Jedro

Tožniku v tožbi (pa tudi pozneje v postopku) namreč ni treba navesti, katera pravna norma za tista dejstva, ki jih v tožbi navaja, določa takšno pravno posledico, kot se izraža v tožbenem zahtevku. Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati glavnico v višini 3.348,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka 526,39 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožena stranka. V tej je navedla, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija „iz vseh pritožbenih razlogov, kot so opisani v nadaljevanju“ in da pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške pravdnega postopka v roku 15 dni. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži do končne odločbe. V specificiranem stroškovniku je tožena stranka priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne in toženi stranki naloži obveznost plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo je priglasila v stroškovniku na omenjeni vlogi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnem postopku, lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje „temelj zahtevka utemeljilo na sklenjeni najemni pogodbi (prvi odstavek 587. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ) oziroma na pravnoposlovni podlagi“, čeprav tožnica nikoli ni trdila, da sta bili stranki dogovorjeni, da bo za to obdobje toženka plačala najemnino. Po navedbah pritožnice je tožeča stranka v pripravljalni vlogi (z dne 20. 1. 2020) zapisala, da je vtoževani račun izstavila na podlagi 198. člena OZ1 in na ta način zahtevek utemeljila na institutu neupravičene pridobitve oziroma verzije (tj. na nekontraktni podlagi). V zvezi s tem pa pritožnica poudarja, da ne le sodišče prve stopnje temveč tudi tožeča stranka ni zatrdila, kolikšno korist naj bi imela tožena stranka od uporabe viličarja, zaradi česar je bila tožba nesklepčna in jo lahko pritožbeno sodišče v celoti zavrne v okviru pritožbenega postopka.

8. Preko citiranih očitkov tožeča stranka uveljavlja (v tem postopku) dopustni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dejstvo, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala2. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da neutemeljeno. Zmotna je pritožbena misel, da tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na pravnoposlovni podlagi oziroma da ni zatrjevala dogovora o plačilu najemnine. Že iz oznake zahtevka v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 17. 10. 2019 namreč izhaja, da tožeča stranka plačilo računa št. 19-302-000378 zahteva v povezavi s pogodbo 4/19/BJ, iz nadaljnje vloge z dne 20. 1. 2020 (na katero tožena stranka ni odgovorila) pa, da je tožeča stranka omenjeni račun izdala na podlagi poprejšnje zavrnitve računa št. 19-302-000346 s strani tožene stranke z obrazložitvijo, da je imela s tožečo stranko sklenjen dogovor, da bo v primeru, če stroja ne bo kupila, tožeči stranki za delovni stroj – viličar Manitou 1337 – poravnala mesečno najemnino za delovni stroj v višini 900,00 EUR + DDV za mesečni najem3, in da je račun izdala dne 6. 5. 2019 po dogovorjeni ceni za mesečni najem delovnega stroja v skupni višini 3.348,90 EUR. V prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2020 je navedla tudi, da tožena stranka navedenega računa (tj. računa št. 19-302-000378 z dne 6. 5. 2019) nikoli ni zavrnila oziroma da je dolg po navedenem računu tožeči stranki dne 30. 9. 2019 v celoti pripoznala, ko jo je zaprosila za odlog plačila najkasneje do 15. 10. 2019. 9. Upoštevaje navedene trditve tožeče stranke, ki jim tožena stranka ni ugovarjala (odgovora na tožbo ni vložila), pritožnica torej neutemeljeno uveljavlja, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi zapisala, da je vtoževani račun izstavila na podlagi 198. člena OZ oziroma da obravnavani zahtevek temelji na določbah 198. člena OZ. Navedena zakonska določba je bila po navedbah tožeče stranke podlaga za izdajo računa št. 19-302-000346, ne pa računa št. 19-302-000378 (ki je naveden v predlogu za izvršbo) in v tem postopku uveljavljanega zahtevka. Slednjega je tožeča stranka temeljila na dogovoru o plačilu mesečne najemnine za uporabo delovnega stroja (da bo tožena stranka v primeru, če stroja ne bo kupila, tožeči strani za delovni stroj poravnala mesečno najemnino za delovni stroj v višini 900,00 EUR + DDV za mesečni najem). Sodišče prve stopnje je materialnopravno podlago zahtevka zato pravilno prepoznalo v določbi prvega odstavka 587. člena OZ. Tožniku v tožbi (pa tudi pozneje v postopku) namreč ni treba navesti, katera pravna norma za tista dejstva, ki jih v tožbi navaja, določa takšno pravno posledico, kot se izraža v tožbenem zahtevku. Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo (tretji odstavek 180. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabilo. Upoštevaje trditve tožeče stranke je pravilno presodilo, da je uveljavljano terjatev tožeče stranke potrebno presojati po določbah OZ, ki urejajo najemo pogodbo. Ker teh trditev tožena stranka ni prerekala in jih zato ni bilo potrebno dokazovati, pa je tudi pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka v zvezi s svojim zahtevkom ni navedla, kakšno korist je imela tožena stranka od uporabe viličarja (obogatitev v smislu 198. člena OZ v zvezi s 190. členom OZ), zaradi česar je tožba nesklepčna, pa se je skladno z obrazloženim izkazal za nerelevantnega.4

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej delno neutemeljeni delno pa neupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje stroškovnik na vlogi in Odvetniško tarifo, in sicer: 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk za izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV. Pritožbeni stroški tožeče stranke, preračunani v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR, tako skupaj znašajo 279,99 EUR, tožena stranka pa jih je dolžna poravnati v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1 Ki določa, da če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. 2 Prim. dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 296. 3 Prim. trditve na list. št. 26. 4 Poleg tega ni res kar trdi pritožnica. Tožeča stranka je v vlogi z dne 20. 1. 2020 navedla, da je za določitev višine uporabnine sledila sprejeti sodni praksi, ki pravi, da je korist od uporabe tuje stvari enaka višini najemnine, ki bi jo stranka morala plačati za uporabo stvari.