Jedro

Ni razlogov, da bi se izhodiščna vrednost konkretnega zemljišča spremenila, saj razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ni večja od 10%. Podatki o tržnih cenah kmetijskih zemljišč za potrebe ugotavljanja njihovega morebitnega odstopanja od izhodiščne vrednosti zemljišč iz 4. člena Odloka se namreč zbirajo in obdelujejo glede na uradno dostopne podatke o cenah kmetijskih zemljišč, ki se pridobivajo iz evidenc upravnih enot in GURS. Zgolj drugačno zajemanje uradno dostopnih podatkov o cenah kmetijskih zemljišč po letu 2006 pa ne kaže na napačen izračun, česar ne dokazujejo niti oglasi za prodajo iz dnevnih časopisov, ki jih je tožnik priložil.

Izrek

Postopka v zadevah I U 1877/2011 in I U 1950/2011 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva vodi pod opr. št. I U 1877/2011. Tožbi A.A. se zavržeta.

Tožba B.B. se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo odločilo, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna za del parcele 863/3 zelenica izmere 9048 m2 in stavbišče s poslovno stavbo izmere 27 m2 k.o. C. v površini 1999 m2, ker ga ni mogoče vrniti v naravi, izročiti skrbniku za poseben primer za upravičenca pokojnega D.D., obveznice v višini 37.490,04 DEM v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka); za skrbnika za poseben primer imenuje B.B. (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da gre za parcelo, ki je naravna znamenitost in leži v zavarovanem območju krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Parcela 864 gozd 1 izmere 8223 m2 k.o. C. je bila pokojnemu D.D. podržavljena z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Del parcele v izmeri 1999 m2 je bil upravičencu odvzet tudi iz uporabe z odločbo SO Ljubljana Šiška št. 3/3-464-56/66 z dne 4. 6. 1966 in izročen Skladu za komunalno urejanje zemljišč Občine Ljubljana Šiška za oddajo Mestnemu vodovodu za gradnjo rezervoarja. Za predmetno površino je bila določena odškodnina v višini 3.998 novih din. Podržavljeni del parcele po podatkih geodetske uprave danes pomeni del parcele št. 863/3, last JP Vodovod Kanalizacija. Upravni organ je v postopku preveril obstoj ovir za vračilo zemljišča v naravi po določbi 2. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter prvega in drugega odstavka 32. člena ZDen. Pridobil je lokacijsko in gradbeno dovoljenje za vodohram, mapno kopijo in situacijski načrt, iz katerega je jasno razvidna lega rezervoarja in obseg funkcionalnega zemljišča. Navedeno dokazuje, da vrnitev v naravi ni možna na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen. V postopku je ugotovil višino odškodnine na podlagi 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) in na podlagi potrdila Elektra Ljubljana z dne 23. 10. 2007, potrdila Javnega podjetja Vodovod Kanalizacija o opremljenosti z vodo z dne 19. 10. 2007 ter izračunal vrednost zemljišča kot delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, saj je bila parcela 864/2, ki meji na parcelo 864/3, oddaljena več kot 100 m od javnega vodovoda oziroma od priključka s preskrbo s pitno vodo. Upošteval je tudi, da ob podržavljenju izplačana valorizirana odškodnina ne dosega 30 % vrednosti zemljišča. Vlagatelja sta v postopku glede ugotovljene vrednosti navajala, da je vrednost nepremičnin prenizka zaradi izhodiščne vrednosti zemljišča, ki je kljub določbam 5. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok) vsa leta nespremenjena, zaradi česar je nepoštena. V obravnavani zadevi odloča v ponovnem postopku in upošteva sodbo Upravnega sodišča I U 1928/2010 z dne 12. 4. 2011, ki mu je naložilo, da opravi poizvedbe pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kateremu je naložena dolžnost spremljanja tržnih cen zemljišč in ustreznih prilagoditev izhodiščne vrednosti. Ostale ugovore tožnikov je sodišče zavrnilo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je z dopisom z dne 18. 5. 2011 odgovorilo, da tržna cena kmetijskih zemljišč za leto 2010 znaša 1,766 EUR/m2, kar pomeni, da ne presega izhodiščne cene 2,014 EUR, določene z Odlokom. Dopisu je priložilo podatke o tržni ceni kmetijskih zemljišč za leto 2010 in obrazložilo metodologijo izračuna tržne cene. Upravni organ je prejeto posredoval strankam v morebitno opredelitev. Organ ugovore vlagateljev zavrača, ker je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v zadevi preverilo izračun izhodiščne cene, njegov odgovor pa temelji tudi na razlagi uporabljene metodologije za izračun izhodiščne cene, ta izračun pa temelji na njegovi izvirni pristojnosti. Pri določitvi odškodnine je uporabil Odlok, ker je ugotovil, da je višina izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča v vrednosti 3,94 DEM/m2 lahko določena v najmanj navedeni višini in da se le-ta spremeni le, če je razlika med tržno ceno in navedeno izhodiščno vrednostjo višja od 10 %.

