Jedro

Tudi pri delni zavrnitvi tožbenega zahtevka mora biti zavrnjeni del izreka naveden.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da na skupnem premoženju tožnice E.Z. in prvega toženca M.Z., pridobljenem z delom v času trajanja zakonske zveze, ki obsega: nepremičnine vl. št. 565 k.o. R., parc. št. 804, 808, 811 in 813 in nedokončano stanovanjsko hišo na teh parcelah in tovorno vozilo znamke Zastava reg. št. KP A3-284, pripadata tožnici in prvemu tožencu enaka deleža. Odločilo je, da mora prvi toženec v 15 dneh izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah vl. št. 565 k.o. R. vknjižila lastninska pravica za tožnico do 1/2, ker bo sicer listino nadomestila sodba ter ji v istem roku nepremičnine izročiti v solast in souporabo do 1/2, da ne bo izvršbe. Hkrati je odločilo, da mora prvi toženec M.Z. plačati tožnici 255.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2000 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je, da mora toženec M.Z. povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 619.048,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2004 do plačila.

Sodišče prve stopnje je nato izdalo popravni sklep, ki ga je označilo z opr. št. P 3761/2003-II in odločilo, da se sodba z dne 7.5.2004 popravi tako, da se v prvi alineji 1. točke za parc. 804 doda parc.

št. 806. Zoper sodbo se pritožujeta tako E.Z. kot M.Z.. Slednji vlaga pritožbo tudi zoper popravni sklep.

Vsaka od strank vlaga pritožbo v tistem delu, v katerem ni uspela, pri tem pa vsaka od njiju uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe, M.Z. pa tudi razveljavitev popravnega sklepa.

Pritožbeno sodišče bo pritožbene navedbe povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati nanje odgovorilo.

Utemeljena je tako pritožba tožnice kot pritožba toženca, kar za slednjega velja tako glede sodbe kot glede popravnega sklepa.

O pritožbi tožnice: Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo zlasti v tistem delu, ko le-ta opozarja, da sodišče prve stopnje ni podrobneje opredelilo, na kaj se nanaša zavrnilni del sodbe. Sodišče mora namreč v izreku navesti tožbeni zahtevek, o katerem odloča, kar velja tudi v primeru, če je zahtevku le delno ugodeno in ko je torej zahtevek v preostalem delu zavrnjen (člen 310/1 Zakona o pravdnem postopku ZPP).

Pravnomočen namreč postane le izrek sodbe (glej sodbo III Ips 100/2001, z dne 21.3.2002 Vrhovnega sodišča RS v informacijski bazi Ius - info). Res je sicer, da sodna praksa, zlasti pri delni zavrnitvi zahtevka, gornjega pravila ne upošteva dosledno in se odloča za izrek, kakršnega je uporabilo sodišče prve stopnje.

Nedvomno obstajajo situacije, ko je kljub takemu zapisu v izreku sodbe preizkus mogoč in vprašanje morebitne nejasnosti v zvezi z zavrnitvijo zahtevka niti ne nastane.

V konkretni zadevi pa ni tako, kajti gre za obširen zahtevek, ki se nanaša tako na ugotovitveni kot na dajatveni del, na izstavitev listine, plačilo denarnega zneska, poleg tega pa gre za večstransko razmerje - po eni strani med tožnico in prvim tožencem M.Z., po drugi strani pa med tožnico in drugo toženko oziroma njenimi dediči. Le s pogojem, da je v sodbi jasno in določno zapisano, najprej v izreku, nato pa tudi v obrazložitvi, kaj je bilo zavrnjeno, proti komu in zakaj, je preizkus mogoč. V konkretni zadevi se to pokaže že v zvezi s parcelo 806. Pritožnica upravičeno navaja, da ni jasno, ali je zahtevek glede nje zavrnjen ali ne (vprašanje popravnega sklepa v zvezi s to parcelo bo obravnavano v zvezi s pritožbo toženca).

