Jedro

Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške in razlog, zaradi katerega se je odločila za umik tožbe, ni pomemben. Edino izjemo od pravila, ki tožečo stranko zavezuje k povrnitvi stroškov nasprotni stranki, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če namreč tožena stranka med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo (primerjaj 157. člen ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki zniža za 1.018,56 EUR, to je na znesek 1.348,33 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Ker se je toženec po vložitvi tožbe iz nepremičnine izselil in odpeljal svoje stvari, je tožnica z vlogo dne 4. 4. 2025 tožbo umaknila in zahtevala, da ji toženec povrne stroške. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 4. 2025 postopek ustavilo, z izpodbijanim sklepom z dne 4. 12. 2025 pa je odločilo še o stroških postopka. Ob upoštevanju 1. odst. 158. čl. ZPP1 in 157. čl. ZPP je tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni od prejema sklepa povrne 2.366,89 EUR s pripadki.

2.Pritožbo vlaga toženec. Ker je tožnica tožbo v celoti umaknila, toženec pa je z umikom soglašal in vztrajal pri povrnitvi stroškov postopka, bi sodišče moralo odločiti, da je tožnica tista, ki je dolžna povrniti stroške tožencu. Pravdni postopek je bil nepotreben. Toženec se je izselil zaradi svoje odločitve in ne zaradi tožbe. Tožnica ni zahtevala le izselitve; tožbeni zahtevek je imel dve točki in tožnica tudi glede prve točke ni uspela. Sodišče v izpodbijanem sklepu napačno navaja, da je bil postopek ustavljen, ker se je toženec izselil iz nepremičnine, ki je v lasti tožnice, in odpeljal svoje osebne stvari. To ne drži in v sklepu z dne 22. 4. 2025 kaj takega ni zapisano. V vsakem primeru mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Tožnica ni izkazala, da bi tožbo umaknila takoj, ko se je toženec v letu 2023 izselil. Umaknila jo je šele z vlogo z dne 3. 4. 2025. Zgolj v primeru, ko tožena stranka zahtevek izpolni, tožeča stranka pa takoj zatem tožbo umakne, stroške postopke krije tožena stranka. V konkretnem primeru to ni izpolnjeno.

3.Stroški so tudi po višini napačno odmerjeni. Sodišče bi moralo upoštevati tarifno številko 19/2 OT.2 Priznanje 700 točk za posamezno opravilo ni pravilno. Vloga z dne 4. 4. 2025 ni pripravljalna vloga, saj gre le za dopis in bi bila tožnica upravičena do največ 50 točk. Tudi sodna taksa je napačno odmerjena, saj bo zaradi umika tožbe tožnica dobila takso v večjem delu vrnjeno. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožnici naloženo, da tožencu povrne njegove stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4.3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je bila tožba potrebna, saj je toženca že pred pravdo pozivala, da izprazni in izroči nepremičnino. To je storil pred razpisanim narokom 24. 4. 2025. Toženec vrednosti spornega predmeta ni oporekal. Taksa za tožbo je bila plačana in se o tem nahaja potrdilo v spisu. Vračila takse ni prejela. Predlog, da bi morala tožnica tožencu povrniti stroške, ni utemeljen. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 26. 9. 2023, od toženca zahtevala, da sporno nepremičnino (parc. št. 295/1 in 295/3, obe k. o. 0000) izprazni in ji jo izroči v posest ter opusti nadaljnje posege vanjo. Zahtevala je tudi povračilo stroškov. Navedba toženca, da je tožba obsegala še dodaten zahtevek, o katerem sodišče zaradi umika tožbe ni odločalo, je zato brez podlage v podatkih spisa.

6.Po 1. odst. 158. čl. ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške in razlog, zaradi katerega se je odločila za umik tožbe, ni pomemben. Edino izjemo od pravila, ki tožečo stranko zavezuje k povrnitvi stroškov nasprotni stranki, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če namreč tožena stranka med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo (primerjaj 157. čl. ZPP). Za primer, ko tožena stranka kljub umiku tožbe do povračila stroškov ni upravičena, ampak je ona tista, ki mora tožeči stranki povrniti stroške, gre tudi v konkretnem primeru. Tožnica je namreč tožbo umaknila po izpolnitvi zahtevka, tožba pa je bila zaradi ravnanja toženca tudi upravičeno vložena.

7.Ali je toženec zahtevek izpolnil zaradi vložene tožbe ali pa se je za to sam odločil, za presojo pravilnosti stroškovne odločitve ni pomembno.

