Jedro

Fotografiranje je bilo tožnikov odziv na toženčev napad, zato pritožbenemu stališču o tožnikovem prispevku k nastali škodi ni mogoče pritrditi. Sicer pa grobega fizičnega in verbalnega nasilja kakršnokoli nenasilno dejanje (fotografiranje) ne opravičuje.

Ni bistveno, na kakšen način je do poškodb prišlo: zaradi direktnega udarca z ročajem motike ali zaradi tožnikovega padca, ki ga je zakrivil toženec.

V sodni praksi je že utrjeno stališče, da je odsotnost ustno podanega izvedenskega mnenja procesna kršitev le v primeru, če je stranka podala trditve, glede katerih bi bilo izvedenca treba zaslišati, ali če so te povzročile dvom v pravilnost in popolnost pisnega menja oz. niso bile pavšalne, neobrazložene. Ker bi bilo v obravnavnem primeru ustno podajanje mnenja – glede na podane pripombe – le podvajanje pisnega menja, je bila zahteva za ustno podajanje mnenja upravičeno zavrnjena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba ter sklep potrdita.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

_O pritožbi zoper sodbo_

1. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini 3.100- EUR za nematerialno škodo in 64- EUR za materialno škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek, to je denarni zahtevek v višini 2.828- EUR, je zavrnilo (II. točka izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka uveljavlja vse tri, prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da zaradi kršitve določb ZPP sestave sodišča ni mogoče preizkusiti. V uvodu sodbe ni naveden sodnik, ki je o zadevi razsodil. Zaradi pomanjkljive oblike je tožniku kršena pravica do sodnega varstva. Sklicuje se na kazensko sodbo II K 000/2016, v kateri je opisano tudi tožnikovo ravnanje, ki je pripeljalo do škodnega dogodka: škodni dogodek se je zgodil po tem, ko je tožnik toženca fotografiral s telefonom. S tem je tožnik nedvomno odločilno prispeval, da je do dogodka prišlo. Sodišče, ki je vezano na kazensko obsodilno sodbo, je vezano tudi na to, da se je vse začelo po tem, ko je tožnik toženca s telefonom fotografiral. Sodba je v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za obsodilno sodbo v kazenskem postopku. Iz kazenske sodbe je razvidno, da je toženec v nasprotju s predpisi ravnal šele po tem, ko ga je tožnik neupravičeno fotografiral. Tožnik bi škodo lahko preprečil na ta način, da bi toženca le ustno opozoril. Dogajanje, ki je sledilo fotografiranju, je bilo predvidljivo. Treba bi bilo upoštevati kontinuiteto tožnikovih ravnanj. Tožnik s snemanjem niti po toženčevem opozorilu ni prenehal. Zaradi slabih sosedskih odnosov je bilo tožnikovo ravnanje premalo skrbno. S fotografiranjem je posegel v zasebnost toženca in je zato njegov prispevek k nastali škodi odločilen. Zaradi fotografiranja je bil toženec ponižan in je posledično reagiral tako kot je. Tožnikovo fotografiranje ni bilo izvedeno v dokazne namene; toženec se z orodjem ni dotaknil avtobusa. Fotografiranje, ki ni bilo potrebno, dopustno in nujno, predstavlja kaznivo dejanje, saj občutno posega v toženčevo zasebnost. Povzema besede, ki jih je sodišče označilo za objektivno žaljive: Jebem ti sve, što ti je najmilije u životu, to so moji zakoni, ubit ču te, imam s čime, imam pištolj, pamtičeš ti mene, e sad danes ode tvoja ili moja glava, ubit ču te. Besede so v tujem jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi. Sklicuje se na 6. čl. ZPP, ki sodišče obvezuje, da postopa v uradnem jeziku in je obenem pravica vsakogar, da to zahteva. Dejstvo, da toženec ni slovenske narodnosti, še ne pomeni, da razume tuj jezik, v katerem so napisane besede, ki so prikazane kot objektivno žaljive. Listine, ki te besede vsebujejo, bi morale biti prevedene v slovenski jezik. Sodba je nerazumljiva in se ne da preizkusiti, ker so razlogi napisani v tujem jeziku. Opozarja na svoje pripombe zoper mnenje izvedenca splošne kirurgije in travmatologije. Tožnik je terjal dodatna pojasnila, pa izvedenec kljub temu ni bil zaslišan. Kršeni sta bili načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Oporeka tudi višini odškodnine, prisojene za telesne bolečine in nevšečnosti, strah in duševne bolečine zaradi groženj v tujem jeziku. Tožbo za škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik umaknil. Meni, da se škoda začne obrestovati šele, ko je njen obseg znan, to je praviloma z izdajo prvostopenjske sodbe. Toženec je bil z vsemi