Jedro

Na podlagi pozitivno-pravne ureditve po 1. odstavku 48. člena ZUstS stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke šifra ... z dne ... odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 5. odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in na predlog ministra za finance na dopisni seji z dne 27. 12. 2005 odločila, da se tožnik z dnem 31. 1. 2006 razreši s položaja direktorja Urada RS za ... (v nadaljevanju: Urad). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej citira določilo 5. odstavka 83. člena ZJU, nato pravi, da je predlog za razrešitev podal minister za finance in da je bil tožnik na navedeni položaj imenovan z odločbo Vlade št. ... z dne 8. 4. 2004. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi pojasnjuje, da ima pogodbo z Ministrstvom za finance za obdobje od 13. 4. 2004 za dobo 5 let. V nadaljevanju opisuje potek sprememb in ureditev po ZJU, ZJU-A, odločbi Ustavnega sodišča z dne 7. 7. 2005 in ZJU-B. Pravi, da zaradi ugotovljene neustavnosti tožena stranka določbe 5. odstavka 83. člena ne bi smela uporabiti tako, kot jo je. Meni, da gre za napačno uporabo prava in za očitno izigravanje odločbe Ustavnega sodišča RS. Ustavno sodišče je v 13. točki obrazložitve navedlo, da je ugotovitveno določbo izdalo, ker razveljavitvena odločba ne bi mogla oživeti prejšnje ureditve; to pomeni, da zaradi tehnik odločanja, ki jih ima Ustavno sodišče na razpolago, ugotovitveni protiustavnosti nomotehnično ni moglo do živega. V takih primerih morajo sodišča in pristojni organi pri izdaji posamičnega akta protiustavno normo uporabiti tako, da izločijo tisti del, glede katerega se je Ustavno sodišče na abstraktni ravni moralo ustaviti zgolj pri ugotovitvi. To pomeni, da sodišča ali drugi državni organi zakonske določbe ne smejo uporabiti na način, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da nasprotuje Ustavi (Testen, Franc, Pravosodni bilten 1/2003). Kakšna bi bila ustavi prijazna interpretacija zakona, pa izhaja iz ZJU-B. Na tej podlagi tožena stranka tožnika ne bi mogla razrešiti, ker sta oba roka že potekla. Vlada je mandat nastopila dne 3. 12. 2004 in je rok potekel 3. 12. 2005, tožnik pa je bil na položaj imenovan dne 8. 4. 2004 in je rok potekel v začetku aprila leta 2005. Da gre v konkretnem primeru za namerno neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča RS pa kaže dejstvo, da je tožena stranka odločitev sprejela na dopisni seji dne 27. 12. 2005, to je 4 dni pred uveljavitvijo ZJU-B in ker tožnik ni bil razrešen takoj, ampak šele z dnem 31. 1. 2006. Odločba pa je po mnenju tožnika nezakonita tudi zaradi tega, ker nima nobenega razloga, kar je v nasprotju z 20. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zvezi z določilom 210. in 214. člena ZUP. Ker ni razlogov za odločitev, je podana bistvena kršitev določb postopka, poleg tega pa odločilnih dejstev tožena stranka sploh ni ugotovila pred izdajo odločbe. Zaradi tega je kršena tudi pravica tožnika do pravnega sredstva. V tožbi predlaga izločitev sodnika ZZ, ker je bil le-ta pred leti zaposlen v Uradu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je šlo v zadevi za funkcionalno prilagoditev upravnih kadrov z novo vlado oziroma ministrom. V zadevi je pomembno le, da ne gre za razrešitev iz 2. odstavka 83. člena ZJU. Navajanje kakršnega koli razloga izven navedbe, da gre za nekrivdni razlog, bi pomenilo uvajanje kriterijev, ki jih zakon ne določa, in bi bilo celo v škodo predlaganega za razrešitev. Gre za diskrecijsko pravico. Sklicuje se tudi na