Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita ta povračila v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postane inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi strani naložilo, da tožnicam izplača razliko v stroških prevoza na delo in iz dela in sicer prvi tožnici v višini 121,01 EUR, drugi tožnici v višini 111,33 EUR, tretji tožnici v višini 71,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek prve tožnice za plačilo zneska 107,23 EUR, druge tožnice za plačilo zneska 130,70 EUR in tretje tožnice za plačilo 67,80 EUR vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 ter zahtevke vseh treh tožnic za plačilo zakonskih zamudnih obresti od v točki 1. dosojenih zneskov za čas od 18. 2. 2006 do 18. 6. 2006 (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitev ustavnega sodišča o neustavnosti Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove kot odhodek ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 72/93, 40/94, 7/95, v nadaljevanju: Uredba) ne vpliva na zakonitost tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 – 38/2003) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na Uredbo. Pogodbeno določilo, ki se izrecno sklicuje na določbe predpisa, ki ni skladen z ustavo je možno uporabiti in izvršiti samo z neposredno uporabo protiustavnega predpisa, zato se šteje, da je tudi takšno pogodbeno določilo v nasprotju z ustavo. Neskladnost z ustavo in prisilnimi predpisi pa tako po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89), ki veljal v času sklepanja obeh kolektivnih pogodb, kot po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) predstavlja razlog za ničnost prvih odstavkov 4. točk obeh tarifnih prilog. Zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe pa sta ti določbi nični tudi v primeru, če Uredba, na katero se sklicujeta, ne bi bila v neskladju z ustavo. Uredba namreč določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračil za prevoz na delo in z dela, teh meja pa ni možno razlagati tako, da predstavljajo znesek obveznosti delodajalca glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela. To velja celo v primeru, če bi tista dela 1. odstavka 4. točk tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb, ki se glasita „v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo“ razumeli tako, kot ju je v dosedanji praksi razlagalo prvostopenjskega sodišče, to je, da je s tem mišljen zgornji znesek, ki ga uredba določa kot znesek, ki se ne všteva v osnovo. Na podlagi takšne interpretacije bi sicer bila določljiva večina stroškov v zvezi z delom, ne pa tudi povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Uredba namreč v 4. členu določa, da se pri ugotavljanju zneskov iz Uredbe upoštevajo zadnji znani statistični podatki. Stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi pa statistično niso obdelani in javno objavljeni, zaradi česar zneskov iz Uredbe pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ni mogoče ugotoviti oz. določiti. Tožena stranka je tožnici stroške prevoza na delo in z delo izplačala skladno z obstoječo pravno podlago, to je določbo 2. točke 52. člena SKPGD in 2. točke 53. člena panožne kolektivne pogodbe, zato iz tega naslova tožnici ne dolguje ničesar več. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zahtevke tožnic v celoti zavrne.