Tožnika izpodbijata odločbo, ker v postopku niso bili izvedeni potrebni dokazi za odločitev, neuporabljeni dokazi pa neutemeljeno zavrnjeni. Izpodbijana odločitev pomeni kršenje načela materialne resnice. Organ ni ugotavljal dejanskih okoliščin glede vrednotenja nezazidanih stavbnih zemljišč po 13. členu Navodila, niti ne glede izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča iz 4. in 5. člena Odloka. Razpisana ni bila ustna obravnava, na kateri bi tožnika, zavezanec za vračilo, izvedenec in predlagane priče bistveno razjasnili dejstva, ki so glede obširnih in z dokazi podprtih navedb ostala nerazjasnjena. Ustno obravnavo bi tožena stranka glede na določila 154. člena ZUP bila dolžna razpisati. Pred izdajo izpodbijane odločbe tožena stranka tudi ni izvedla ponovnega ugotovitvenega postopka, niti ni pripravila novega poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Tudi v novem postopku bi bila dolžna spoštovati prvi odstavek 66. člena ter drugi in tretji odstavek 65. člena ZDen. S tem je bila tožnikoma v ponovljenem postopku odvzeta pravica do sodelovanja, poseženo je bilo v pravice po poštenem in nepristranskem sojenju. V nadaljevanju tožnika navajata razloge, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost sodbe I U 1928/2010 z dne 12. 4. 2001. Glede vsebinskih razlogov pa navajata, da je vseskozi sporna stopnja komunalne opremljenosti. V sodbi I U 1353/2009 z dne 3. 11. 2009 je navedeno, da se pri ugotavljanju pogojev komunalne opremljenosti kot relevanten upošteva čas odvzema iz posesti, kar pa ni oprto na sodno prakso. Člen 11 Navodila in šesti odstavek 44. člena ZDen temeljita na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Nikjer pa ZDen ne omenja dan odvzema iz posesti. Izpodbijana odločitev ima za tožnika hude materialne posledice, zmanjšanje vrednosti premoženja za 30 %. Predlagata, da sodišče na glavni obravnavi izvede vse dokaze, predložene v dosedanjem postopku. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v ponoven postopek.