Pritožba tožnice se pod točkami 2, 3 in 4 dotika vprašanja, ali je med E.Z. in M.Z. obstajala ekonomska skupnost v času, ko se je gradilo gospodarsko poslopje. Pritožba navaja obširne razloge, s katerimi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s tem odločilo, da v času gradnje gospodarskega poslopja med navedenima ekonomske skupnosti ni bilo, ker nista živela skupaj. Do teh pritožbenih trditev se pritožbeno sodišče še ne more opredeljevati, ker samo odgovor sodišča prve stopnje na vprašanje, ali je med E.Z. in M.Z. obstajala ekonomska skupnost, še ni zadosten in glede na tožbene trditve in tožbeni zahtevek tudi ne odločilen. Preden se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem obstoja ekonomske skupnosti, bi se namreč moralo opredeliti, katere so tiste dejanske trditve, na katerih temelji zahtevek v zvezi z gospodarskim poslopjem. Kolikor gre za razmerje med E.Z. in M.Z. je že res, da se trdi, da gre za skupno premoženje. Če bi šlo le za njiju, bi seveda bilo vprašanje ekonomske skupnosti odločilno. Ko pa gre za razmerje E.Z. proti drugi toženki, sedaj vsem trem tožencem kot njenim dedičem (pri čemer v tem delu tudi M.Z. nastopa kot dedič druge toženke) v zvezi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa sodba nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje bi se torej moralo najprej opredeliti, ali in zakaj tožnica lahko zahteva izstavitev listine od druge toženke, na katere zemljišču je zgrajeno gospodarsko poslopje. Povedano drugače: tudi, če bi se vzelo, da ima pritožba prav, ko trdi, da je ekonomska skupnost bila, to še ni razlog za ugoditev pritožbi. Najprej je treba ugotoviti, ali ima tožnica pravno podlago zahtevka proti drugi toženki in kakšna je ta podlaga. Last druge toženke je namreč bilo zemljišče v času, ko je bil objekt zgrajen. To, da je bilo v času gradnje gospodarskega poslopja zemljišče last druge toženke, namreč ni sporno. Šele, če ima tožnica pravno podlago zahtevka proti drugi toženki, je mogoče govoriti o stvarnopravnem zahtevku in šele ob takem pogoju je zaradi razmerja med E.Z. in M.Z. mogoče nadalje razpravljati, ali je med njima šlo za ekonomsko skupnost. Da je to točno, se pokaže tudi v tem, da zgolj z razlogom, da ni bilo ekonomske skupnosti med E.Z. in M.Z., ni mogoče zavrniti zahtevka proti drugi toženki. Ni torej jasno, kako naj bi dejstvo, da med E.Z. in M.Z. ni bilo ekonomske skupnosti, vplivalo na odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev listine proti drugi toženki oziroma sedaj njenim dedičem. Ti razlogi torej manjkajo.

Na pritožbene trditve v zvezi z večjim deleležem na stanovanjski hiši bo odgovorjeno v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožnika.

Po povedanem je torej jasno, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnilnim delom napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po členu 339/2, točka 14 ZPP, kajti razlogi o odločilnih dejstvih manjkajo, poleg tega pa je v tem delu nejasen tudi izrek sodbe.

O pritožbi toženca M.Z. zoper sodbo in popravni sklep: Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka v delu, ko naj bi po stališču pritožbe sodbe ne bi bilo mogoče razumeti (1. odst. pritožbe na list. št. 297, stran 3 pritožbe z nadaljevanjem na list. št. 298, stran 4 pritožbe).

V tem delu je sodbo mogoče razumeti tako, da sodišče prve stopnje šteje, da je od ugotovljenega posebnega premoženja približno 1/2 tožnica vložila v hišo na Rakeku, drugo polovico pa v hišo na Baču. Sodišče prve stopnje ji ne verjame, da bi vse vložila v hišo na Rakeku. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi neskladja oziroma nejasnosti.

Sicer pa ima pritožba zoper sodbo prav. Pritožbeno sodišče se zato posebej ne bo ukvarjalo s popravnim sklepom, kajti zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačen tudi popravni sklep.

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe zapisalo, da so nepremičnine pod vl. št. 565 k.o. R. skupno premoženje, medtem ko v obrazložitvi ugotovi, da je bilo zemljišče (z izjemo parc. 806) posebno premoženje toženca. Gre torej za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki nima podlage v materialnem pravu, kajti 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, loči med posebnim in skupnim premoženjem. Po 1. odst. navedenega sklepa ostane premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, njegova last in z njim samostojno razpolaga, 2. odst. pa določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Gre torej za dva različna premoženjska režima.

Sodba ima obširne razloge v zvezi z vprašanjem prispevka enega in drugega h gradnji hiše, hkrati pa zelo skope v zvezi z vprašanjem statusa celotne nepremičnine, na kateri zahteva tožnica najprej ugotovitev, da gre za skupno premoženje, nato pa ugotovitev deleža. Sodba nima jasnih razlogov o tem, zakaj naj bi bil delež tako na hiši kot na vseh zemljiščih enak. Pri tem po podatkih spisa, npr. izvedensko mnenje na list. št. 230, obsega zemljšče več kot 3000 m2. Prav tako po naravi stvari stanovanjska hiša najbrž ne more stati na taki površini. Pri tem se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do listine podjetja za geodetske storitve (list. št. 276, glej tudi vlogo tožnice list. št. 298), iz katere izhaja, da naj bi hiša sploh stala na meji med parcelo 804, ki je predmet zahtevka, in parc. 802, ki ni predmet spora. Ugotovitev, da hiša stoji na vseh parcelah, ki so navedene v izreku, je torej v nasprotju s podatki v spisu oziroma je vsaj netočna.

