Jedro

Da bi dokazni zaključki lahko temeljili na izpovedbah prič, bi morala biti ovrednotena verodostojnost vsake od prič. Za oceno njihove verodostojnosti je pomembno tudi, v kakšnem odnosu je priča do tožnika, od kod črpa vedenje o dejstvih, o katerih je izpovedala, in kakšen vtis je naredila na sodišče med zaslišanjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožniku pripada dedna pravica po pokojni A. A., rojeni ... in umrli ..., in da so toženci dolžni tožniku povrniti stroške postopka.

2. Toženci v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče ni navedlo, katere listine je prebralo v dokaznem postopku, niti se do njih v sodbi ni opredelilo. V sodbi nista povzeti izpovedbi tretjega toženca in priče B. B., ki sta bistveno odstopali od izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik. Prav tako niso navedeni razlogi, zaradi katerih ti izpovedbi nista upoštevani.

Tožnik ni opredelil dejstev, ki jih je dokazoval s predlaganimi pričami. Priče so izpovedovale mimo tožbenih trditev. Sodišče bi moralo oceniti izpoved posameznih prič in ugotoviti njihovo verodostojnost. Ni prezreti, da so vse priče izpovedovale identično o veliki čustveni navezanosti tožnika in pokojne, o ostalih okoliščinah pa niso vedele dosti povedati. Priča C. C. ni povedal ničesar, kar bi lahko sodišče upoštevalo kot potrditev zunajzakonske skupnosti. Sodišče je spregledalo, da je tožnik v tožbi trdil, da je s pokojno živel v zunajzakonski skupnosti petnajst let, potem ko so toženci navedli, da sta do leta 2008 pri pokojni živela D. D. in E. E., pa je pričel zatrjevati, da je ta skupnost trajala tri leta. Razlogov za to spremembo sodišče ni ocenilo. Sodišče je sledilo tožnikovemu pojasnilu v zvezi z napisom na vencu, čeprav cvetličarka ni vedela, za kakšen odnos med tožnikom in pokojno dejansko gre. Če bi tožnik pokojno štel za partnerko, bi cvetličarki sam povedal, kaj naj napiše. Sodišče je verjelo tožnikovi izpovedbi, da sta imela skupno posteljo, da sta skupaj kuhala in da sta imela skupne finance. Tožnik je v nasprotju s tem sam povedal, da je kuhal sam, pokojna pa je delala v hlevu in na njivah. Ugotovitev o skupnih financah je neobrazložena. Kakšne so bile skupne finance, ne tožnik ne priče niso izpovedali. Tožnik je prejemal denarno socialno pomoč, o drugih dohodkih pa ni dokazov. Pokojna je dobivala dohodek od prodaje zemljišč in pridelkov, s katerim je razpolagala in o njem odločala sama, tožnik pa do njih ni imel dostopa. Prezrlo je izpovedbo četrte toženke, da v hiši ni bilo postelje za dve osebi. Ker so šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo izvedeli, da je bila postelja posneta v filmu ..., pravočasno prilagajo fotografijo postelje, iz katere izhaja, da gre za posteljo za eno osebo. Izpovedbe prič so bile nasprotujoče o tem, kdo je delal na polju. Priče, ki jih je predlagal tožnik, razen velikega medsebojnega razumevanja in ljubosumnosti pokojne niso vedele kaj dosti povedati. V zvezi s prijavo stalnega prebivališča na naslovu pokojne sodišče ni ocenilo dejstva, da je tožnik na delu zemljišča, ki mu ga je pokojna prepustila v uporabo, zgradil hišico, ne da bi za to imel dovoljenja, in se zato tam ni mogel prijaviti. Sodišče ni primerjalo izpovedb B. B., ki ni zainteresiran za odločitev v zadevi, in izpovedb drugih prič. Razlika v letih res lahko ni razlog za neobstoj zunajzakonske skupnosti, vendar pa sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni tako prijetna in nežna oseba, kot so izpovedale priče, ki jih je predlagal, ter da pokojna ni bila najbolj redoljuben človek, da je bila inkontinentna in vezana na plenice. Ocena vseh okoliščin pokaže, da ni verjetno, da je med tožnikom in pokojno A. A. obstajala intimna skupnost in medsebojna navezanost, ki je eden bistvenih pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 10/17 – v nadaljevanju ZPP-E), tj. pred 14. 9. 2017, je pritožbeno sodišče o procesnih vprašanjih odločilo na podlagi ZPP, ki je veljal pred uveljavitvijo ZPP-E (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

6. Utemeljenost tožbenega zahtevka o obstoju dedne pravice je odvisna od zaključka, ali je tožnik v postopku dokazal, da je med njim in pokojno A. A. ob njeni smrti obstajala skupnost, ki ima po Zakonu o dedovanju (ZD) enake posledice za dednopravni položaj partnerjev kot zakonska zveza. Gre za skupnost moškega in ženske, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze (4.a člen ZD1). Izpodbijana sodba na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da je tožnik dokazal obstoj take življenjske skupnosti.

