Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker so vozila na motorni pogon, med taka pa sodi tudi kolo z motorjem - moped, nevarne stvari, je potrebno določilo 178. člena ZOR uporabiti tudi za obravnavanje odškodninskih sporov, nastalih med udeleženci več motornih vozil, torej tudi tedaj, če je v prometni nezgodi udeleženo motorno kolo oziroma moped.
Prispevni delež k nesreči je potrebno ocenjevati na podlagi vseh okoliščin dogodka, pri tem pa dati pravo težo okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nesrečo. Ta odločilen vzrok je bil v danem primeru taka prekoračitev hitrosti avtomobilista, ki je v danih razmerah ni bilo mogoče pričakovati in zato drugi udeleženci prometa niso mogli nanjo računati.
Reviziji tožnikov se delno ugodi ter se zaradi delne ugoditve njihovi pritožbi sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da jim je toženka dolžna plačati (poleg s sodbo sodišča prve stopnje dosojene odškodnine) še nadaljnjo (za 15% višjo) odškodnino in sicer:
1. A. R. 331.467,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 300.000,00 SIT od 8.4.1997, od zneska 31.467,00 SIT pa od 1.12.1991 do plačila;
2. F. R. 227.804,11 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 225.000,00 SIT od 7.4.1997 in od zneska 2.804,11 SIT od 22.11.1991 do plačila;
3. J. R. 227.586,65 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 225.000,00 SIT od 8.4.1997 dalje in od zneska 2.586,65 SIT od 8.4.1997 dalje;
4. Ja. R.: enak znesek z obrestmi kot J. R. pod zgoraj 3.;
5. M. R. - P. 227.445,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 225.000,00 SIT od 8.4.1997 in od zneska 2.445,00 SIT od 22.11.1991 dalje do plačila;
6. A. O. 227.312,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 225.000,00 SIT od 8.4.1997 in od zneska 2.312,50 SIT od 22.11.1991 do plačila;
7. M. Ž., 257.365,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 255.000,00 SIT od 8.4.1997 dalje in od zneska 2.365,80 SIT od 22.11.1991 do plačila ter nadaljnje stroške postopka prve stopnje 245.068,00 SIT in stroške pritožbenega postopka 43.962,00 SIT, vse v 15 dneh.
V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.
Toženka je dolžna plačati tožnikom stroške revizijskega postopka 43.962,00 SIT v 15 dneh.
Tožniki so v sporu iztoževali plačilo odškodnine za škodo, ki jim je nastala zaradi smrti moža (prvi tožnici) oziroma očeta (ostalim tožnikom). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je svojec tožnikov sam odgovoren za 40% nastale škode, ker je toženkin zavarovanec odgovoren le za 60% nezgode oziroma škode. V posledici take razmejitve odgovornosti za prometno nezgodo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da mora tožnikom plačati 60% nastale škode. Nepremoženjsko škodo za izgubo moža je ocenilo v višini 2,000.000,00 SIT, za izgubo očeta po 1,500.000,00 SIT razen za tožnico M. Ž., ki jo je ocenilo v višini 1,700.000,00 SIT, poleg tega pa je ugotovilo še premoženjsko škodo v zvezi z nabavo žalnih oblek in vencev, pri prvi tožnici - vdovi umrlega pa še škodo za nagrobnik. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo kot neutemeljene.
Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeni, delno pa je poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki so predlagali ustrezno spremembo sodb nižjih sodišč in sicer tako, da se jim prizna celotna zahtevana odškodnina. V reviziji izhajajo iz stališča, da bi moralo sodišče odločiti na podlagi objektivne odgovornosti toženke, upoštevajoč pri tem določila 173. in naslednjih členov ZOR. Sicer pa menijo, da je podana 100% odgovornost za nezgodo na strani toženkinega zavarovanca. Ta je pripeljal v križišče v naselju s hitrostjo med 102 in 106 km/h in pod vplivom alkohola ter je v posledici take vožnje trčil v svojca tožnikov, ki se je pripeljal na motornem kolesu z avtomobilistove leve strani. Če bi avtomobilist vozil v okviru dovoljene hitrosti to je 60 km/h in ne bi bil vinjen, do nezgode ne bi moglo priti. Dalje je treba upoštevati, da kolo z motorjem ni motorno vozilo in zato ne pride v poštev določilo prvega odstavka 178. člena ZOR. Toženkin zavarovanec je tudi kršil večje število prometnih predpisov in zato ni sprejemljiva porazdelitev odgovornosti za nezgodo v razmerju 40:60. Končno pa je odškodnina za duševne bolečine priznana v prenizkih zneskih in je utemeljena v vsej zahtevani višini.
Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, toženka pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija je delno utemeljena.
Niso utemeljeni revizijski pomisleki o tem, ali je motorno kolo - moped motorno vozilo v smislu določb 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Namreč ne sme se zamenjavati pojma motornega vozila v smislu navedenega pravila materialnega prava s pojmom motornega vozila po definiciji zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP - Ur. list bivše federacije, št. 50/88).
Vozila, ki jih poganja motor, so nevarne stvari, ker delovanje motorja lahko povzroči škodo tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja. Ker so torej vozila na motorni pogon, med taka pa sodi tudi kolo z motorjem - moped, nevarne stvari, je potrebno določilo 178. člena ZOR uporabiti tudi za obravnavanje odškodninskih sporov, nastalih med udeleženci več motornih vozil, torej tudi tedaj, če je v prometni nezgodi udeleženo motorno kolo oziroma moped. Taka je tudi enotna sodna praksa sodišč. Zato ni utemeljeno revizijsko stališče, da moped, ki ga je vozil svojec tožnikov, ni motorno vozilo in da bi moral zato povzročitelj nezgode to je avtomobilist odgovarjati po objektivnem načelu za tožnikom nastalo škodo. Materialnopravno stališče sodišč nižjih stopenj, da je potrebno o odškodninski podlagi odločati po določilu 178. člena ZOR, ker je škoda nastala zaradi trčenja med avtomobilistom in mopedistom, je zato pravilno.
Ima pa revizija prav v izvajanjih, s katerimi utemeljuje drugačno razmerje v odgovornosti za nastalo prometno nezgodo, kot pa sta ga določili sodišči nižjih stopenj. Pokojni svojec tožnikov to je F. R. je pripeljal v križišče z neprednostne ceste in je s tem kršil cestnoprometna pravila o prednosti. Posledica take kršitve je pomemben voznikov soprispevek k vzrokom trčenja z vozilom - avtomobilistom, ki je pripeljal po prednostni cesti. Zato ni utemeljeno revizijsko stališče, da pokojni F. R. kot mopedist ni soodgovoren za nezgodo. Vendar pa je teža njegove kršitve cestnoprometnih predpisov v primerjavi s kršitvami pravil istega predpisa, ki jih je zagrešil toženkin zavarovanec, bistveno manjša. Namreč avtomobilist je, sicer po prednostni cesti, pripeljal v mestno križišče, kjer je hitrost omejena na 60 km/h, s hitrostjo med 102 in 106 km/h. Križišče je bilo opremljeno s prehodi za pešce, obe vozili pa sta zaradi nočnega časa vozili z lučmi. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je imel avtomobilist v krvi 1,98 g/kg alkohola, kar pomeni, da je vozil pod vplivom alkohola. Prispevni delež k nesreči je potrebno ocenjevati na podlagi vseh okoliščin dogodka, pri tem pa dati pravo težo okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nesrečo. Ta odločilen vzrok je bil v danem primeru taka prekoračitev hitrosti avtomobilista, ki je v danih razmerah ni bilo mogoče pričakovati in zato drugi udeleženci prometa niso mogli nanjo računati. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah nezgode je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna taka razmejitev odgovornosti med udeležencema nezgode, po kateri znaša razmerje 25:75 na škodo zavarovanca toženke. Revizijsko sodišče je zato v skladu z določilom prvega in drugega odstavka 178. člena ZOR delno ugodilo reviziji tožnikov kot je navedeno.
