Jedro

Toženka je predlagala, naj se v dokazne namene „opravi poizvedba o imenih gostinskih delavcev, ki so delali tistega dne v času nezgode“, imena pa naj sporoči T.P., torej njen zavarovanec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stranka tista, ki mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo in so torej za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke. V konkretnem primeru ni bilo ovire, da toženka sama pridobi podatke od zavarovanca in ni bila naloga sodišča, da njenega zavarovanca, ki tudi ni stranka postopka, poziva k temu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati (odškodnino) v znesku 6.578,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2013 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.215,23 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožnik se delno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (sporno še 5.500,00 EUR) in odločitev o pravdnih stroških, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR prenizka glede na telesne bolečine, ki jih je doživljal in neprijetnosti med zdravljenjem, ki jih je trpel. Zavrnitev sodišče je pavšalna in se sodbe niti ne da preizkusiti. Sodišče je le navedlo, da je upoštevalo izvedensko mnenje. Sodišče spregleda, da tožnik ni imel poškodovane le leve rame, ampak je prišlo tudi do poškodbe leve nadlahtnice ter levega komolca, pri čemer se je ob kasnejših pregledih pokazalo, da je šlo za resnejšo poškodbo, ki je tožniku pustila trajne posledice. Ne drži, da ni trpel hudih telesnih bolečin, saj je šlo, kot povedano, za resno poškodbo levega komolca, tožnik je hude telesne bolečine čutil prve dni po poškodbi. Sodišče bi moralo upoštevati pripombe tožnika, ki jih je podal na izvedensko mnenje. Upoštevaje tudi številne nevšečnosti, bi tožniku pripadlo iz tega naslova odškodnina vsaj v višini 6.000,00 EUR (prvotno je tožnik zahteval 10.000,00 EUR). Za strah je sodišče tožniku prisodilo le 500,00 EUR odškodnine, pri čemer je sledilo le mnenju izvedenca, ni pa upoštevalo pripomb tožnika. Upoštevajoč vse okoliščine primera, gre tožniku iz tega naslova vsaj 1.000,00 EUR (zahteval je 1.800,00 EUR). Glede na posledice, ki so mu ostale, je odškodnina v višini 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prav tako prenizka. Tožnik ima težave v poklicu, v zasebnem življenju, prišlo je do trajne invalidnosti komolčnega sklepa, zaradi česar ima težave pri opravljanju daljših in težjih del, kot to pojasni tudi izvedenec. Iz tega naslova bi mu šlo najmanj 5.000,00 EUR (vtoževal je 7.000,00 EUR). V posledici je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča prve stopnje, da je v celoti podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, je zmotna. Sodišče niti ni podalo dokazne ocene s tem v zvezi. Sodišče je izvedlo le dokaze z zaslišanjem tožnika in zavarovanca toženke T. P. Toženka pa je predlagala tudi zaslišanje zaposlenih gostinskih delavcev zavarovanca, ki so na dan škodnega dogodka bili v gostinskem objektu, da se pribavi naročilnica ali račun za opravljene storitve tožnika in prvi medicinski list z urgence ali obvestilo osebnega zdravnika o prvem obisku tožnika pri zdravniku, v katerem bi bila anamneza še najbolj verodostojna. Sodišče je napačno sodbo oprlo zgolj na „prepričljivo in skladno izpovedbo“ tožnika in zavarovanca ter verjelo, da se je dogodek zgodil tako, kot zatrjuje tožnik. Višina odškodnine je odmerjena previsoko in v nasprotju s sodno prakso. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožniku odškodnino prisodilo iz naslova začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar sodi v odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče je torej odškodnino za isto stvar dosodilo dvakrat (priznalo mu je 3.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pa še 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin iz naslova življenjske aktivnosti, dejansko pa prav tako zaradi nevšečnosti v času zdravljenja). Le zaradi udarnine levega komolca je tožniku ostala trajna posledica.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tudi za pritožbeno sodišče ni sporno, da je do škodnega dogodka dne 28. 4. 2010 prišlo in to na način, kot ga opisuje tožnik – tožnik se je poškodoval pri padcu z aluminijaste lestve pri zavarovancu toženke (v pizzeriji), pri sestopu z lestve (z mesta, kjer naj bi montiral senčilo), ko se je zlomila prečka na lestvi. Sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila izpovedba tožnika in zavarovanca toženke T. P. v zvezi s tem, povsem prepričljiva. Izpovedbi potrjuje tudi izvid kirurške ambulante Splošne bolnišnice Brežice z dne 28. 4. 2010, iz katerega izhaja, da je tožnik dne 28. 4. 2010 padel z lestve (priloga A2). Dokazni sklep z vpogledom (tudi) v ta del zdravniških izvidov, je sodišče sprejelo že na naroku 3. 2. 2014 in torej ne drži, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Izvid je bil (poleg ostalih prilog) priložen že k tožbi in ga je toženka tudi prejela (povratnica pri list. št. 9) in bila torej z njim seznanjena. Opravičeno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem gostinskih delavcev zavarovanca toženke. S tem v zvezi je toženka navajala, naj se v dokazne namene „opravi poizvedba o imenih gostinskih delavcev, ki so delali tistega dne v času nezgode“, imena pa naj sporoči T. P., torej njen zavarovanec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stranka tista, ki mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo in so torej za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke. V konkretnem primeru ni bilo ovire, da toženka sama pridobi podatke od zavarovanca in ni bila naloga sodišča, da njenega zavarovanca, ki tudi ni stranka postopka, poziva k temu. Sicer pa je T. P., ko je bil zaslišan, jasno izpovedal, da dogodka ni videl nihče od njegovih delavcev. Tožnik je med drugim izpovedal, da je bil tega dne šele na ogledu v zvezi s tem, ali je senčilo sploh mogoče montirati in je tudi iz ostalega dela izpovedbe razvidno, da za to delo ni bila izstavljena naročilnica in tudi ne račun, zato ju tožnik ni mogel priložiti. To pa ne pomeni, da mu z ostalimi predlaganimi in izvedenimi dokazi temelja zahtevka ni uspelo izkazati.