Z vlogo odgovor in dopolnitev z dne 14. 12. 2011 tožnika dopolnjujeta svoje navedbe v tožbi. Očitata toženi stranki, da ni v ničemer odgovorila na dopolnitev vloge glede vrednotenja sedanje vrednosti po Navodilu. V vlogi sta jasno navajala, da sedanja vrednost ni odvisna zgolj od izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča iz 4. člena Odloka, temveč tudi glede na faktor, določen v 13. členu Navodila. Tožena stranka bi morala trditve tožnikov razjasniti, saj je prav tožena stranka sestavljala Navodilo. Glede na formulo iz 13. člena Navodila tržne vrednosti premoženja iz časa podržavljenja bistveno presegajo po Navodilu izračunano vrednost konkretnega premoženja. V faktorju 17 ni zaobjeta celotna substanca vrednosti, to je lokacijska vrednost premoženja ob podržavljenju. Vrednostni nivo pa tudi ne zadosti kriteriju tržne vrednosti premoženja ob denacionalizaciji. Da razmerja med zazidanim stavbnim zemljiščem in kmetijskem zemljiščem bistveno odstopajo od 17-kratnika iz drugega odstavka 13. člena Navodila, sta tožnika toženi stranki jasno argumentirala in dokazovala. 17-kratnik iz drugega odstavka 13. člena Navodila tudi v času vračanja ne bi smel biti neodvisen od lokacije. Že pred podržavljenjem so bile parcele v mestu bolj zaželene in zato tudi vrednejše. Vrednejše pa so tudi v času izdaje denacionalizacijske odločbe. Zaradi izločitve nezakonitih oziroma neustavnih podzakonskih predpisov zahtevata, da se podržavljeno premoženje z izvedencem ponovno oceni na sedanjo vrednost, pri tem pa naj se upošteva tudi lokacijsko vrednost in vrednost komunalne opremljenosti glede na čas podržavljenja. Sodišče je bilo že v prejšnjih postopkih opozorjeno na uporabo načela exceptio illegalis, vendar je zadevo vrnilo organu v ponovno odločanje. Tožena stranka je pridobila odgovor MKGP, vendar ni vodila kontradiktornega postopka, saj odgovora tožnikov ni poslala nazaj na MKGP. S tem je kršila določila upravnega postopka. Meni, da je MKGP napačno izračunalo izhodiščno ceno. Tožena stranka ni upoštevala, da je potrebno za izračun vrednosti kmetijskega zemljišča upoštevati ne samo zemljišče, temveč tudi parametre katastrskega okraja, katastrske kulture in katastrskega razreda, temveč je katastrski okraj, katastrsko kulturo in katastrski razred potrebno uporabljati tudi za preračun ali ugotovitev tržne cene iz 5. člena Odloka. Tožena stranka pri izračunu ni sledila ZDen in Odloku, niti zahtevam tožnikov, da je pri ugotavljanju tržne cene potrebno slediti metodologiji preračuna po metodologiji preračuna na enotno osnovo „njiva – 1“, torej najboljše kmetijsko zemljišče. Da je ta metodologija bila opravljena pri preračunu ponujenih cen, posredovanih od upravnih enot, je povsem jasno navedlo MKGP v dopisu z dne 18. 5. 2011. Tožena stranka v ničemer ni odgovorila na trditve, da bi morala biti metoda kolikor je „metodologija preračuna na enotno osnovo „njiva – 1“ torej najboljše kmetijsko zemljišče, uporabljena v primeru poročanja upravnih enot, potem mora biti uporabljena tudi v primeru, ko se podatki zbirajo preko GURS. Tožena stranka ni v ničemer navedla, v čem je razlog, da se v primeru zbiranja podatkov o ponujenih cenah kmetijskih zemljišč preko upravnih enot do leta 2006, ko se je uporabljala metodologija preračuna na enotno osnovo „njiva – 1“, torej najboljše kmetijsko zemljišče in se je s tem sledilo zakonskim normam tretjega odstavka 44. člena ZDen, vrednotenja na osnovi katastrskih okrajev, katastrskih kultur in katastrskih razredov ne uporabi. Da pa pri zbiranju podatkov na podlagi zgolj samo prodajnih cen kmetijskih zemljišč po letu 2007 s strani GURS ni upoštevana metodologija preračuna na enotno osnovo „njiva – 1“, torej najboljše kmetijsko zemljišče, s tem po mnenju tožnikov ni upoštevana zakonska norma. Posledično je rezultat „sedanja vrednost“ iz prvega