V posledici spremenjene odločitve o prispevnem razmerju udeležencev nezgode za nastanek škode, je revizijsko sodišče moralo poseči tudi v odločbo o odškodnini, ki je bila priznana v postopkih na prvi in drugi stopnji. Ker je po spremenjeni sodbi delež toženkinega zavarovanca za škodo večji za 15% kot pa je bil določen na nižjih stopnjah, je temu skladno večja tudi odškodninska obveznost toženke do tožnikov. Revizijsko sodišče je zato naložilo toženki, da mora plačati še 15% od tiste škode, ki je bila pravnomočno ugotovljena iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode. To dodatno odškodnino je izračunalo na osnovi 100% škode obeh oblik, ki je po višini izčrpno pojasnjena v razlogih sodišča prve stopnje (ki 100% znaša pri posameznih tožnikih po vrsti in sicer za duševne bolečine: 1. - 2,000.000,00 SIT, 2-6. - po 1,500.000,00 SIT in 7. - 1,700.000,00 SIT; za materialno škodo: 1. - 209.784,00 SIT, 2. - 18.694,10 SIT, 3. - 17.231,00 SIT, 4. - 17.231,00 SIT, 5. - 16.500,00 SIT, 6. - 14.750,00 SIT in 7. - 15.772,00 SIT). Pri tem pa ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj upoštevali pri odmeri odškodnin za duševne bolečine zaradi izgube svojca vse okolnosti, ki so bile med postopkom ugotovljene in ki predstavljajo odločilne okoliščine v smislu 201. člena ZOR. Odmera te oblike škode je bila določena v skladu z 200. členom ZOR in ni prenizka kot nasprotno neutemeljeno menijo revidenti. Priznana odškodnina je bila po presoji revizijskega sodišča ustrezno individualizirana ter je primerljiva z odškodninami, ki se za tako škodo priznava v podobnih primerih.
Spremenjeni del odločitve o reviziji temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP, zavrnilni del sodbe pa na 393. členu ZPP.
Ker se je zaradi delno spremenjene sodbe sodišča druge stopnje spremenil tudi uspeh pravdnih strank, je revizijsko sodišče moralo poseči tudi v stroškovno odločbo nižjih sodišč. V postopku na prvi stopnji so bili ugotovljeni stroški tožnikov v višini 1,272.633,00 SIT, stroški toženke pa v višini 128.014,00 SIT. Upoštevajoč končni rezultat spora ocenjuje revizijsko sodišče, da je bil uspeh pravdnih strank približno enak, zaradi česar morata druga drugi povrniti polovico stroškov. Tožeči stranki gre tako 636.316,00 SIT, toženki pa 64.007,00 SIT ter znaša toženkina stroškovna obveznost do tožnikov na prvi stopnji 572.030,00 SIT. Od tega pa je potrebno odšteti s prvostopno sodbo priznane stroške 306.187,00 SIT in 21.054,00 SIT, ki jih je sodišče prve stopnje prvotno pozabilo upoštevati in kar je popravilo pritožbeno sodišče. Tako ostaja nadaljnja stroškovna obveznost toženke do tožnikov na račun stroškov postopka prve stopnje še 245.068,00 SIT. V pritožbenem postopku so tožniki uspeli približno z 1/4 svojih zahtevkov, zaradi česar mora toženka povrniti tožnikom 1/4 pritožbenih stroškov (skupni stroški znašajo 2.012 točk, od tega je 1/4 503 točke krat 87.40 SIT) kar da znesek 43.962,00 SIT.
Revizijsko sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnikov v revizijskem postopku enak kot je bil v pritožbenem postopku ter je zato prav tako priznalo 1/4 zahtevanih stroškov, kar predstavlja znesek 43.962,00 SIT. Stroškovna odločba temelji na drugem odstavku 166. člena in 154. členu ZPP.