Jedro

Pravdni stranki sta podpisali sporazum o prenehanju delovnega razmerja, katerega sestavni del je bila obveznost tožene stranke, da tožniku (direktorju) ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina. Tožena stranka svoje zaveze iz navedenega dogovora ni izpolnila, zato tožnik od nje utemeljeno terja plačilo odpravnine. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi tako ni 109. člen ZDR, ki določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino, ampak navedeni sporazum.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 11.764,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.023,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru sta se delavec in delodajalec za primer prenehanja delovnega razmerja v zadnji točki sporazuma jasno in nedvomno dogovorila, da delavcu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina. Takšen dogovor ne posega v minimum pravic delavca iz pogodbe o zaposlitvi ali kolektivne pogodbe, zato je takšen dogovor pravno učinkovit. 109. člen ZDR res določa, da delavcu pripada odpravnina, kadar delavcu preneha delovno razmerje iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, vendar pa ni mogoče zaključiti, da tožniku odpravnina ne pripada, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo po sporazumu. Iz vsebine zadnje točke sporazuma (dogovor o odpravnini, ki je bil v sporazum vključen naknadno) je nedvomno ugotoviti, kaj sta stranki dogovorili. Določena je pravica in njen obseg, torej odpravnina, ki je s sklicevanjem na delovnopravne predpise določena oziroma določljiva. Tožena stranka ni prerekala tožnikove trditve, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja pogojeval z izplačilom odpravnine. Direktor tožene stranke je potrdil, da vse do podpisa sporazuma, tožena stranka tožniku ni nikoli oporekala ali nasprotovala izplačilu odpravnine, niti tožnika ni seznanila, da mu odpravnina ne pripada. Na zahtevo tožnika je bil iz vsebine zapisa sporazumno odstranjen pogoj izplačila odpravnine (tožena stranka je najprej izplačilo odpravnine pogojevala s pogojem, da se ugotovi, da pri poslovanju tožnika ni bilo nobenih nepravilnosti). Direktor A.A. je izpovedal, da se je šele en teden po podpisu sporazuma seznanil, da tožniku odpravnina ne pripada, priča A.B. pa je izpovedal, da je že ob podpisu sporazuma vedel, da tožniku odpravnina ne pripada. Navedeno vzbuja utemeljen dvom v verodostojnost in resničnost pričevanja direktorja in priče. Sodišče je zelo površno izdelalo dokazno oceno izpovedbe direktorja A.A. in priče A.B.. Da je obstajal interes tožene stranke po čimprejšnjem prenehanju delovnega razmerja tožnika in da je tožena stranka pristala na izplačilo odpravnine, izhaja tudi iz dejstva, da je bil pri toženi stranki že z dnem 10. 5. 2010 imenovan nov direktor. Oba, A.A. in A.B. sta vedela, da tožnik pristane na prenehanje delovnega razmerja pod pogojem, da prejme odpravnino. Poleg določbe 109. člena ZDR je ureditev pravice do odpravnine lahko prepuščena volji strank, ki se o tem lahko dogovorita v skladu s pravili obligacijskega prava. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14.točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačilo odpravnine na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 5. 2010, s katerim sta se tožnik in tožena stranka dogovorila, da tožniku ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina v višini, kot jo določajo delovnopravni predpisi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožniku odpravnina ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma ne pripada, ker tega stranki s podpisom sporazuma nista dogovorili, sklicevali sta se le na delovnopravne predpise, ki pa pravice do odpravnine v primeru sklenitve sporazuma ne predvidevajo. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine zavrnilo.

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorja. Dne 31. 5. 2010 sta tožnik in tožena stranka podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Sestavni del sporazuma je bila tudi obveznost tožene stranke, da tožniku ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina, kot jo določajo delovnopravni predpisi in panožna kolektivna pogodba, določen je tudi rok izplačila (osem dni po prenehanju delovnega razmerja). Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za odločanje v tej zadevi 109. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razlogov nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, niti iz razloga nesposobnosti, temveč na podlagi sporazuma. V tem postopku je relevantno vprašanje, ali se je tožena stranka s podpisom sporazuma z dne 31. 5. 2010 zavezala tožniku izplačati odpravnino. Po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. št. 3/2001 in naslednji) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Različni in za stranki sporno je le odgovor na vprašanje, ali je tožnik upravičen do plačila odpravnine v primeru sporazuma, glede na vsebino zadnjega odstavka sporazuma, da tožniku pripada odpravnina, kot jo določajo delovnopravni predpisi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožniku po sporazumu ne pripada odpravnina, temelji na izpovedi zaslišanih prič A.A. – sedanjega direktorja tožene stranke in lastnika in prokurista tožene stranke A.B., da tožena stranka ni imela namena tožniku izplačati odpravnine. Priča oziroma direktor tožene stranke v svoji izpovedi tega nista potrdili, lastnik A.B. je izrecno potrdil, da je bil v sporazum vključen tudi dogovor o plačilu odpravnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določilo sporazuma, ki sta ga sklenili stranki ni nejasno, jasna je bila volja stranka za sklenitev sporazuma in plačilo odpravnine. Tožnik sam je izpovedal, da je pristal na prenehanje pogodbe o zaposlitvi le pod pogojem, da prejme odpravnino, saj ni smiselno, da bi po dolgoletnem delu pri toženi stranki pristal na prenehanje delovnega razmerja brez kakršnekoli odmene, tožniku pa tudi ni prenehal mandat direktorja iz krivdnih razlogov, temveč na željo novega lastnika tožene stranke.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku po sporazumu o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 5. 2010 pripada odpravnina v višini, kot jo določajo delovnopravni predpisi. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo v kakšni višini je tožnik upravičen do odpravnine po določbi 109. člena ZDR, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek tudi po višini utemeljen.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.