Jedro

Za naložitev stroška, ki je nastal v zvezi z interventnim popravilom črpališča, v plačilo toženi stranki kot lastnici zadevnega poslovnega prostora oziroma povrnitev le-tega tožeči stranki, zadošča že, da vzrok za nastali strošek izvira iz toženkinega poslovnega prostora (ker sta bili tam odvrženi kuhinjska krpa in ščetka v trokadero), da je ta strošek interventni službi plačala tožeča stranka in da je bilo interventno popravilo nujno potrebno, saj bi sicer poplavilo kletne prostore.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v III. točki izreka sodbe besedna zveza „te sodbe“ nadomesti z besedno zvezo „sklepa, s katerim bo sodišče odločilo še o višini stroškov prvostopenjskega postopka“.

II. Pritožba zoper II.b) točko izreka sodbe, ki se nanaša na plačilo 341,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2018 dalje do plačila, se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 690,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 12.049,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2018 do plačila (II.b) točka izreka), v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II.a) točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da tožeči stranki pripada v toženkino breme 82 % njenih za to pravdo potrebnih stroškov, toženi stranki pa v tožničino breme 18 % njenih za to pravdo potrebnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (II.b) točka izreka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, skupaj s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je o pritožbi delno odločilo že s sodbo I Cpg 396/2020 z dne 14. 4. 2021, v preostalem delu pa dokončno s to sodbo. Tožbeni zahtevek, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, se nanaša na plačilo stroška storitve in materiala v višini 341,60 EUR s pripadki.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem stroškom ugotovilo, da iz delovnega naloga E., d. o. o. (hrbtna stran priloge A9 spisa) izhaja, da je bila 27. 5. 2015 prijavljena in odpravljena okvara na fekalnem črpališču. Del popravila je bila demontaža prve črpalke zaradi zamašene "kuhinjske krpe – ščetke", kar se po oceni sodišča prve stopnje ujema z gostinsko dejavnostjo, ki jo je opravljala toženkina najemnica, tj. družba A., d. o. o. (v nadaljevanju družba A.). Po prepričanju sodišča prve stopnje omenjeni dokaz potrjuje, da je bilo tistega dne opravljeno interventno popravilo fekalnega črpališča za ceno 341,60 EUR (tožeča stranka je priložila potrdilo o plačilu – priloga A10 spisa) in da ti dve listini (delovni nalog in potrdilo o plačilu) potrjujeta tudi, da je bilo treba to popravilo izvesti ravno v toženkinih prostorih in v zvezi z njim. Poleg detajla s kuhinjsko krpo kot razlogom zamašitve naj bi bilo po oceni sodišča prve stopnje življenjsko, da tožeča stranka pri izvajanju dejavnosti, ki spadajo v njen delokrog, ne naroča interventnega popravila fekalnega črpališča kar tako, temveč za etažne lastnike, v tej zadevi za toženkine poslovne prostore.

7. Pritožbeno sodišče je pritrdilo pritožnici, da je takšno stališče sodišča prve stopnje najmanj preuranjeno (s čimer smiselno uveljavlja kršitev 340. člena ZPP). V zadevni poslovni stavbi je namreč v vsaki etaži najmanj ena kuhinja, zato zgolj na podlagi dejstva, da je do zamašitve prišlo zaradi kuhinjske krpe, še ni mogoče utemeljeno sklepati, da je do zamašitve prišlo ravno v toženkinem poslovnem prostoru.

8. Glede na navedeno bi bilo za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti dokaze, ki jih je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Gre za s strani tožeče stranke predlagano zaslišanje F. F. in G. G., katera bi po navedbah tožeče stranke potrdila, da je bila storitev izvedena v spornem najetem prostoru, da je bila izvedena izključno v korist tega prostora in da je bila storitev ustrezno naročena in potrebna (gl. hrbtno stran l. št. 67 spisa).

9. Pritožbeno sodišče je zato na seji odločilo, da bo v tem delu samo dopolnilo postopek in v ta namen razpisalo pritožbeno obravnavo (prvi odstavek 355. člena ZPP), za izvedbo katere in za odločitev je senat pooblastil sodnico poročevalko (četrti in peti odstavek 347. člena ZPP).

10. Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče zaslišalo predlagani priči F. F. in in G. G. ter v soglasju s strankama prebralo vse listine, ki so v spisu.

11. F. F. je izpovedal, da je v zadevni poslovni stavbi tisti dan sistem za obveščanje javil, da je prišlo do zaustavitve črpalke. Ker kot upravnik niso pooblaščeni niti usposobljeni za popravilo črpalk, so poklicali interventno službo. Ta je opravila servis črpalke in pri tem ugotovila, da je do zamašitve in zaustavitve črpalke prišlo zaradi kuhinjske krpe in ščetke, ki sta zašli v črpalko. Na vprašanje, kako ve, da sta kuhinjska krpa in ščetka zašli v črpalko ravno iz toženkinega poslovnega prostora, ki ga je imela v najemu družba A., je F. F. pojasnil, da v poslovni stavbi obstajata dva sistema kanalizacije. Na prvi sistem kanalizacije so vezana stranišča in čajne kuhinje v celotni stavbi do vključno pritličja in je speljan direktno v sistem javne kanalizacije. Na drugi sistem kanalizacije, ki je speljan preko črpalke, ki jo je bilo potrebno servisirati, pa so vezana stranišča in kuhinja, ki jo je imela v najemu družba A., in se nahajajo v kleti te poslovne stavbe. Po prepričanju F. F. do zamašitve ni moglo priti skozi lijake, ki so bili v kletnih straniščnih prostorih, ali skozi stranišča v njih, saj bi se v takem primeru zamašilo že samo stranišče in kuhinjska krpa niti ne bi mogla priti do črpalke. Pač pa je po njegovem mnenju do zamašitve prišlo prek trokadere, ker ima zgolj ta dovolj širok odtok, da bi skozenj šli kuhinjska krpa in ščetka. Edina trokadera, ki se nahaja v kleti poslovne stavbe in je (prek ravne, približno pet metrov dolge cevi) povezana s črpalko, pa se nahaja kuhinji, tj. v poslovnem prostoru, ki ga je imela v najemu družba A. in je bila namenjena izključno njeni uporabi.