odstavka 44. člena ZDen nezakonit. Trdita, da je metodologija preračuna na enotno osnovo „njiva – 1“ torej najboljše kmetijsko zemljišče, pogojena glede na določila tretjega odstavka 44. člena ZDen in 2. – 6. člena Odloka in ni odvisna od samovoljnih tolmačenj posameznih organov in institucij. MKGP v dopisu jasno priznava, da se metodologija izračuna tržne cene zemljišč za leto 2010 razlikuje od metodologije v letu 1992. S tem priznava, da je spremenilo metodologijo izračuna tržne cene zemljišč, ne da bi se kakorkoli in kadarkoli spremenile zakonske in podzakonske podlage, ki urejajo to področje. S tem pa ni bil upoštevano navodilo, da naj bo način izračuna izhodiščne vrednosti enak kot je bil uporabljen v času sprejema Odloka. Tožena stranka je po svoje razložila zahtevo Upravnega sodišča, ki je zahtevalo enak način izračunavanja. Ni obrazložila, zakaj je MKGP v dopisu posredovalo neko svojo tabelo iz katere je povsem jasno razvidno, da je podatke za tržno ceno kmetijskih zemljišč za leto 2010 zbralo po cenovnih območjih in ne po katastrskih okrajih, ne da bi jih kakorkoli preračunavalo na enotno osnovo „njiva – 1“, torej najboljše kmetijsko zemljišče. V tabeli tudi ni razvidno, s kakšnimi kmetijskimi zemljišči so bile transakcije opravljene. Tožnika predlagata razpis glavne obravnave, na kateri naj obrazloži dopis MKGP generalni direktor Direktorata za kmetijstvo E.E., ter se zasliši tudi tožnik. Iz vseh navedb je jasno, da katastrskih okrajev z napisanimi vrednostnimi količniki, ki jih pri izračunu vrednosti zemljišč zahteva drugi odstavek 3. člena Odloka, MKGP sploh ni uporabljalo. MKGP je zatrdilo, da metoda sloni na Enotni metodologiji za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda (Uradni list SRS, št. 10/87, 30/89) in ne na Odloku, ki je kasnejši in specialnejši predpis. Izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča pogojuje bistvene razlike med upravičenci, to je tistimi, ki se jim vrača stvarno premoženje v naravi in tistimi, ki dobijo odškodnino. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe ter da se v nadaljnjem postopku o delih odločitve, kjer so kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ne uporabljajo sodba I U 1928/2010 z dne 12. 4. 2011 ter opr. št. I U 1353/2009 in odločba MOP z dne 9. 7. 2009. Predlagata, da sodišče na podlagi načela exceptio illegalis in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, iz spoštovanja privatnega premoženja po 33. členu, iz pridobivanja in uporabe lastnine iz 67. člena in razlastitve pričakovanih upravičenj iz 69. člena Ustave, ter varstva premoženja po 1. Protokolu h Konvenciji o varstvu človekovih pravic, v nadaljnjem sojenju ne uporabi spornih delov podzakonskih aktov Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja in Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ker deli teh podzakonskih aktov kršijo človekove pravice oziroma na podlagi kršitev le teh zmanjšujejo z zakonom zagotovljene koristi tožnikov. Predlagata postavitev izvedenca nepremičninske stroke ter da naj sodišče ponovno razišče možnost vračila nadomestnega premoženja s strani resničnega zavezanca, v katerem premoženju so podržavljene stvari, kar v konkretnem postopku pomeni MOL. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka s strani države RS, ki naj se jima za prizadete pravice tudi opraviči. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo odgovarja, da se strinja z odločitvijo tožene stranke. Predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I: Sodišče je v skupno obravnavanje in odločanje združilo postopka v zadevah I U 1877/2011 in I U 1950/2011 v skladu z določbo 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker zahtevki obeh tožnikov temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi (35. člen ZUS-1), tak pa je bil tudi predlog tožnikov.