Tožnice v odgovoru na pritožbo navajajo, da tožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja trditve in argumente, ki jih je sodišče prve stopnje že obrazloženo zavrnilo. Tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 65/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovitev ustavnega sodišča, da Uredba iz leta 1993 ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k KPDT, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na Uredbo. Ugotovitev neskladnosti Uredbe z ustavo ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da sta v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določili takšno višino teh povračil, kakršna je določena z Uredbo. S 4. točko tarifne priloge k SKPgd so podpisniki te pogodbe določili, da se povračila stroškov v zvezi z delom (med te stroške pa spadajo tudi stroški prevoza na delo in z dela) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo. Enako je določeno tudi v tarifni prilogi k panožni kolektivni pogodbi. S temi določbami je glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma tarifno prilogo k panožni kolektivni pogodbi in so jo bili delodajalci dolžni upoštevati tudi po tistem, ko je ustavno sodišče ugotovilo, da uredba ni skladna z ustavo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi bile sporne določbe tarifnih prilog k obema kolektivnima pogodbama nične, ker obveznost plačila stroškov prevoza na delo in z dela ni določljiva. Določba prvega odstavka 4. točke tarifne priloge k SKPgd v povezavi z 2. točko 52. člena SKPgd pomeni zgolj to, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza in ne le 60 % teh stroškov. Enako velja tudi za interpretacijo prvega odstavka 4. člena tarifne priloge k KPDT v povezavi z 2. točko 53. člena KPDT. Takšna interpretacija teh določb izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22. 11. 2005, ki je bila izdana celo po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča iz leta 1997, na katero se sklicuje tožena stranka. Vrhovno sodišče je v citiranem kolektivnem delovnem sporu odločilo, da mora nasprotni udeleženec delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza oziroma jim izplačati kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. V navedenem kolektivnem delovnem sporu je sicer šlo za spor v zvezi z uporabo določbe 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (KPGit, Ur. l. RS, št. 83/87 – 87/04), ki pa je po vsebini identična določbi 4. točke tarifne priloge k SKPgd oziroma 4. točki tarifne priloge k KPDT, obenem pa je bilo v 2. točki 68. člena KPGit prav tako določeno, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 60 % stroškov javnega prevoza. Revizijsko sodišče je zavzelo povsem jasno stališče, da je bilo v KPGit povračilo stroškov prevoza na delo in z dela urejeno tako, da je bila v 68. členu določena spodnja meja povračila teh stroškov, hkrati pa je bila v tarifni prilogi izrecno določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek. V citirani zadevi je sicer šlo tudi za vprašanje pravilnost razlage Komisije za razlago KPGit, vendar pa za ta individualni delovni spor sploh ni bistveno, da Komisija za razlago SKPgd oziroma Komisija za razlago KPDT glede teh določb nista sprejeli nobene razlage. Določbe vseh treh kolektivnih pogodb oziroma njihovih tarifnih prilog veljajo takšne kot so in jim tudi komisija za razlago ne more dati drugačnega pomena. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče to še posebej poudarilo, ko je zavzelo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo priti do enakega zaključka tudi brez razlage komisije, torej če bi moralo samo razlagati sporne določbe KPGit in njene tarifne priloge.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da naj bi bila obveznost povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog nedoločljiva, ker podatki o stroških prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi niso statistično obdelani in tudi niso javno objavljeni. Ob dejstvu, da je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je tožena stranka tožnicam povrnila 60 % stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je sama ugotovila, so tožnice utemeljeno vtoževale še razliko v višini 40 %. V kolikor bi sprejeli razlago o nedoločnosti obveznosti, kakršno ponuja pritožba, bi to pomenilo, da tožena stranka ne bi imela pravne podlage niti za povrnitev tistega dela stroškov prevoza na delo in z dela, ki ga je tožnicam že povrnila. Tudi glede tistega dela stroškov prevoza na delo in z dela namreč podatki o stroških javnega prevoza niso bili statistično obdelani in takšna statistična obdelava zaradi tega tudi ni bila objavljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožnicam za sporno obdobje plačati razliko med že prejeto 60 % povrnitvijo stroškov prevoza na delo in z dela in 100 % povrnitvijo, ne glede na to, da je 170. člen Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 10. 12. 2003 določal, da delavcem pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini najmanj 60 % stroškov javnega prevoza. Kadar je določeno vprašanje že urejeno v SKPgd ali panožni kolektivni pogodbi, potem je s podjetniško kolektivno pogodbo to isto vprašanje lahko urejeno le enako ali ugodneje, tudi drugače, nikakor pa ne manj ugodno. Navedeno pomeni, da je pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela potrebno upoštevati določbe tarifne prilog k SKPgd oz. tarifne priloge k KPDT. Iz teh določb pa sledi, kakor je že razloženo zgoraj, da je delavec upravičen do povrnitve dejanskih prevoznih stroškov s sredstvi javnega prevoza. Ob ugotovitvi, da so tožnice v spornem obdobju prejemale povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 60 %, je njihov izračun povsem preverljiv, saj so tožbi priložile plačilne liste za celotno sporno obdobje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.