7. Zaključek o dokazanosti obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med tožnikom in pokojno temelji na ugotovitvah: - da je bila pokojna A. A. vdova, toženci pa so njeni oddaljeni sorodniki, - da sta tožnik in pokojna vsaj zadnja tri leta pred smrtjo A. A., tj. od leta 2008 živela skupaj, - da sta si uredila bivališče v hiši pokojne, - da ima tožnik na naslovu pokojne še vedno prijavljeno stalno prebivališče, - da sta tožnik in pokojna skupaj upravljala s financami (skupaj sta se dogovarjala o plačilu stroškov in o prihodkih iz naslova kmetijskih pridelkov), - da ju je okolica videla kot moža in ženo, - da je bilo njuno razmerje pristno in navzven vidno, - da je med njima obstajala velika razlika v letih, vendar to ni odločilno.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so priče izpovedovale mimo tožbenih navedb in da zato teh delov izpovedb sodišče ne bi smelo upoštevati, s čimer uveljavlja kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Tožnikove navedbe o vsebini njune skupnosti so bile resda skope. Prav tako drži, da jih je deloma spremenil deloma dopolnil šele potem, ko so toženci odgovorili na tožbo. Ne glede na to je bila tožba sklepčna. V njej je navedel, da sta s pokojno živela skupaj več kot 15 let, v zunajzakonski skupnosti pa zadnja tri leta pred njeno smrtjo, da sta imela skupne finance, da sta bila čustveno, telesno in sicer povezana, in da so vsi, ki so jima bili blizu, vedeli in verjeli, da sta partnerja z enakimi lastnostmi kot zakonca. Kasneje je dodal, da se je oktobra 1999 preselil v hišo, ki jo je z njenim dovoljenjem zgradil na nepremičnini v njeni lasti, in da sta hiši oddaljeni 50 m, da je od leta 2005 prijavljen na njenem naslovu, da sta praktično vse na kmetiji delala skupaj (jedla, kuhala, pospravljala, uporabljala) ter skupaj odločala in da sta imela skupen denar, s katerim sta hodila v trgovino in plačevala položnice. Tožnik je torej zatrjeval obstoj tistih značilnosti življenjske skupnosti med njim in pokojno, ki bi v primeru dokazanosti utemeljevale zaključek o obstoju tožnikove dedne pravice po pokojni.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da dokazna ocena v izpodbijani sodbi ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Prosta dokazna ocena v pomenu navedene določbe ZPP ne pomeni le odsotnosti zakonskih dokaznih pravil. Zakon zahteva vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Terja torej skrbno analitično-sintetično oceno izvedenih dokazov. Preveritvi tega, ali dokazna ocena ustreza navedenim kriterijem, služi zahteva po njeni racionalno sprejemljivi obrazložitvi. V sodbi morajo biti zato navedeni logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi argumenti za dokazno (ne)vrednost za vsak posamezen dokaz in izvedena primerjava posameznih dokazov med seboj. Dokazna ocena mora vključevati tudi presojo o uspehu celotnega postopka, tj. oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodijo procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih (pravno ali dokazno relevantnih) dejstev in način pravdanja.2 Tako obrazložena dokazna ocena omogoča presojo njene prepričljivosti, tj. preveritve, ali je dejansko stanje ugotovljeno popolnoma in pravilno.

10. Ugotovitve o obstoju bistvenih lastnosti zunajzakonske skupnosti temeljijo na izpovedbah tožnika in prič C. C., F. F., G. G., H. H. in I. I., ki jih je predlagal tožnik, in ki so v sodbi ocenjene kot manj zainteresirane za izid postopka in prepričljive. Izpovedbam prve, četrte in pete toženke sodišče ni pripisalo pomembne teže, ker pokojne niso pogosto obiskovali in zveze med njo in tožnikom niso poznali.

11. Pritožniki utemeljeno uveljavljajo, da sodišče ni ocenilo izpovedb tretjega toženca in priče B. B. Ker sta izpovedovala drugače kot priče, katerih izpovedbe je sodišče ocenilo kot verodostojne, pravilnosti tega zaključka ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer je ocena verodostojnosti izpovedb prič, zaslišanih na tožnikov predlog, pomanjkljiva. Ker je bilo dokazno breme glede dejstev, o katerih so izpovedovale, na tožniku, ne zadostuje ocena, da so manj zainteresirane za izid postopka kot toženci. Da bi dokazni zaključki lahko temeljili na njihovih izpovedbah, bi morala biti samostojno ovrednotena verodostojnost vsake od prič, nato pa še verodostojnost vsake izpovedbe. Za oceno njihove verodostojnosti je pomembno, v kakšnem odnosu je priča do tožnika, od kod črpa vedenje o dejstvih, o katerih je izpovedala, in kakšen vtis je naredila na sodišče med zaslišanjem. Te ocene v sodbi ni. Pritožniki tudi utemeljeno uveljavljajo, da skladnost izpovedb o eni okoliščini ne zadostuje za zaključek o verodostojnosti izpovedb teh prič v celoti.