razlago zveze med stabilnostjo in neodvisnostjo javnih uslužbencev ter nujnostjo lojalnega sodelovanja najvišjih položajnih uradnikov s političnimi funkcionarji, ki jo je podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005. Tožnikov položaj je podvržen določilom veljavnega zakona vse do uveljavitve nove ureditve ZJU-B. Ker je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo, je zakon ostal v veljavi do uveljavitve sprememb. Ugotovitvena odločba ne vsebuje napotkov, kako naj bi se sporna odločba izvajala dokler neskladje z ustavo ne bo odpravljeno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku, ni pa odgovorilo na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je bil imenovan na položaj direktorja Urada, ki je organ v sestavi ministrstva za finance, z odločbo Vlade RS št. ... z dne 8. 4. 2004. Splošno znano dejstvo je, ki ga je uporabilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005 (17. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 75/2005), da je Vlada nastopila mandat dne 3. 12. 2004, kar pomeni, da je na ta dan nastopil funkcijo tudi minister, ki je pristojen za predlaganje v imenovanje predstojnika Urada. Tožnik je bil razrešen z odločbo, ki je bila izdana dne 27. 12. 2005, vendar pa je razrešitev tožnika postavljena na dan 31. 1. 2006. ZJU, ki je stopil v veljavo v letu 2002, je v določilu 5. odstavka 83. člena med drugim določal, da funkcionar oziroma organ, pristojen za imenovanje, lahko razreši generalnega direktorja v ministrstvu, predstojnika vladne službe in direktorja občinske uprave oziroma tajnika občine na predlog funkcionarja, pristojnega za predlaganje imenovanja, ne glede na razloge iz 2. odstavka tega člena, v prvih treh mesecih od nastopa funkcije funkcionarja, pristojnega za imenovanje oziroma predlaganje imenovanja. Določilo 2. odstavka 83. člena ZJU pa je določalo 5 razlogov za razrešitev uradnika s položaja. Po določilu ZJU (5. odstavek 83. člena ZJU) torej ni bila možna razrešitev predstojnika organa v sestavi ministrstva ne glede na razloge iz 2. odstavka 83. člena ZJU.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-A, Uradni list RS, št. 23/2005), ki je stopil v veljavo dne 11. 3. 2005, pa je med drugim uzakonil možnost, da je tudi predstojnik organa v sestavi razrešen ne glede na razloge iz 2. odstavka 83. člena ZJU; poleg tega je iz 5. odstavka 83. člena ZJU črtal besedilo "v prvih treh mesecih od nastopa funkcije funkcionarja, pristojnega za imenovanje oziroma predlaganje imenovanja" (1. odstavek 1. člena ZJU-A). S tem je bila uzakonjena možnost, da je predstojnik organa v sestavi ne glede na razloge iz 2. odstavka 83. člena ZJU razrešen ves čas njegovega mandata.

Ustavno sodišče RS je z določbo v zadevi U-I-90/2005 z dne 7. 7. 2005, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 75/2005 dne 9. 8. 2005, ugotovilo neskladje določila 1. odstavka 1. člena ZJU-A z Ustavo (1. in 2. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS) in je Državnemu zboru naložilo, da je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku 6 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS.

Ključno pravno vprašanje v tem upravnem sporu je, ali je tožena stranka imela zakonito podlago, da se je oprla na zakonsko določilo, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, glede na to, da te določbe ni razveljavilo (z odložnim rokom), kar bi povzročilo jasno pravno posledico iz 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94), niti ni v izreku odločbe določilo načina izvršitve te odločbe.