K točki II: Sodišče je tožbi A.A. zavrglo, ker sta bili vloženi prepozno.

Odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je tožnica A.A. prejela 19. 9. 2011, tožbo pod opr. št. I U 1877/2011 pa je vložila 28. 10. 2011, kar je glede na določbo 28. člena ZUS-1, ki določa, da je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, prepozno. Za tožnico A.A. se je rok za vložitev tožbe iztekel 19. 10. 2011. Enako pa je prepozno vložena tudi njena tožba, ki jo je vložila skupaj z B.B. pod opr. št. I U 1950/2011, dne 10. 11. 2011. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III: Tožba B.B. ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvajanju sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1928/2010 z dne 12. 4. 2011. Po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Če nov akt izda v nasprotju s tem mnenjem in stališči, ga sodišče odpravi (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Zakonitost novega akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. Nov upravni akt lahko odstopa od sodbenih stališč in mnenj le, če dejanske ugotovitve ponovljenega postopka narekujejo drugačno odločitev.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sledila navodilu sodišča, izraženem v sodbi I U 1928/2010 z dne 12. 4. 2011, ki se je nanašalo na potek ponovljenega postopka in opravila poizvedbe pri pristojnem (glede na določbo 5. člena Odloka) Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) ter ga pozvala, da na način, kot ob času sprejema Odloka, preveri izračunano izhodiščno vrednost, določeno v 4. členu Odloka. Upoštevaje odgovor z dne 18. 5. 2011, da tržna cena kmetijskih zemljišč za leto 2010 znaša 1,766 EUR/m2, kar pomeni, da ne presega izhodiščne cene 2,014 EUR, določene z Odlokom (priloženi so podatki o tržni ceni kmetijskih zemljišč za leto 2010 in obrazložena metodologija izračuna tržne cene kmetijskih zemljišč), je tožena stranka sprejela vsebinsko enako odločitev kot v odločbi št. 4904-126/2007/55 z dne 9. 7. 2009. Z navedeno dopolnitvijo postopka je organ zadostil navodilu iz sodbe I U 1928/2010, saj je v tej sodbi sodišče izrecno navedlo, da preostale tožbene ugovore v zvezi z nejasnim predmetom odločanja, načinom vračila, določitve zavezanca, statusa zemljišča in njegove komunalne opremljenosti zavrača kot neutemeljene in se pri tem sklicevalo na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo že v sodbi opr. št. I U 1353/2009 z dne 3. 11. 2009. Ker sodišče tudi sledi odgovoru MKGP, da pri preverbi izhodiščne vrednosti zemljišča izhaja iz uradno dostopnih podatkov o cenah kmetijskih zemljišč ter pojasnilo ne vzbuja dvoma o primernosti uporabljenih postopkov zbiranja in obdelave podatkov, tržnih cenah zemljišč ter v verodostojnost ocene, niti da bi izračun po metodologiji, uporabljeni do leta 2006, lahko kazal na drugačen rezultat, sodišče zato tudi ne sledi ugovoru, da navodilo iz sodbe ni upoštevano po vsebini.

V zvezi z odgovorom MKGP o izračunu izhodiščne vrednosti tožnik ugovarja, da ni bila razpisana obravnava, na kateri bi se ugotavljale dejanske okoliščine glede vrednotenja ter da organ v zvezi z odgovorom MKGP ni vodil kontradiktornega postopka, kar oboje predstavlja kršitev določb postopka. Sodišče ugovoru, ki ga tožnik veže na kršitev načela kontradiktornosti upravnega postopka, ne more slediti. Spremljanje in ugotavljanje izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča ter način ugotavljanja te vrednosti je v pristojnosti MKGP, kot določa Odlok. Gre za podzakonski predpis, materialno pravo, katerega vsebina ne more biti stvar kontradiktornega postopka med tožnikom in izdajateljem predpisa.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor o kršitvi določb postopka, ker organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni izdal novega poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve, saj je po odgovoru MKGP z dne 18. 5. 2011, ki ga je tožnik prejel, stanje zadeve v dejanskem in pravnem pogledu ostalo enako kot ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 2009, torej novo poročilo ni bilo potrebno.

