Jedro

Iz dejanskih navedb tožbe ne izhaja, da bi bila tožnik in toženec v delovnem razmerju in da bi šlo pri vtoževanem znesku za obveznost iz delovnega razmerja. Če bi bil obstoj faktičnega delovnega razmerja pravni temelj tožbenega zahtevka, bi tožnik obstoj takšnega razmerja moral zatrjevati in tudi postaviti zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Stranki sta sklenili dogovor, da bo tožnik opravil telesno delo (kmetijska dela in opravila) na parcelah toženca, ta pa se je kot naročnik zavezal, da mu bo za to plačal. Ta spor glede na navedbe v tožbi in vsebino tožbi priloženega zahtevka, potrebno opredeliti kot spor iz civilno pravnega razmerja dveh fizičnih oseb v smislu določbe 1. člena ZPP, v povezavi s točko II/1 99. člena ZS.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Kopru.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, naslovljeno na Okrajno sodišče v Kopru zahteval, da se tožencu naloži, da mu plača 504,50 EUR iz naslova opravljenega dela pri kmetijskih in drugih delih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Navedel je, da je na podlagi ustnega dogovora v času začetka maja 2015 do konca julija 2015 pri toženi stranki opravljal različna kmetijska in druga opravila. Dogovorjeno je bilo, da bo opravljeno delo plačano, vendar tožnik plačila ni prejel. Tožnik je opravil skupaj 120 ur dela, kar ob ceni urne postavke 4,00 EUR znaša 480,00 EUR. Od tega zneska je odštel vrednost pridobljenih pridelkov v višini 35,50 EUR, prištel pa je stroške bencina v znesku 60,00 EUR, tako da dolg toženca znaša 504,50 EUR.

2. Okrajno sodišče v Kopru se je s sklepom P 109/2016 z dne 19. 4. 2016 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru. Menilo je, da je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, ker tožnik zatrjevanih del za toženca ni opravljal preko avtorske ali podjemne pogodbe in ker ni registriran v poslovnem registru Republike Slovenije kot samostojni podjetnik.

3. Delovno sodišče v Kopru pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti. Navedlo je, da iz opisa dejanskega stanja v tožbi in predloženih listin, ne izhaja, da bi stranki z ustnim dogovorom stopili v delovno razmerje, pač pa izhaja civilnopravni, to je obligacijski dogovor za opravljanje določenega dela.

4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Kopru.

5. V skladu s točko b. prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Obveznost ustreznega plačila za opravljeno delo je sicer ena temeljnih pogodbenih obveznosti delodajalca (41. člen Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in je kot takšno tudi predmet individualnih delovnih sporov v smislu citirane določbe b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Vendar pa iz dejanskih navedb tožbe ne izhaja, da bi bila tožnik in toženec v delovnem razmerju in da bi šlo pri vtoževanem znesku za obveznost iz delovnega razmerja. Če bi bil obstoj faktičnega delovnega razmerja pravni temelj tožbenega zahtevka, bi tožnik obstoj takšnega razmerja moral zatrjevati in tudi postaviti zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

6. O tem, da gre za spor med delavcem in delodajalcem o obveznostih iz delovnega razmerja pa tudi ni možno sklepati zgolj na podlagi tega, da se tožba sklicuje na opravljeno delo in dogovor o plačilu za opravljeno delo. Navedeno je namreč tudi sestavina podjemne pogodbe v smislu določbe 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Ta določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Tožbene navedbe je zato razumeti tako, da sta stranki sklenili dogovor, da bo tožnik opravil telesno delo (kmetijska dela in opravila) na parcelah toženca, ta pa se je kot naročnik zavezal, da mu bo za to plačal. 7. Res je sicer, da tožnik v tožbi ne navaja, da bi delo opravil na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe (prav tako ne zatrjuje, da bi šlo za takšno pogodbo o zaposlitvi), vendar pa okoliščina, da ne vtožuje ugotovitve obstoja delovnega razmerja in da ne zahteva obračuna davkov in prispevkov, kažejo na to, da tega spora ni možno opredeliti kot individualni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

8. Obenem je ta spor glede na navedbe v tožbi in vsebino tožbi priloženega zahtevka, potrebno opredeliti kot spor iz civilno pravnega razmerja dveh fizičnih oseb v smislu določbe 1. člena ZPP, v povezavi s točko II/1 99. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami). Slednji določa, da so okrajna sodišča v civilnih zadevah pristojna za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v pravdnih zadevah v skladu z ZPP. Opredelitev pravdne zadeve je vsebovana v 1. členu ZPP, ki določa, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če se kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializirana sodišča ali drugega organa.

9. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP odločilo, da je za nadaljnje odločanje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Kopru.