Ključno pravno vprašanje je torej v tem, kakšne pravne učinke vzpostavlja zgolj ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča za konkreten upravni spor. Ustava (določila 160., 161. in 162. člena) ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča izrecno ne predvideva. Z metodo razlage "a maiori ad minus" in na podlagi 48. člena ZUstS je Ustavno sodišče razvilo prakso izdajanja t.i. golih ugotovitvenih odločb. Po določilu 1. odstavka 48. člena ZUstS, če Ustavno sodišče presodi, da je zakon protiustaven zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave, sprejme o tem ugotovitveno odločbo. Določilo 2. odstavka 48. člena ZUstS pa ne predvidena pravnih posledic oziroma učinkov v postopkih posamičnega odločanja, ampak le obveznost zakonodajalca na podlagi ugotovitvene odločbe. Drugih pravnih posledic gole ugotovitvene odločbe, o čemer sicer govori določilo 3. odstavka 161. člena Ustave, ZUstS ne določa. Takšna normativna ureditev pravnih posledic ugotovitvene odločbe po mnenju sodišča ne pomeni, da za vsako zakonsko določbo, za katero je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo o neustavnosti, velja, da jo upravni organ ali sodišče lahko uporabi v postopku posamičnega odločanja do izteka roka za odpravo neskladja z Ustavo brez omejitev. Kajti po določilu 1. odstavka 48. člena ZUstS Ustavno sodišče ugotovitvene odločbe ne izda zaradi tega, ker bi bila zakonska določba manj protiustavna, kot v primeru, ko ustavno sodišče izda razveljavitveno odločbo, ampak zaradi tega, ker razveljavitvene odločbe sploh ne more izdati, ker sporni predpis določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve. Situacija pri ugotovitveni odločbi je primerljiva z razveljavitveno odločbo z odložnim rokom. Ustavno sodišče jo izda, če gre za pravno praznino (OdlUs III, 60; OdlUs II, 134), če je zakonska določba takšna, da zaradi svoje nomotehnične oblike vsebuje protiustavne dele in je zato ni mogoče razveljaviti kot celote ali če bi razveljavitev prehudo posegla v ustavno varovane pravice drugih (U-I-168/97, 3. 7. 1997), če bi razveljavitev povzročila še hujšo protiustavnost od izpodbijane (OdlUs VI, 103). Ker je sodišče po 125. členu Ustave vezano na Ustavo in zakon in ker mora tudi tožena stranka oziroma nosilci javnih pooblastil odločati na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave), Ustavno sodišče pa je najvišji organ sodne oblasti za varstvo (ustavnosti in) zakonitosti, pri čemer so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (1. in 3. odstavek 1. člena ZUstS), upravno sodišče nima pravne podlage za stališče, da gola ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča o neskladju med zakonsko določbo, ki jo je uporabil upravni organ, in Ustavo v nobenem primeru ne vzpostavlja nobenega pravnega učinka za odločanje v posamičnih javno-pravnih zadevah. To je skladno s stališčem iz prakse Ustavnega sodišča v zadevi U-I-168/97, kjer Ustavno sodišče pravi, da lahko sodišča v obdobju, ko je bila ugotovljena neustavnost zakonskega določila, uporabljajo sporno zakonsko določbo v skladu s stališči in kriteriji, ki so obrazloženi v odločbi Ustavnega sodišča RS (11. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997). Takšno razlago učinkov ugotovitvene odločbe potrjuje tudi praksa Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996. V prvi imenovani zadevi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da "je prav za tisti del omenjene določbe, ki ga je tožena stranka uporabila za svojo odločitev, Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo, ker ne omogoča upoštevanja dejanskih stroškov /.../ Zakonske določbe, ki ni v skladu z ustavo, pa sodišče pri odločanju ni smelo uporabiti (44. člen ZUstS). Ustavno sodišče omenjenega dela sicer ni razveljavilo, ampak je samo ugotovilo njegovo neskladje z Ustavo. Tako je storilo samo zaradi tega, ker obseg ugotovljene neustavnosti ne omogoča njene razveljavitve v celoti. Zato ima ugotovitev neskladnosti z ustavo enake učinke in posledice kot bi jih imela razveljavitev" (sodna odločba Vrhovnega sodišča RS v zadevi Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996). Tudi v zadevi Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sta prvostopenjski senat Vrhovnega sodišča RS in drugostopenjski senat Vrhovnega sodišča RS sprejela stališče, da ima ugotovitev neskladnosti z ustavo enake učinke in posledice, kot bi jih imela razveljavitev zakona in da morajo sodišča pri svojem odločanju upoštevati odločitev Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi ta določba zaradi 48. člena ZUstS ni bila razveljavljena. Pri tem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na določilo 125. člena Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih.

Na podlagi te pozitivno-pravne ureditve, omenjenega stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in citirane prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Ta razlog pa je opredeljen v odločbi Ustavnega sodišča in sodišče v upravnem sporu mora presoditi, ali so okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka izdala izpodbijani akt, druge od tistih, zaradi katerih je ustavno sodišče ugotovilo, da je zakonska določba neustavna.