12. Utemeljen je tudi očitek, da zaključki o posameznih okoliščinah, na obstoju katerih temelji sklep o obstoju zunajzakonske skupnosti, ne temeljijo na oceni izpovedb vseh zaslišanih, ki so izpovedali o teh okoliščinah, niti ni sodišče primerjalo vsebine dokazov s tožbenimi navedbami in sploh z ravnanjem tožnika v pravdi. Pritožba utemeljeno opozarja na razkorak med tožbeno trditvijo, da je dejansko živel s pokojno več kot 15 let, v zunajzakonski skupnosti pa zadnja tri leta pred smrtjo, in kasnejšo navedbo, da se je v hišo, ki jo je zgradil na pokojničinem zemljišču, preselil v letu 1999, k zapustnici pa se je preselil v letu 2008. Pritožniki nadalje utemeljeno uveljavljajo, da zaključek o skupnih financah ne vključuje vsebine vseh izvedenih dokazov. Ni ocenjena izpovedba tožnika, niti ostalih izpovedb, ki bi bile lahko pomembne za ugotovitev o premoženjskih prispevkih tožnika in pokojne. Dogovarjanje o plačilu stroškov in prihodkih iz naslova kmetijskih pridelkov je sicer lahko indic za skupne finance, ne pa zadosten dokaz za zaključek o skupnem upravljanju s finančnimi sredstvi, ki sta jih v relevantnem obdobju pridobila tožnik in pokojna. Utemeljen je očitek o nepopolnem ovrednotenju dejstva, da je tožnik imel prijavljeno stalno bivališče na pokojničinem naslovu. Ker prijava bivališča ni sovpadala z zatrjevanim nastankom življenjske skupnosti, je sploh vprašljiva pomembnost te okoliščine za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti. Utemeljen je tudi pomislek o dokazni teži izpovedbe priče C. C. V stikih s tožnikom in pokojno je bil le kot pooblaščenec osebe, ki ji je pokojna prodala nepremičnino. Na presojo verodostojnosti izpovedb prič bi lahko vplivala tudi ocena fotografije, ki so jo pritožniki predložili v pritožbenem postopku. Utemeljeno je njihovo stališče, da gre za pravočasno predložen dokaz (prvi odstavek 337. člena ZPP). V stanovanjske prostore, v katerih biva tožnik, nimajo dostopa, na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa so izvedeli, da je bila postelja, o kateri je tožnik izpovedal, da sta si jo delila s pokojno, posneta. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na vprašljivo težo argumenta sodbe, da razlika v letih ni razlog za neobstoj zunajzakonske skupnosti.

13. Ker zaradi navedenih pomanjkljivosti v dokazni oceni ni mogoče preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka, pravilno in popolno ugotovljeno, je podana kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ).

14. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Ugotovljene pomanjkljivosti se nanašajo na celoten sklop dejstev, pomembnih za odločitev o zahtevku. Vsebinska odločitev o zahtevku pred pritožbenim sodiščem bi terjala ponovitev vseh neposredno izvedenih dokazov, kar v novem sojenju pred sodiščem prve stopnje ne bo potrebno. Varstvo pravice do pritožbe je zato terjalo razveljavitev sodbe.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve pravdnega postopka. Obrazložitev dokazne ocene bo morala slediti kriterijem vestne in skrbne analitično-sintetične dokazne ocene, ki jo zahteva 8. člena ZPP. Upoštevati bo moralo, da je na tožniku breme dokazovanja trditve, da je med njim in pokojno obstajala življenjska skupnost, ki je trajala dlje časa in je bila po svoji vsebini enaka življenjski skupnosti zakoncev. Dokazi, izvedeni na njegovo pobudo, morajo torej zadostovati za zaključek o potrebnih kvalitetah življenjske skupnosti med njim in pokojno, ki so nujne za zaključek o obstoju dedne pravice. Na tožencih je le breme nasprotnega dokaza, ki je potreben (še)le, če tožnik z glavnim dokazom uspe. Da bo dokazna ocena celovita, bo morala vključevati oceno vseh dokazov, izvedenih v zvezi s posamezno zatrjevano prvino življenjske skupnosti med tožnikom in pokojno. Sodišče bo moralo upoštevati tudi v gornji obrazložitvi ugotovljene pomanjkljivosti. Glede na skromnost tožbenih navedb bo potrebna tudi posebej skrbna ocena tožnikove izpovedbe.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 63/2016 – ZD-C) je bilo enako določeno v drugem odstavku 10. člena ZD. 2 Prim. Zobec v, Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 91-92. Prim. tudi sklep VS RS II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018.