8.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je toženec pred pravdo nasprotoval izpraznitvi in izročitvi sporne nepremičnine. Tožničino zahtevo je namreč z dopisom z dne 22. 9. 2023 (glej prilogo B3) zavrnil, zahtevku pa nato nasprotoval še v odgovoru na tožbo. Tožba je bila zato potrebna, povod zanjo pa je dal toženec.

9.Res je sicer, da se izjema po 1. odst. 158. čl. ZPP, ko tožena stranka ni upravičena do povračila svojih stroškov, navezuje na umik tožbe, ki neposredno sledi njeni izpolnitvi zahtevka, vendar pa (morebitna3 ) "zamuda" z umikom tožbe v okoliščinah konkretnega primera nima takšnih posledic, kot si to zmotno razlaga pritožnik. Takšna "zamuda" bi lahko pomenila podlago kvečjemu za zahtevek, da tožnica tožencu povrne t. i. krivdno povzročene stroške. V konkretnem primeru pa takih stroškov ni bilo. Narok, ki ga je sodišče razpisalo za 24. 4. 2025, je bil preklican in tožencu stroškov ni povzročil, vloga z dne 17. 4. 2025 pa je bila vložena že po umiku tožbe in vsebinsko predstavlja toženčevo soglasje k umiku. Povedano drugače: stroški, ki so tožencu nastali in jih je priglasil (gre za strošek odgovora na tožbo in strošek vloge z dne 17. 4. 2025), bi mu nastali tudi v primeru, če bi tožnica tožbo (pod predpostavko, da je do izpolnitve zahtevka res prišlo že konec leta 2023, glej op. 4) umaknila prej. Do povračila teh stroškov pa, iz razlogov, ki so že bili navedeni, pritožnik ni upravičen, ampak je on tisti, ki mora povrniti stroške tožnici.

10.Neutemeljeno je nadalje zavzemanje pritožnika, da se pri odmeri tožničinih stroškov uporabi tar. št. 19/2 OT, saj v obravnavani zadevi ni šlo za izpraznitev nepremičnine, ki bi bila dana v najem ali zakup. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi (30.001 EUR), in višino osnovne nagrade odmerilo ob upoštevanju tar. št. 19 OT.

11.Se pa pritožbeno sodišče strinja, da je sodišče prve stopnje za vlogo z dne 4. 4. 2025 tožnici priznalo previsoko nagrado. Opredeljevanje tožnice do toženčevih navedb v odgovoru na tožbo je bilo glede na umik tožbe nepotrebno, v ostalem pa gre pri tej vlogi vsebinsko le za izjavo o umiku tožbe, za kar tožnici pripada nagrada po tar. št. 20/4 OT v višini 50 in ne 700 točk. Zaradi posledičnega nižjega skupnega števila točk (1450 namesto 2100) je tožnica upravičena tudi do sorazmerno manjšega nadomestila za materialne stroške (namesto 31 točk le 24,5 točk). Skupaj je tako tožnica iz naslova nagrad in materialnih stroškov upravičena do 1.474,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znaša 884,70 EUR, skupaj z 22 % DDV (194,63 EUR), pa 1.079,33 EUR.

12.Tožnici je bil v previsokem znesku priznan tudi strošek za takso. Drži sicer, da je ob vložitvi tožbe plačala takso v višini 807 EUR, a toženec utemeljeno opozarja, da bo lahko del plačane takse zahtevala nazaj. Ker se je postopek končal z umikom tožbe pred začetkom prvega naroka, se taksa, ki je bila plačana po tar. št. 1111 ZST-1, ob upoštevanju tar. št. 1112, zniža na znesek 269 EUR, razlika pa bo tožnici, če bo to zahtevala, vrnjena (glej 1. odst. 36. čl. ZST-1). Ne glede na to, ali bo vračilo zahtevala ali ne, je upravičena le do vračila 269 EUR.

13.Tožnica je tako skupno upravičena le do povračila 1.348,33 EUR stroškov.

14.Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo. Sklep sodišča prve stopnje je na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, znižalo za 1.018,56 EUR, to je na znesek 1.348,33 EUR. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo.

15.Glede na toženčev delni uspeh s pritožbo, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Odvetniška tarifa.

3Toženec navedbi tožnice, da je do izpolnitve zahtevka prišlo pred narokom, ki je bil razpisan za 24. 4. 2025, ni oporekal. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo nekonkretizirano pritožbeno navedbo, da je do izselitve in izpraznitve prišlo že v letu 2023, je do tega prišlo kvečjemu v drugi polovici novembra ali v decembru 2023, saj je toženec še v odgovoru na tožbo, ki ga je vložil 7. 11. 2023, nasprotoval zahtevku in ni navedel, da nepremičnine ne uporablja več.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 157, 158, 158/1 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 36, 36/1 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111, 1112

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 19, 19-2, 20, 20-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.