posledicami škodnega dogodka in zdravljenja seznanjen šele z vročitvijo sodbe, zato so za čas pred tem obresti neupravičeno priznane. Sodišče je ob zaključku postopka imelo vse potrebne podatke in bi o stroških postopka lahko odločilo; ni potrebe za izrek, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje, da je tožnik v tujem jeziku izrečene grožnje razumel. Izpostavlja, da je toženec prišel na tožnikovo dvorišče, kjer ni imel kaj iskati, opremljen z motiko, ki jo je uporabil za napad. Pojasnjuje, da je zato, ker fizičnega obračunavanja ni vajen – z dokumentiranjem dogodka – želel doseči, da bi toženec z napadom prenehal. Trditev, da bi bilo toženčev napad mogoče preprečiti z opozorilom, označuje za neverjetno in smešno. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spoštovanje forme izdane sodbe je – enako kot ostala procesna pravila – pomembno pri uresničevanju poštenega sojenja. Oblika sodbe in njene sestavine so predpisane s 324. čl. ZPP. Uvod sodbe mora obsegati: navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva; ime in priimek predsednika in članov senata; identifikacijske podatke strank iz 180. čl. ZPP; ime, priimek in bivališče zastopnikov in pooblaščencev; kratko navedbo spornega predmeta; dan zaključka glavne obravnave in dan izdaje sodbe (drugi odstavek 324. čl. ZPP). Vendar pa postopkovna pravila niso sama sebi namen. Le če kršitev procesnega pravila vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, preraste v bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. čl. ZPP). Pritožnik kršitev 324. čl. ZPP utemeljuje z navedbo, da uvod sodbe ne vsebuje imena in priimka razpravljajoče sodnice in dneva zaključka glavne obravnave. Ne navaja pa, kako naj bi ta kršitev vplivala na odločitev. Da bi s pritožbo uspel, bi to moral navesti, saj na relativne bistvene kršitve postopka pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz navedbe in podpisa razpravljajoče sodnice na zaključku sodbe je razvidno, da je sodbo izdala sodnica, ki je zadevo obravnavala od 10. 3. 2020 dalje; torej sodnica, ki je izvedla glavno obravnavo (narok z dne 30. 6. 2021). Pritožnik kršitve načela neposrednosti (4. čl. ZPP) ne zatrjuje in vprašanja identitete sodnice, ki je zadevo obravnavala ter sodbo izdala, ne izpostavlja. Dejstvo, da izrek sodbe imena in priimka razpravljajoče sodnice ne vsebuje, zato na pravilnost sodbe nista vplivala. Enako velja za kršitev, da v uvodu sodbe ni zabeležen datum zaključka glavne obravnave, ampak le datum izdaje sodbe. Gre za isti datum – 30. 6. 2021. Datum izdaje sodbe je v uvodu naveden. Ker se pritožnik ne sklicuje na dvome v zvezi z izvedbo in zaključkom glavne obravnave ter druge okoliščine v zvezi z datumom zaključka glavne obravnave, tudi odsotnost tega podatka v uvodu sodbe na pravilnost odločitve ni vplivala. Iz gornjih razlogov je razvidno, da pomanjkljiv uvod sodbe na pravilnost odločitve ni vplival, zato v odločitev prvostopenjskega sodišča ni treba posegati.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na kazensko obsodilno sodbo opr. št. II K 000/2016 z dne 29. 11. 2017. Pri obravnavi toženčevih trditev o tožnikovem prispevku k nastali škodi je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik toženca fotografiral s telefonom. Neutemeljen je zato očitek, da v kazenskem postopku ugotovljene dejanske okoliščine niso upoštevane. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožnik fotografiral v dokazne namene in šele v teku toženčevega fizičnega in verbalnega nasilja. Dokazne ocene, ki je podlaga za tak zaključek, pritožnik ne graja. Dokazov, ki to dokazujejo, ne komentira. V nasprotju z dokazi in ugotovitvami dokaznega postopka je pritožnikova trditev, da je toženec postal nasilen šele po tem, ko ga je tožnik fotografiral. Fotografiranje je bilo tožnikov odziv na toženčev napad, zato pritožbenemu stališču o tožnikovem prispevku k nastali škodi ni mogoče pritrditi. Sicer pa grobega fizičnega in verbalnega nasilja kakršnokoli nenasilno dejanje (fotografiranje) ne opravičuje; tudi v obravnavanem primeru, ko se je tožnik s fotografiranjem odzval na toženčevo nasilno ravnanje, ne. S pritožbenim stališčem, da je fotografiranje pretiran odziv na toženčevo ravnanje in da pomeni poseg v toženčevo zasebnost, se zato pritožnik neuspešno zavzema za ugotovitev tožnikovega prispevka k nastali škodi (171. čl. Obligacijskega zakonika).

