Jedro

V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka pa se nanašajo na odmerno odločbo, torej na izvršilni naslov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se opravi izvršba na dolžnikove denarne prejemke za plačilo dolgovanega zneska davčne obveznosti v višini 33,63 EUR glavnice, 0,42 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj 44,05 EUR ter nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2017 do vključno dneva plačila. Delodajalcu oz. izplačevalcu, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) je naložila, da izvrši predmetni sklep z rubežem denarnih prejemkov tožnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa. Zarubi se največ do višine dveh tretjin tožnikovih denarnih prejemkov, vendar tako, da tožniku ostane najmanj znesek v višini 76% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžnik, ki pri delodajalcu oz. izplačevalcu izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalec oz. izplačevalec zarubljene denarne prejemke prenese na prehodni račun, ki ga navaja. Obveznost tožnika temelji na izvršilnih naslovih, ki jih navaja. Delodajalcu oz. izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih sredstev tožniku. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. Pritožba ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe. Ugovor delodajalca oz. izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ iz knjigovodske evidence ugotovil, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz izreka tega sklepa, zato je zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe 159. člena, 160. člena in 162. člena ZDavP-2. Od davkov, ki jih zavezanec ni poravnal pravočasno se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZDavP-2 se od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunajo. Od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena, 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 se od zapadlosti dolga najprej zaračunajo zamudne obresti (četrti odstavek 96. člena ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se od 1. 1. 2007 plačajo zamudne obresti v skladu s 96. členom ZDavP-2 in Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 so se zamudne obresti obračunavale v skladu z 31. členom ZDavP-1. Če je obveznost zapadla do 30. 9. 2011, so obresti prikazane ločeno po vrsti davka. Obračunane obresti do 30. 9. 2011 so prikazane samostojno v svoji vrstici, obresti po 1. 10. 2011 pa pri posamezni glavnici. V nadaljevanju navaja četrti odstavek 93. člena in 94. člen ZDavP-2. Sklicuje se tudi na 152. člen, 157. člen in 164. člen ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi kot podlago navedel določbo 143. člena ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 145. člena ZDavP-2 in ugotavlja, da vsebuje predmetni sklep vse sestavine, ki jih zakon določa v 151. členu ZDavP-2. Izvršilni naslov - odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišče DT 422-99/2017-001107-08-331-2 z dne 5. 6. 2017 je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiva, saj je bila tožniku vročena s fikcijo 16. 9. 2017, obveznost pa je bilo potrebno poravnati v 30 dneh (kopija vročilnice je v spisu). Iz knjigovodskih kartic tožnika je razvidno, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal neporavnan predmetni davčni dolg. Za izdajo izpodbijanega sklepa so po mnenju pritožbenega organa izpolnjene vse procesne predpostavke. Ugovor, da je izpodbijani sklep nezakonit, je neutemeljen. V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Možni so le ugovori glede vsebine samega sklepa o izvršbi. Slabo finančno stanje davčnega zavezanca pa ni ovira za vodenje postopka izvršbe, potrebno pa je upoštevati zakonske omejitve iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2. 4. V zvezi s tožnikovim predlogom, da naj davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZDavP-2 zadrži začeto davčno izvršbo, se pritožbeni organ sklicuje na sklep prvostopenjskega organa 4934-182785/2017-7 z dne 12. 1. 2018, s katerim je slednji zavrgel neveden tožnikov predlog. Predmet preizkusa je le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Pritožbeni organ ne ugotavlja očitanih kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(v nadaljevanju EKČP), Listine EU o temeljnih pravicah, Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katere se tožnik zgolj pavšalno sklicuje.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja pravni temelj. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik prejema pokojnino v višini 190,00 EUR, ki ne predstavlja niti minimalnega dohodka pa zakonu, ki ureja socialno varstvo. V skladu s 160. členom ZDavP-2 pa se ne sme poseči na dohodke, ki ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka. Davčni organ ni upošteval sodb ESČP, Ustave RS in EKČP, zato sta izpodbijani sklep in odločba pritožbenega organa nezakonita, neustavna in protipravna. Izveden ni bil noben postopek, v katerem bi se ugotovilo, da je tožnik dolžnik in tudi ne višine dolga. Višina dohodka, ki jo mesečno prejema tožnik znaša 190,00 EUR. Sklicuje se na 160. člen ZDavP-2. Davčni organ bi moral na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izvršbo ustaviti že po uradni dolžnosti. Sklicuje se na 5. člen in 6. člen ZDavP-2, na 27. člen in 29. člen Ustave RS ter na 6. člen EKČP. Postopek je bil bistveno kršen, ker davčni organ ni opravil zaslišanja tožnika, zaradi česar je bil kršen 9. člen ZUP. Kršen je bil tudi 8. člen ZUP. Nadalje se sklicuje na 138. člen in 146. člen ZUP. Sklicuje se tudi na 153. člen Ustave RS. Podana je kazenska odgovornost uradnih oseb po 257. členu, 258. členu in 288. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kar v nadaljevanju pojasni. Navaja 6. člen EKČP ter 14. člen in 22. člen Ustave RS. Gre za kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člen 1. Protokola h EKČP. S tem v zvezi se sklicuje na sodbe ESČP Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji iz katerih je razvidno, da državni organi ne spoštujejo zasebne lastnine. V nadaljevanju navaja 3. člen, 23. člen in 26. člen Ustave RS. Poseg v zasebno lastnino je možen le na podlagi sodbe sodišča sprejete na podlagi javnega, poštenega in pravičnega postopka.

