2023, vendar v izpodbijani sodbi povsem manjka obrazložitev, zakaj sodišče meni, da ni potrebe po upoštevanju navedene procesne določbe. V postopku je izostal sklep o dopustitvi spremembe tožbe in pripadajoča obrazložitev glede na ugovor toženca, da spremembi tožbenega zahtevka nasprotuje. Iz procesnih določil ZDSS‑1 toženec ne razbere, da sme sodišče odpraviti odločbe zgolj zaradi morebitnih kršitev procesnih določb ZUP, brez nadaljnje odločitve o vrnitvi v ponovno odločanje tožencu ali meritorno odločiti. Sodišče je na zadnjem naroku po razglašeni sodbi, kar se delno nakazuje v obrazložitvi sodbe, pojasnilo, kako mora upravni organ v ponovnem odločanju postopati, iz izreka sodbe pa ne izhaja, da toženec sme oziroma mora ponovno odločati. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na 246. člen ZUP, česar toženec ne razume. Več kot očitno je, da je tožnici jasno, da ji pravica do pokojnine zaradi manjkajoče pokojninske dobe ne pripada in tako tudi razume izpodbijani odločbi. Pri tem je pravno relevantno, da so bila v predsodnem postopku spoštovana splošna načela določena v ZUP in je imela tožnica, ki je bila že v predsodnem postopku zastopana po kvalificirani pooblaščenki, vse možnosti, da ustrezno zavaruje svoje pravice, ki ji gredo po materialnih predpisih. Napotuje se na branje navedb iz upravnega postopka in tožbenih navedb, kjer tožnica ne nasprotuje niti datumu nastanka I. kategorije invalidnosti niti ugotovljenemu manjku gostote pokojninske dobe. Tožnici je več kot očitno izrek jasen in razumljiv, prav tako ne nasprotuje ugotovljenim dejstvom. V tožbi tožnica zgolj nasprotuje odločanju po 183. členu ZPIZ-2 in ugovarja diskriminatornost zakonodaje, ki ji zaradi vzroka invalidnosti (bolezni) ne prizna pravic. Sodišče bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ker tožnica ne navaja pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko vodile do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja po materialnem pravu. 183. člen ZPIZ-2 določa, da sme pristojna enota zavoda dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda razveljaviti ali spremeniti odločbo. ZPIZ-2, ki v 183. členu uzakonja posebno nepravo obnovo izrecno ne predvideva izdaje posebnega sklepa o obnovi postopka v primeru, da obnovo postopka začne upravni organ po uradni dolžnosti. Predvsem ne more morebiten procesni manjko za posledico povzročiti odpravo odločb. Izdana odločba po uradni dolžnosti s strani zavoda učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji. Izdana odločba v celoti nadomešča procesni sklep o obnovi. Pri razveljavitvi ali spremembi odločbe po 183. členu ZPIZ-2 gre za specifičen institut, ki je podoben, a ne isti kot obnova postopka po ZUP. Gre za posebnost, ki je utemeljena v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kjer gre za dolgotrajno uresničevanje pravic. Sodna praksa Psp 387/2018 z dne 28. 3. 2019, na katero se sklicuje sodišče, je neprimerljiva. Judikat govori o obnovi postopka po določbah ZUP ali ZPIZ-2, ki jo zahteva stranka. Ta mora jasno navesti, kateri postopek končan z dokončno odločbo želi obnoviti in navesti vse obnovitvene razloge. Toženec je temu v izdanih odločbah zadostil, saj so navedeni vsi obnovitveni razlogi. Tožnica je imela na voljo vsa redna in izredna pravna sredstva za varstvo svojih pravic, čemur služi tudi predmetni socialni spor. Toženec je spoštoval splošna načela določena v ZUP, tako da je tožnica lahko ustrezno zavarovala svoje pravice, vendar je tožnica v pritožbi z dne 30. 11. 2021 zoper odločbo z dne 12. 11. 2021 navajala zgolj, da gre za kršitev ne bis in idem (da je že pravnomočno odločeno, da ji pravica do pokojnine pripada in zato odločba ni zakonita). Pri tem ni podala nobenih dokaznih predlogov, ki ne bi bili izvedeni. Postopek pred upravnim organom je bil po določbi 183. člena ZPIZ-1 voden pravilno in zakonito. Sodišče je nepravilno odpravilo odločbi, saj bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, podrejeno bi moralo samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Tožnica je na naroku 12. 4. 2023 modificirala tožbeni zahtevek, tako da je zahtevala zgolj odpravo odločb, ni pa vztrajala pri plačilu stroškov postopka. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ker tožnica po modifikaciji ni vztrajala pri stroškovnem zahtevku. 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči res določa, da ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov, pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške iz prejšnjega odstavka, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov ugotovi sodišče v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, vendar pa v konkretnem primeru ne gre za to, da jih tožnica ne bi priglasila, saj gre za primer, ko tožnica povrnitve stroškov dodeljenega odvetnika v tožbenem zahtevku od toženca ni zahtevala. Takšna odločitev je nepravilna in nezakonita, zato se izpodbija v sklopu pritožbe zoper sodbo. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. 5. Tožnica je tekom sodnega postopka pravilno zatrjevala nezakonitost izpodbijanih odločb. Prvostopna odločba, ki je bila potrjena z dokončno odločbo, v prvem odstavku ugotavlja, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine z dnem 16. 12. 2021. Izrek odločbe z dne 16. 12. 2021 je najmanj nejasen, saj ni razvidno, kako je spremenjena odločba z dne 19. 8. 2021, ki se spreminja. Pravilna je ugotovitev sodišča, da se pravnomočnost odločbe nanaša samo na izrek in ne na njene razloge, zato je treba vprašanje že razsojene stvari1 presojati glede na izrek odločbe z dne 16. 12. 2021, ki pa je nerazumljiv in dvoumen. Vsebina prve točke izreka citirane odločbe je diametrano nasprotna vsebini izreka pravnomočne prvostopne odločbe z dne 19. 8. 2021. Prvostopenjska odločba z dne 16.12.2021 je pavšalna in nekonkretizirana ter ne ustreza zahtevam zgradbe odločbe po ZUP. Ni mogoče slediti pojasnilu toženca, da je nerodnost oziroma nepopolnost izreka sanirana s tem, ko je povzeta in pojasnjena v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