12. Priča G. G. je izpovedala, da je pri tožeči stranki zadolžena za obračun stroškov in da s konkretnim dogodkom ni seznanjena.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi izpovedbe F. F. in delovnega naloga družbe E., d. o. o. (gl. hrbtno stran priloge A9 spisa), prepričano, da je do zamašitve črpalke prišlo zaradi kuhinjske krpe in ščetke, ki sta padli v odtok trokadere. Slednja ima namreč – za razliko od klasičnih lijakov in stranišč – edina dovolj širok odtok, da sta kuhinjska krpa in ščetka lahko padli vanj in posledično zamašili črpalko. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da sta kuhinjska krpa in ščetka padli v trokadero, ki se nahaja v toženkinem poslovnem prostoru – katerega je takrat imela v najemu družba A. (ta ga je uporabljala za kuhinjo in razdelilnico hrane) – saj je bila ta trokadera, kot je to prepričljivo izpovedal F. F., edina v zadevni poslovni stavbi, ki je bila povezana s kletno črpalko, ki jo je bilo potrebno servisirati.

14. Dokazni postopek je sicer pokazal tudi, da sporna storitev ni bila izvedena v najetem poslovnem prostoru (kot je to zatrjevala tožeča stranka), temveč na sami črpalki in da je servis naročila tožeča stranka. Vendar to niti ni bistveno; za naložitev tega stroška v plačilo toženi stranki kot lastnici zadevnega poslovnega prostora oziroma povrnitev le-tega tožeči stranki zadošča že, da vzrok za nastali strošek izvira iz toženkinega poslovnega prostora (ker sta bili tam odvrženi kuhinjska krpa in ščetka v trokadero), da je ta strošek interventni službi plačala tožeča stranka (gl. prilogo A10 spisa) in da je bilo, kot je to izpovedal F. F., interventno popravilo nujno potrebno, saj bi sicer poplavilo kletne prostore.

15. Pravna podlaga za to, da mora tožena stranka kot lastnica zadevnega prostora ta strošek povrniti tožeči stranki, je pravilo, da kdor za drugega kaj potroši, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo (197. člen Obligacijskega zakonika, OZ), v zvezi s pravilom, da mora etažni lastnik v primernem času zagotoviti popravila v svojem delu v etažni lastnini, če je to potrebno, da se odvrne škoda, ki se povzroča drugim delom zgradbe (prvi odstavek 121. člena Stvarnopravnega zakonika). Interventno popravilo po presoji pritožbenega sodišča ustreza tem pravnim standardom. Alternativna podlaga je, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pravica tožeče stranke kot poslovodje brez (toženkinega) naročila do povrnitve potrebnih izdatkov za interventno popravilo po prvem odstavku 202. člena v zvezi s 199. členom OZ.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroška za storitev in material v višini 341,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2018 dalje do plačila zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

_O stroških postopka_

17. Sodišče prve stopnje je o stroških prvostopenjskega postopka odločilo le po temelju (četrti odstavek 163. člena ZPP), tj. da tožnici pripada v toženkino breme 82 % njenih za to pravdo potrebnih stroškov, toženki pa v tožničino breme 18 % njenih za to pravdo potrebnih stroškov. Odločilo je tudi, da gredo po pobotanju upravičenki do plačila še zakonske zamudne obresti, tekoče od njihovega morebitnega neplačila v 15-dnevnem roku od vročitve te (prvostopenjske) sodbe do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

18. Glede na to, da v izpodbijani sodbi znesek pravdnih stroškov ni opredeljen (določen), ima pritožnica prav, da s plačilom le-teh ne more priti v zamudo v petnajstih dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ampak šele v petnajstih dneh od vročitve sklepa, s katerim bo sodišče odločilo še o višini stroškov prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je besedo "te sodbe" nadomestilo z besedno zvezo "sklepa, s katerim bo sodišče odločilo še o višini stroškov prvostopenjskega postopka" (peta alineja 358. člena ZPP).

_Glede pritožbenih stroškov_

19. Ker je pritožnica s pritožbo uspela v neznatnem delu (le glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov prvostopenjskega postopka), je po določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT, VSP 12.049,22 EUR), 250 točk za zastopanje na obravnavi pred pritožbenim sodiščem (5. tč. tar št. 20 OT, VSP 341,60 EUR), 50 točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 18,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT, 2 % od nagrade do 1.000 točk), vse povečano za 22 % DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, skupaj torej 690,60 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.