6. Tožnik meni, da je pritožbeni organ kršil naslednje določbe: 14. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 27. člen, 29. člen in 33. člen Ustave RS, katerih vsebino navaja. Prav tako ni upošteval 6. člena EKČP in 1. člena Protokola h EKČP, ter določb 20. člena, 21. člena, 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 5. člena, 6. člena, 155. člena in 160. člena ZDavP-2 in tudi ne 7. člena, 8. člena, 9. člena, 138. člena in 146. člena ZUP. Davčni organ je začel predmetno izvršbo brez sodbe sodišča in s tem posegel v tožnikovo lastninsko pravico. Sodišču predlaga, da naj tožbi v celoti ugodi ter postopek v celoti razveljavi in ustavi, saj tožnikovi denarni prejemki ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka (vsebinsko predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, opomba sodišča). Zahteva tudi, da se upošteva, da ni bil izveden zakonit postopek in da Finančna uprava RS ne predstavlja sodne oblasti. Zahteva tudi, da se postopek ustavi, saj so izvršilni postopki pridobljeni v postopkih, ki niso v skladu z Ustavo RS, zakoni in mednarodnimi pravnimi listinami. Finančna uprava RS naj upošteva vse sodbe ESČP v skladu s 46. členom EKČP, v kateri Slovenija nastopa kot stranka.

7. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1659/2018-8 z dne 10. 9. 2019 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

10. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke za izterjavo neplačanega davčnega dolga, ki na dan izdaje sklepa, 6. 12. 2017 znaša 44,05 EUR.

11. Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnik dolga iz odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišče DT 422-99/2017-001107-08-331-2 z dne 5. 6. 2017 v danem roku 30 dni ni poravnal. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je izvršilni naslov izvršljivi, saj je bila odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča DT 422-99/2017-001107-08-331-2 z dne 5. 6. 2017 tožniku vročena s fikcijo 16. 9. 2017, kar izkazuje vročilnica v upravnem spisu. Tudi po presoji sodišča je bil predhodno naveden izvršilni naslov izvršljiv. V izpodbijanem sklepu pa je navedena tudi višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov. Tudi po presoji sodišča so bile za izdajo predmetnega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke.

12. Tožnik v tožbi ugovarja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj prejema pokojnino zgolj v višini 190,00 EUR, ki pa ne predstavlja niti minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in na ta sredstva z izvršbo ni dovoljeno poseči (160. člen ZDavP-2). Vendar po presoji sodišča slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe.

13. Odločba o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča z dne 5. 6. 2017, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov, je bila tožniku nesporno vročena, kar izhaja iz vročilnic v upravnem spisu in je imel tako po mnenju sodišča tožnik vse možnosti, da se z njo seznani.

14. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati izvršilnega naslova (v predmetni zadevi odločb o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva). Enako velja tudi za tožbo. Ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom bi moral tožnik uveljavljati v odmernem postopku. Tožnikovi tožbeni ugovori v zvezi s katerim tožnik finančnemu organu očita bistvene kršitve določb postopka pa se nanašajo na odmerno odločbo, torej na izvršilni naslov. Po povedanem očitek tožnika, da v odmernem postopku ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Predmet obravnavanega postopka je namreč zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v času izdaje tega sklepa, torej na dan 6. 12. 2017. V obravnavanem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi sam izvršilni naslov (odločba o odmeri nadomestila za stavbno zemljišče z dne 5. 6. 2017). Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in je tudi vložil pravočasno pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ tudi opredelil in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze.

15. V predmetni zadevi tudi niso bili podani razlogi iz prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, kot to ugovarja tožnik.

16. Tožnik v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP, Listine EU o temeljnih pravicah, Protokola h EKČP in ZP-1, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

17. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).