8. Procesna pravila o jeziku v postopku (102. do 104. čl. ZPP) se nanašajo na jezik, ki ga sodišče uporablja pri poslovanju s strankami (vabila, odločbe, sodna pisanja) in jezik, ki ga stranke uporabljajo pri poslovanju s sodiščem. Pritožnik ne zatrjuje, da bi sodišče poslovalo v nasprotju s temi procesnimi določili, ampak se sklicuje zgolj na v uvodu procesnega zakona navedeno temeljno pravilo, da postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (prvi odstavek 6. čl. ZPP). Vsa navedena procesna določila je sodišče prve stopnje spoštovalo. Besede, ki jih je toženec (pritožnik) izrekel, je bilo v sodbi – pri povzemanju izreka kazenske sodbe in pri argumentiranju duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena – prisiljeno ponoviti, ker jih je le takó lahko ocenilo. Nobenega dvoma ni, da jih toženec (pritožnik), ki jih je izrekel, razume. Da jih ne bi razumel tožnik, kateremu so bile namenjene, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. V odgovoru na pritožbo je tožnik pojasnil, da jih je razumel. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da toženčevih zmerljivk in groženj ne razume, ni potrebe, da bi sodišče citat teh besed v sodbi prevajalo. Tudi določila o uporabi jezika v postopku niso sama sebi namen.

9. Razloge za odločitev, da pisnega izvedenskega mnenja ni dopolnjevalo z izvedenčevim ustnim podajanjem mnenja, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 14. točki obrazložitve. Ker je že iz pisnega mnenja razvidno, da vse ugotovljene telesne poškodbe izvirajo iz škodnega dohodka, dopolnjevanje pisnega izvedenskega mnenja ni bilo potrebno. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da ni bistveno, na kakšen način je do poškodb prišlo: zaradi direktnega udarca z ročajem motike ali zaradi tožnikovega padca, ki ga je zakrivil toženec. Iz pritožbenih navedb ni razvidno, zakaj naj bi bilo zaslišanje izvedenca potrebno. S prvim odstavkom 253. čl. ZPP je sicer res predvideno, da izvedenec svoj izvid in mnenje poda ustno na obravnavi, v pristojnosti sodišča pa je odločitev, ali naj izvedenec mnenje poda tudi pisno. V obravnavni zadevi – po tem ko je izvedenec mnenje že pisno podal – ni bilo potrebe po ponovnem podajanju tega mnenja na naroku. V sodni praksi je že utrjeno stališče, da je odsotnost ustno podanega izvedenskega mnenja procesna kršitev le v primeru, če je stranka podala trditve, glede katerih bi bilo izvedenca treba zaslišati, ali če so te povzročile dvom v pravilnost in popolnost pisnega menja oz. niso bile pavšalne, neobrazložene1. Ker bi bilo v obravnavnem primeru ustno podajanje mnenja – glede na podane pripombe – le podvajanje pisnega menja, je bila zahteva za ustno podajanje mnenja upravičeno zavrnjena.