6. Nepravilnost izreka ni mogoče sanirati z navedbo manjkajoče vsebine v obrazložitvi,2 saj dopušča različna tolmačenja ne glede na toženčevo zatrjevanje, da se lahko njegova vsebina posredno ugotovi iz obrazložitve odločbe. Določnost in izvršljivost odločbe se presoja le na podlagi izreka, saj ima le izrek posledice za tožnico in le izrek zavezuje.

7. Sodišče je v 10. točki obrazložitve, pravilno ugotovilo, da je odločitev drugostopenjskega organa v potrditvi nezakonite in napačne prvostopenjske odločbe toženca nepravilna, zaradi česar je potrebna odprava izpodbijanih odločb. Vendar je pravilen pritožbeni očitek o potrebnosti vrnitvi zadeve v novo upravno odločanje. Sodišče bi ob pravilni ugotovitvi, da gre za nezakoniti odločbi, zaradi dejstva, ki ga je že v trditveni podlagi izpostavljala tožnica, da gre za nejasen, nerazumljiv izrek izpodbijane odločbe in dejstva, da je toženec po uradni dolžnosti vodil postopek neprave obnove po 183. členu ZPIZ-2, izpodbijani odločbi odpraviti in vrniti zadevo v novo upravno odločanje. V novem odločanju bo moral toženec odpraviti pomanjkljivosti postopka oziroma izdati nove odločbe. Glede na samo naravo ugotovljenih kršitev bi moralo sodišče tožencu naložiti, da ponovno izpelje celotni postopek.3

8. Tudi po pritožbeni oceni sklicevanje sodišča v 9. točki obrazložitve na sodbo Psp 387/2018 ni v celoti ustrezno. V zadevi Psp 387/2018 z dne 28. 3. 2019 je bil upravni postopek začet na zahtevo stranke, ki ni jasno navedla, kateri postopek končan z dokončno odločbo želi obnoviti, in ali zahteva obnovo po ZUP ali po 183. členu ZPIZ-2, kar je ključno. V tem sporu pa gre za postopek neprave obnove točno določenega postopka, ki ga je začel toženec po uradni dolžnosti, upoštevajoč določbe 183. člena ZPIZ-2.4