V zvezi s temi pravno relevantnimi okoliščinami za presojo zakonitosti izpodbijanega akta sodišče ugotavlja naslednje: Določilo 1. odstavka 1. člena ZJU-A je po stališču Ustavnega sodišča RS v neskladju z določilom 2. odstavka 120. člena Ustave (8. do 13. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča) in tudi z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave (14. do 19. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Neskladje z določilom 2. odstavka 120. člena Ustave obstaja zaradi tega, ker zamenljivost najvišjih državnih uradnikov brez krivdnih razlogov ves čas petletnega mandata po mnenju Ustavnega sodišča "ni več nujna funkcionalna prilagoditev vodilnih upravnih kadrov z novo Vlado oziroma ministrom, temveč je to trajni sistemski ukrep, ki v celoti odpravlja element stabilnosti položajnih uradnikov in njihov položaj spreminja v prekarističnega. Taka negotovost glede položaja lahko uradniku onemogoča normalno strokovno delovanje in s tem lahko krni njegovo samostojnost ter ga prekomerno podreja politiki". Za obravnavani upravni spor je bistveno, da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z ustavo in ni zakonske določbe razveljavilo zaradi tega, ker "zamenljivost najvišjih uradnikov brez krivdnih razlogov ob nastopu nove Vlade oziroma novega funkcionarja sama po sebi ni v neskladju z ustavo, ampak je v neskladju z ustavo le ureditev, po kateri so najvišji uradniki zamenljivi ves čas mandata, in ker z razveljavitvijo prejšnja ureditev ne bi oživela. Ugotovljeno neustavnost naj zakonodajalec odpravi tako, da za razrešitev brez krivdnih razlogov določi takšen rok, ki bo ob tehtanju razlogov za zamenljivost brez krivdnih razlogov in zahtev iz 2. odstavka 120. člena Ustave še zagotavljal ustrezno stopnjo samostojnosti obravnavanih položajnih uradnikov" (13. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

To pomeni, da Ustavno sodišče omenjene določbe ni razveljavilo zaradi tega, ker je ustavno dopustno razrešiti predstojnika organa v sestavi v 3 mesecih po nastopu novega funkcionarja - pristojnega ministra, saj je za Ustavno sodišče očitno ustavno nesporno dolg rok 3 mesecev po nastopu funkcionarja, glede na to, da Ustavno sodišče govori o nezmožnosti "oživitve prejšnje ureditve". Ustavno sodišče je torej izdalo ugotovitveno odločbo, ker celotna zakonska določba ni protiustavna, temveč je neskladna z ustavo njena časovna neomejenost in ker gre za prekomeren poseg v načelo zaupanja v pravo, ki med drugim velja tudi za primer razrešitve predstojnika organa v sestavi ministrstva (18. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005). Tožena stranka je namreč v obdobju do objave odločbe Ustavnega sodišča z dne 7. 7. 2005 imela nesporno ustavno skladno podlago za razrešitev tožnika do dne 3. 3. 2005, ko je preteklo 3 mesece od nastopa nove Vlade oziroma funkcionarja, ki je pristojen za predlaganje imenovanja. Z dnem 16. 12. 2005, ko je bil v Uradnem listu RS (št. 113/2005) objavljen ZJU-B, ki je bil sprejet tudi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 7. 7. 2005, je bila vzpostavljena zakonita podlaga za razrešitev tožnika, če bi tožena stranka to storila do dne 8. 4. 2005, ko je preteklo eno leto od imenovanja tožnika, ali pa, če bi tožena stranka to storila do dne 3. 12. 2005, ko je preteklo eno leto od nastopa mandata nove vlade. Ker tožena stranka tožnika ni razrešila v obdobju do vključno 3. 12. 2005, ampak je predmetne določbe o razrešitvi predstojnika organa v sestavi uporabila šele dne 27. 12. 2005, učinek razrešitve pa je določila na dan 31. 1. 2006, je izpodbijana odločba v neskladju z določilom 2. odstavka 120. člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 7. 7. 2005. Ker je tožena stranka določilo 1. odstavka 1. člena ZJU-A uporabila v okoliščinah, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo, je tožena stranka glede na odločbo Ustavnega sodišča RS kršila tudi načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave) v zvezi z upravičenji, ki bi morala tožniku pripadati kot razrešenemu predstojniku organa v sestavi ministrstva (18. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Dejstvo, da je tožena stranka uporabila predmetne določbe dne 27. 12. 2005, ko je tudi izdala izpodbijani akt, vendar pa je učinek razrešitve določila na dan 31. 1. 2006, ko je ZJU-B že veljal, a ni dopuščal razrešitve tožnika v danih okoliščinah, pomeni, da je izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika določila 5. odstavka 83. člena ZJU-B, ki ima v primeru, kot je tožnikov, retroaktivni učinek, in katerega mora sodišče glede na prej navedene razloge odločbe ustavnega sodišča št. U-I-90/2005, pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevati, čeprav zakon (ZJU-B) na dan izdaje odločbe še ni stopil v veljavo. Navedena novela zakona namreč jasno in nedvoumno določa, da je lahko predstojnik organa v sestavi razrešen najdlje v roku enega leta od nastopa funkcije funkcionarja, ki je pristojen za predlaganje razrešitve. Pri tem sodišče meni, da izraz "razreši" iz 5. odstavka 85. člena noveliranega besedila ZJU pomeni skrajni datum razrešitve in ne datum izdaje akta o razrešitvi.