10. Višini za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah prisojene odškodnine pritožnik nasprotuje s pavšalnim povzemanjem ugotovitev o obsegu bolečin, nevšečnosti in strahu. Z grajanjem višine odškodnine nasprotuje uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo materialna pravila, na osnovi katerih je odškodnino določilo (179. in 182. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče vsebine teh pravil zato ne povzema, preverilo pa je njihovo uporabo, saj na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Odškodnina v višini 1.500,00 EUR je primerno zadoščenje za 10 dni srednje hudih, tri tedne blagih in sedem tednov občasnih blagih telesnih bolečin in nevšečnosti: 4 tedne je tožnik nosil mitelo na levi roki in po njeni odstranitvi doma razgibaval ramo; pregledan je bil na urgenci, na kontrolnem pregledu pri kirurgu, trikrat pri psihiatru; štirikrat je opravil Rtg pregled in enkrat UZ rame. Odškodnina 800,00 EUR je primerno zadoščenje za hud primaren strah in blag ter kratkotrajen strah za izid zdravljenja. Tožnik, ki se fizičnemu napadu v avtobusu ni mogel umakniti z begom, se je bal celó za svoje življenje. Strah je bil takó hud, da se je v tožnikovi duševni sferi odrazil kot posttravmatska stresna motnja. Okoliščina, da je tožnik fotografiral, ni odločilna, ker se je z dokumentiranjem branil napada. V nasprotju z izvedenimi dokazi in njihovo oceno je pritožbena trditev, da je tožnik snemal celoten dogodek. Prisojena odškodnina je ustrezna posegu v tožnikovo telesno in duševno integriteto ter skladna s sodno prakso v primerljivih primerih.

11. Tožeča stranka uveljavlja odškodninsko terjatev, zato je obrestovanje prisojenega denarnega zneska odvisno od zapadlosti odškodninske terjatve in zamude z njeno izpolnitvijo. Zapadlost terjatev je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti; pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Do zamudnih obresti pa je oškodovanec upravičen od zamude dalje. Pravna podlaga obrestnega dela zahtevka je takó določba prvega odstavka 378. člena OZ, ki določa, da dolžnik v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, medtem ko je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo, urejeno v 299. členu OZ. Ker v primeru odškodninskih obveznosti rok za izpolnitev (povrnitev škode) ni določen, je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Zamuda je vezana na poziv oškodovanca povzročitelju škode, naj mu povrne škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poziv za plačilo škode tožencu podal že 30. 3. 2018 in zamudo ugotovilo z dnem 10. 4. 2018. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal, da mu v pred pravdo poslanem odškodninskem zahtevku tožnik ni ustrezno predstavil oblike in obsega škode. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da se je s škodo seznanil šele, ko je bila ugotovljena s sodbo.

12. Sklep o višini stroškov je mogoče izdati tudi po odločitvi o glavni stvari, zato odločitev, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom, ni v nasprotju s procesnim zakonom.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR: sestava pritožbe 375 točk po Odvetniki tarifi2 (tar. št. 21/1, vrednost točke 0,6 EUR) 2 % materialni stroški, 4,5 EUR in DDV 50,49 EUR. Odgovor na pritožbo je bil potreben, saj se je bil tožnik prisiljen opredeliti do pritožbenih trditev o uporabi tujega jezika v postopku. V postopku pred sodiščem prve stopnje se toženec na nerazumevanje jezika, v katerem so bile grožnje in žaljivke izrečene, ni skliceval (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

_**O pritožbi zoper sklep**_

14. S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 796,39 EUR stroškov postopka.

15. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišče prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je zoper sodbo vložila pritožbo. Že v pritožbi zoper sodbo je ugovarjala načinu odločitve o stroških postopka. Ocenjuje, da je z izpodbijanim sklepom o stroških preuranjeno odločeno. Odločitev o stroških postopka je odvisna od odločitve o zahtevku, ki zaradi pritožbe še ni znana.

16. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

17. Pritožba ni utemeljena.

18. Stroški so bili odmerjeni pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari; sodišče prve stopnje je uresničilo v III. točki sodbe vsebovano napoved, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. S četrtim odstavkom 163. čl. ZPP je izdaja posebnega sklepa o stroških predvidena šele za čas po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Ker pa izdaja sklepa pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari na pravilnost odmere stroškov ni vplivala, bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. O pravdnih stroških bi bilo lahko odločeno tudi s sodbo, zato odločitev o pravdnih stroških sama po sebi ni preuranjena.

19. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

1 Odločba VS RS, opr. št. II Ips 414/2010 in druge 2 Uradni list RS, št. 76/2015