9. Neutemeljen mora ostati pritožbeni ugovor o modifikaciji tožbenega zahtevka na naroku za glavno obravnavo dne 12. 4. 2023. Sodišče je na zapisniku res protokoliralo, da gre za modifikacijo tožbenega zahtevka, vendar skladno z drugim odstavkom 73. člena ZDSS-1 ni šlo za pravo objektivno spremembo tožbe, ki bi nase vezala vse pravne posledice vložitve tožbe. Primerjava tožbenega zahtevka opredeljenega v tožbi z dne 21. 2. 20225 in na naroku za glavno obravnavo 12. 4. 20236 potrdi navidezno kumulacijo.7 Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da kadar je drug zahtevek že vsebovan v prvem ne gre za kumulacijo zahtevkov.8

10. Upoštevajoč navedeno ne gre za modifikacijo tožbenega zahtevka, glede katerega bi moralo sodišče sprejeti poseben sklep. ZDSS-1 pri opredelitvi tožbenega zahtevka določa nekaj odstopanja od strogosti v civilnih sporih. Skladno z drugim odstavkom 73. člena ZDSS-1 je tožniku omogočeno, da kadar v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma če tega ni, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

11. Slednje je vezano na pritožbeni očitek o napačni odločitvi sodišča, da toženec nosi stroške postopka v celoti v skladu z odločbo BPP, ker tožnica ob modifikaciji tožbenega zahtevka ni vztrajala pri povrnitvi stroškov. Da slednje ne drži potrjuje tudi dejstvo, da je tožnica stroške priglasila in specificirala. Upoštevajoč predhodno obrazložitev je ključno, da je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka v tožbenem zahtevku opredeljenem v tožbi, zato mora ostati neuspešen ugovor toženca v tej smeri.

12. Na podlagi obrazloženega je potrebno v skladu s 5. alinejo 358.člena ZPP sodbo spremeniti in zaradi nezakonitosti9 izpodbijana upravna akta odpraviti in zadevo glede na okoliščine konkretnega primera v skladu z določbo 82. člena ZDSS-1 vrniti tožencu v novo upravno odločanje.

1 Prvi odstavek - razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. 2 Drugi odstavek izreka prvostopenjske odločbe z dne 16. 12. 2021, ki govori o spremembi, je potrebno brati v povezavi s prvim odstavkom izreka, ki opredeljuje vsebino te spremembe. 3 Izjemoma bi lahko sodišče samo odpravilo izpodbijane akte, če bi zadoščala zgolj odprava izdanih izpodbijanih dokončnih upravnih aktov in novo upravno odločanje ne bi bilo potrebno. V tem primeru je šlo za postopek neprave obnove po 183. členu ZPIZ-2, ki ga je pričel toženec. 4 Upoštevajoč datum nastanka invalidnosti v odločbi z dne 19. 8. 2021 (s katero je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do invalidske pokojnine od 31. 5. 2021), ki je pravnomočna, je toženec naknadno ugotovil, da tožnici manjka pokojninska doba, zaradi česar ji ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine. 5 Tožnica je zahtevala odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem invalidske pokojnine. 6 Vztrajala je le pri odpravi odločb, odpadla je zahteva za "razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 31. 5. 2021 dalje". 7 Tožnica je na naroku za glavno obravnavo znotraj samega tožbenega zahtevka tega le popravila. Takšna poprava je bila pravočasna (73. člen ZDSS-1). 8 In s tem povezano spremembo tožbe oziroma modifikacijo. Tožnica je zahtevala manj kot v tožbi, saj je zahtevala le odpravo odločb, zato ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. 9 Z odločbo prve stopnje z dne 16. 12. 2021 je ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (I. točka izreka) in je nejasen izrek na kakšen način se odločba z dne 19. 8. 2021 razveljavi ali spremeni.