Poleg tega pa ima izpodbijana odločba tudi procesno napako. Izpodbijana odločba krši določilo 2. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 7. 7. 2005, ker nima ustrezne obrazložitve. Ustavno sodišče je v 20. točki obrazložitve odločbe z dne 7. 7. 2005 zavzelo stališče, "ker ZJU nima drugačnih določb o vsebini odločbe o razrešitvi, se zanjo uporabljajo določbe ZUP o upravni odločbi. To pa pomeni, da mora biti odločba obrazložena v skladu s tretjim odstavkom 210. člena in 214. členom ZUP. Tudi iz besedila 5. odstavka 85. člena ZJU, po katerem funkcionar /.../ lahko razreši /.../ ne glede na razloge iz drugega odstavka tega člena /.../ ne izhaja, da bi bila razrešitev mogoča brez kakršnega koli razloga. Tudi v takem primeru je treba navesti razloge, ki so bili podlaga za predstojnikovo odločitev o razrešitvi. Nedvomno pa morajo biti v posamičnih konkretnih primerih nekrivdne razrešitve upoštevani vsi procesni standardi, ki zagotavljajo uresničevanje ustavnih procesnih pravic (22., 23. in 25. člen Ustave)". Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju (stališče Vlade iz 3. odstavka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), zaradi česar je navedena zakonska določba v javnem interesu kot instrument za zagotovitev nujnega vpliva funkcionarja na kadrovsko zasedbo najvišjih položajev (funkcionalna prilagoditev), notranjega zaupanja in sposobnosti sodelovanja (10., 11., 13. in 18. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Tovrstno obrazložitev izpodbijane odločbe tožena stranka daje šele v odgovoru na tožbo, kar pa po ustaljeni upravno-sodni praksi ni zakonit način odpravljanja napake glede pomanjkljive obrazložitve v odločbi, ki je predmet presoje zakonitosti. To pomeni, da je tožena stranka z izpodbijano določbo kršila tudi določilo 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo. Namen spoštovanja pravila iz 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP namreč ni samo v tem, da tožniku ni kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kar tožnik upravičeno uveljavlja v tožbi, in kar omenja tudi odločba Ustavnega sodišča RS, ampak je spoštovanje navedenega določila ZUP tudi v funkciji varstva posameznika pred neustavno diskriminacijo na podlagi narodnosti, spola, vere ali katere koli druge osebne okoliščine (14. člen Ustave). Zato tovrstna odločba ne sme biti brez razlogov, ampak morajo biti v njej navedeni razlogi, ki morajo biti v skladu z namenom obravnavane zakonske določbe in so razvidni iz navedenih odstavkov v obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča in jih mora tožena stranka za vsak posamičen primer ugotoviti in navesti v obrazložitvi odločbe.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava (5. odstavek 83. člena ZJU, ZJU-A, ZJU-B v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča z dne 7. 7. 2005) in ni ravnala po pravilih postopka (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi z določilom 25. in 22. člena Ustave), zato je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Sodišče še pripominja, da v zvezi s to zadevo ni posebej odločalo o predlogu tožnika za izločitev sodnika ZZ, ker predmetni spis v skladu s pravili naravnega sodnik ni bil dodeljen sodniku ZZ niti ni sodnik ZZ po letnem razporedu dodeljen v senat, ki rešuje spore v zvezi z javnimi uslužbenci.