Tožnik je torej padel z lestve, ker se je zlomila ena od prečk. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre za objektivno odgovornost zavarovanca toženke. Gre za njegovo krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), saj lestve s počeno ali poškodovano prečko, ne bi smel ponuditi v uporabo tožniku, kot to izpostavlja tudi sodišče in čemur pritožba ne oporeka.

Tožnik je ob padcu utrpel udarnino leve rame, udarnino levega komolca in udarnino levega zapestja. Pri padcu na levi komolec je prišlo do hujše poškodbe mehkih delov levega komolca, zaradi katere je prišlo do trajne invalidnosti komolčnega sklepa. Izvedenec je pojasnil, da takšne poškodbe ne povzročajo hudih bolečin, pač pa je tožnik trpel dva tedna trajne srednje hude telesne bolečine, dva tedna trajne zmerne bolečine, nato pa občasne zmerne bolečine, do konca zdravljenja 7. 7. 2010, kakršne bo občasno trpel tudi v bodoče. Glede na opisane poškodbe pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik hudih telesnih bolečin ni trpel. Nevšečnosti, ki jih je tožnik prestajal, so bili pregledi v bolnici, RTG slikanje, nošenje nadkomolčne mavčne opornice 23 dni, fizikalna terapija 10x, imel je težave pri opravljanju higienskih opravil, z oblačenjem, hranjenjem. Iz tega naslova mu je sodišče prve stopnje odmerilo 3.000,00 EUR odškodnine, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina (179. člen OZ).

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da hudega primarnega strahu ob nesreči tožnik ni utrpel, trpel pa je strah za izid zdravljenja zmerne do srednje intenzitete od padca do zaključka zdravljenja 7. 7. 2010. Odškodnina iz tega naslova v višini 500,00 EUR je primerna odškodnina (179. člen OZ), ne glede na pritožbene navedbe pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki so se kazale v težavah pri opravljanju rednih higienskih opravil, z oblačenjem, hranjenjem, z nošenjem nadkomolčne mavčne opornice, upoštevalo pri postavki telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ne pri postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je upoštevalo, da je pri tožniku prišlo do trajne invalidnosti komolčnega sklepa, ki se kaže v manjši omejitvi skrajnih gibov v levem komolcu in to zlasti pri opravljanju daljših in težjih del, kot je to v tožbi zatrjeval tudi tožnik. Odškodnina iz tega naslova mu nedvomno pripada, sodišče prve stopnje jo je primerno odmerilo v višini 3.000,00 EUR in nižja odškodnina ne bi bila primerna, višja pa glede na to, da gre za omejitve le v skrajnih legah, tudi ne (179. člen OZ).

Iz naslova nematerialne škode je sodišče prve stopnje torej tožniku priznalo 6.500,00 EUR odškodnine, kar je tudi v skladu s sodno prakso (in kaj drugega toženka konkretno ne izkaže) in tudi pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Glede na takšno odločitev tudi ni imelo razlogov, da bi poseglo v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.