V delu, ki se nanaša na nepremičnine, je sodbo mogoče razumeti tako, da sodišče prve stopnje šteje, kot da je zemljišče poseben prispevek toženca, polovico denarja od očetove pokojnine in odpravnina, pa poseben prispevek tožnice. Sodišče očitno oba prispevka izenači ob hkratni ugotovitvi, da je bil sicer njun prispevek h gradnji (torej ne upoštevaje prispevek iz skupnega premoženja) enak.

Vendar pa doslej zbrano dokazno gradivo kaže, kot da je (eventualno) skupno premoženje parc. 806, ki naj bi bila kupljena v času zakonske zveze, medtem ko so ostale parcele posebno premoženje toženca Marka Zupančiča. Nobenega razloga ni za vpletanje tistih parcel, ki so toženčevo posebno premoženje in ki s hišo, ki je predmet spora, nimajo povezave. Če bo ugotovljeno, da hiša ne stoji na parceli 802 (kot trdi tožnica v vlogi na list. št. 298), tedaj bo predmet spora med tožnico in tožencem M.Z. lahko le stanovanjska hiša, ki stoji na njegovih parcelah, pri čemer se, če bo ugotovljeno, da je hiša skupno premoženje, se toženec ne bo mogel upirati, da je zaradi skupne gradnje s tožnico tudi zemljišče, potrebno za redno rabo, postalo skupno premoženje, vrednost le-tega pa poseben prispevek toženca M.Z.. Pri tem je treba še poudariti, da je prispevek vsakega od zakoncev iz naslova posebnega premoženja treba ugotoviti po višini, kajti le tako je mogoče razločiti, kaj predstavlja skupno in kaj posebno premoženje in šele na taki podlagi je nato tudi mogoče ugotavljati razmerje med posebnim in skupnim premoženjem. Če hiša stoji tudi na parceli 802, tedaj ob sedanjem zahtevku odločanje ne bo mogoče, ker parcela 802 ni predmet zahtevka.

Glede na pritožbene trditve o tem, da skupnega premoženja med tožnico in prvim tožencem ni, je le na splošno mogoče reči, da doslej zbrano dokazno gradivo tega ne potrjuje - nasprotno - dokazi kažejo, da je v določenem obsegu pri gradnji hiše za tak način pridobivanja šlo.

Kakšen je ta obseg in kakšni so deleži, pa je zaradi napačnega prisotopa v zvezi s parcelami zaenkrat še nemogoče govoriti. Ni odveč poudariti, da se potem, ko je obseg skupnega premoženja ugotovljen, pri delitvi, torej pri določitvi deležev, šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju (člen 59/1 ZZZDR). To z drugimi besedami tudi pomeni, da mora potem, ko je obseg skupnega premoženja ugotovljen, večji delež dokazati tisti zakonec, ki tako trdi, sicer se šteje, da sta deleža enaka.

Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju vse zgoraj navedeno moralo upoštevati, opredeliti pa se bo moralo tudi do izvedenskega mnenja (kar pritožba prav tako napada), saj je ta dokaz sodišče izvedlo, ni pa ga ocenilo. Tako torej tudi tega ni zapisalo, zakaj ga ni upoštevalo oziroma zakaj ga je morda štelo kot nepotrebnega.

Ko gre za vprašanje tovornega vozila, gre prav tako za neskladje med izrekom in obrazložitvijo, saj v izreku sodišče ugotavlja, da naj bi skupno premoženje predstavljalo tovorno vozilo z reg. št. KP A3-284, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da gre za tovorno vozilo z reg. št. LJ 35-95N. V zvezi s tem je torej nejasna tudi odločitev pod točko

3., ki se nanaša na izplačilo denarnega zneska, ki naj bi predstavljal vrednost avtomobila.

Sodba tudi nima razlogov tudi glede odločitve, da mora prvi toženec izročiti tožnici v solast in souporabo nepremičnino do 1/2. Izročitev v solast nima podlage v zakonu, saj izročitev nepremičnine ni ne po prejšnjih predpisih (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) ne po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) način pridobitve nepremičnine. V povezavi s 1. odst. 66. člena SPZ pa tudi ni jasno, kako naj bi se izvršila izročitev v souporabo do 1/2. Sodba tudi o tem nima razlogov.

Po vsem povedanem je pritožbeno sodišče tudi v zvezi s pritožbo toženca M.Z. ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po členu 339/2, točka 14 ZPP, ker iz razlogov, ki so zgoraj navedeni, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tako torej razveljavitev celotne sodbe v zvezi s popravnim sklepom temelji na 1. odst. 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo ponovno odločati o celotnem tožbenem zahtevku in pri nadaljnjem odločanju poštevati vse tisto, kar je spredaj zapisano, tako v zvezi s pritožbo tožnice, kot v zvezi s pritožbo toženca M.Z..

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 165/3 ZPP.