V nadaljevanju tožbe tožnik utemeljuje razloge, zakaj bi v obravnavani zadevi organ (oziroma sodišče) pri izračunu odškodnine za podržavljeno premoženje moral uporabiti načelo exceptio illegalis. Meni, da je MKGP napačno izračunalo izhodiščno ceno, ker ni upoštevalo parametrov katastrskega okraja, kulture in razreda in ker je uporabilo drugačno metodo kot ob izračunu ob uveljavitvi Odloka. Iz pojasnila MKGP izhaja, da podatke o tržnih cenah kmetijskih zemljišč za potrebe ugotavljanja njihovega morebitnega odstopanja od izhodiščne vrednosti zemljišč iz 4. člena Odloka v praksi zbira in obdeluje glede na uradno dostopne podatke o cenah kmetijskih zemljišč, ki jih pridobiva iz evidenc pristojnih državnih organov – upravnih enot in GURS. Nestrinjanju tožnika z izračunano izhodiščno vrednostjo, kot jo je podalo MKGP, sodišče ne sledi. Zgolj drugačno zajemanje uradno dostopnih podatkov o cenah kmetijskih zemljišč po letu 2006 ne kaže na napačen izračun, tega pa ne dokazujejo (in utemeljujejo uporabo načela excepctio illegalis) tudi oglasi za prodajo iz dnevnih časopisov in druga dokazila tožnika, vložena v upravni spis in priložena k tožbi. Enako ni imelo pomislekov k metodi izračuna izhodiščne vrednosti in drugačnem zajemanju podatkov pred letom 2006 tudi Ustavno sodišče – glej sklepa Ustavnega sodišča U-I-6/2010, Up 50/10, Up 51/10 z dne 24. 3. 2011 in sklep U-I-254/09, Up-1233/09 z dne 19. 5. 2011. V zvezi z vrednostjo podržavljenega premoženja tožnik ugovarja, da je le-ta odvisna tudi od faktorja 17, ki ga določa 13. člen Navodila. Sodišče se v razloge tožnika, s katerimi utemeljuje uporabo načela exceptio illegalis tudi v zvezi s tem faktorjem, ne spušča in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993, v kateri je to ugotovilo, da 13. člen Navodila ni v neskladju z Ustavo in ZDen ter ocenilo, da merilo oziroma metoda vrednotenja zazidanega stavbnega zemljišča, določena v 13. členu Navodila, sledi zakonskemu načelu o vrednotenju stvari po stanju o podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen) in po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen). Elementi, ki jih je odredbodajalec upošteval pri določitvi meril za vrednotenje stavbnih zemljišč, so razvidni iz pojasnil MOP, ki jih je Ustavno sodišče povzelo v tej odločbi, v kateri je ugotovilo, da ureditvi v zvezi z določitvijo vrednosti faktorja 17 arbitrarnosti ni mogoče očitati.

V obravnavanem postopku je bila pravilno ugotovljena vrednost podržavljenega zemljišča. V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZDen se je vrednost podržavljenega premoženja določila po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Za tožnika je sporen čas odvzema iz posesti, čas izdaje odločbe o odvzemu obravnavanega zemljišča iz uporabe – odločba SO Ljubljana Šiška št. 3/3-464-56/66 z dne 4. 6. 1966. Ugovarja, da upoštevanje časa odvzema iz posesti ni oprto na sodno prakso. Ugovor ni utemeljen. Pri podržavljenju po ZNNZ je relevantno stanje ob odvzemu posamezne parcele iz posesti, torej trenutek dejanskega podržavljenja. To je trenutek, ki se ga upošteva tako pri določitvi položaja denacionalizacijskih upravičencev pri podržavljenju po ZNNZ – odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2005, kot trenutek, ki se ga upošteva pri preračunu ob podržavljenju dane odškodnine. Da je relevantno stanje parcel ob odvzemu iz posesti, v zvezi z uporabo določbe 11. člena Navodila, je odločilo v zadevi s podobnim dejanskim stanjem tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 548/2005 z dne 20. 4. 2006. Torej je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti za vsako parcelo, ki se je odvzemala iz posesti, stanje komunalne opremljenosti. Upravni organ pa je na podlagi potrdila Elektra Ljubljana z dne 23. 10. 2007 in potrdila Javnega podjetja Vodovod Kanalizacija z dne 19. 10. 2007 ugotovil, da je zemljišče delno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ter glede na to pravilno izračunal vrednost zemljišča. Tožnik navaja v nadaljevanju tudi očitke, ki se nanašajo na sodbi I U 1928/2010 in I U 1353/2009. Sodišče je na te ugovore, kolikor se nanašajo na izpodbijano odločbo, odgovorilo zgoraj, kolikor pa se ti ugovori nanašajo na odločbo opr. št. 4904-126/2007/55 z dne 9. 7. 2009, ki ni predmet izpodbijanja v tej zadevi, pa ne odgovarja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki IV: Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.