Jedro

Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z osebnimi težavami, ki jih je imel v Egiptu, ki ni njegova izvorna država, v Maroku pa ni imel nobenih težav in tam nikoli ni bil ogrožen in prav tako mu tam niso bile kršene človekove pravice, saj se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo. V zvezi s tem, da se tožnik v Maroko ne želi vrniti, ker tam nima več zaposlitve oziroma zaradi splošne slabe ekonomske situacije, pa je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da je slaba ekonomska situacija posledica splošnih slabih ekonomskih razmer v državi in da ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje, ki bi bilo povezano izključno samo s tožnikom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je navedel, da je iz izvorne države odšel, ker mu niso dovolili, da se poroči z egipčansko punco.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da se je poročil z Egipčanko in da mu je v Egiptu grozila tašča in voznik, ki mu ga je tašča pošiljala.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami (težave s taščo in ženo), ki jih je imel v Egiptu. Tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožena stranka izpostavlja, da v odločbi ne bo obravnavala navedb tožnika, ki se nanašajo na težave, ki jih je imel v Egiptu, saj to ni izvorna država tožnika, ampak je to Maroko. V 17. točki 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je določeno, da je izvorna država tista, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje običajno prebivališče. Tožnik navaja razloge, ki so s zgodili v času bivanja v Egiptu, saj je tam živel približno devet mesecev, ti razlogi pa v njegovem primeru niso relevantni, saj to ni njegova izvorna država. Po preučitvi njegovih izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z osebnimi težavami, ki jih je imel v Egiptu, ki ni njegova izvorna država. V Maroku pa ni imel nobenih težav in tam nikoli ni bil ogrožen in prav tako mu tam niso bile kršene človekove pravice, kar je tudi sam izpostavil. Po lastnih navedbah je tam imel odlično življenje, saj je imel zaposlitev pri kraljevi gardi. V Maroko se ne želi vrniti le zato, ker mu je zaradi težav z ženo in taščo nerodno pred družino in družbo. Nikoli ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, prav tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. V Maroku se mu nič konkretnega ni zgodilo, iz države je odšel zaradi ljubezni oziroma ker se je poročil z Egipčanko. Tožnik je v postopku navajal zgolj osebne oziroma družinske težave, ki pa jih v Maroku ni bil deležen. Tožnik je nadalje navedel dejstva, da se sedaj ne more vrniti v Maroko, ker mu je nerodno pred starši in družbo in ker se nima nikamor vrniti, saj ga oče ne more več videti. Te njegove izjave so povsem pavšalne in niso utemeljene oziroma podkrepljene z nobenim dejstvom. Poleg tega je rekel, da mu je oče dal blagoslov za poroko, zato niso podkrepljene njegove navedbe, da ga oče sedaj ne more več videti in da ne bi mogel več živeti pri svoji družini. Tožena stranka med drugim tudi ugotavlja, da se tožnik v Maroko ne želi vrniti, ker tam nima več zaposlitve oziroma zaradi splošne slabe ekonomske situacije. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da sta njegova razloga, da se ne bi več želel vrniti nazaj v Maroko, v največji meri ekonomske in socialne narave. Inštitut mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju socialnih in ekonomskih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Njegov strah pred vrnitvijo v izvorno državo je slaba ekonomska situacija, ki pa je posledica nekih splošnih slabih ekonomskih razmer v državi in ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje, ki bi bilo povezano izključno samo s tožnikom. Tožnikovih težav ne gre povezati z elementi preganjanja, zaradi tega tožena stranka tožnikove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni države takšne, da tam zanj dostojno življenje ni mogoče. Res je pojasnil, da je v Maroku delal v kraljevi gardi in da je živel odlično, vendar se je vse to spremenilo in tega dela ne more nikoli več dobiti nazaj. Ko se je želel vrniti v Maroko, je ugotovil, da so se odnosi z lastno družino porušili. Ker je zapustil službo v kraljevi gardi, ga oče ne želi več sprejeti niti videti. V Maroku nima nikogar, ki bi mu pomagal, ostal je popolnoma brez podpore in čeprav ni fizično ogrožen, je tam ogroženo njegovo preživetje oziroma normalno življenje. V Maroku je težko začeti iz ničle. Izredno težko je najti kakršnokoli zaposlitev, pa še potem se s plačo težko preživi. Iskanje službe je še toliko težje, ker ni zaključil mature, ampak je končal zgolj 11 razredov. V Maroku bi živel na ulici in bi težko našel sredstva za najbolj osnovne stvari kot so hrana, obleka, stanovanje. Ni enostavno preživeti brez podpore družine. Poleg navedenega je dobil tudi psihične težave in izgubil upanje, da bi se lahko vrnil v svojo izvorno državo. Če odnosi z družino ne bi bili porušeni, bi se lahko vrnil v Maroko. Država Maroko ljudem, ki so v stiski, ne pomaga in jim je vseeno za njihovo usodo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožnikove izjave, zakaj je zapustil izvorno državo, izključno ekonomske narave. Jasno je izpovedal, da v izvorni državi ni imel nobenih težav, nič konkretnega se mu ni zgodilo, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Mednarodna zaščita pa ni namenjena reševanju družinskih in eksistencialnih težav posameznikom. Nikoli ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik je navedel, da je izvorno državo zapustil izključno zaradi finančne stiske in da se v Kraljevino Maroko ne more vrniti, ker ne ve, kam naj gre, ker ga oče ne želi več videti. Ti razlogi pa niso upravičeni, saj je tožnik polnoletna oseba in bi se v svoji izvorni državi zagotovo bolje znašel kot v katerikoli drugi državi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi smiselno navaja enako kot v tožbi.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 6. 2. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. 9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z osebnimi težavami, ki jih je imel v Egiptu, ki ni njegova izvorna država, v Maroku pa ni imel nobenih težav in tam nikoli ni bil ogrožen in prav tako mu tam niso bile kršene človekove pravice, saj se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo. V zvezi s tem, da se tožnik v Maroko ne želi vrniti, ker tam nima več zaposlitve oziroma zaradi splošne slabe ekonomske situacije, pa je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da je slaba ekonomska situacija posledica splošnih slabih ekonomskih razmer v državi in da ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje, ki bi bilo povezano izključno samo s tožnikom.

12. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v Maroku take, da zanj dostojno življenje v Maroku ni mogoče, oče ga ne želi več sprejeti, nikogar ni, ki bi mu pomagal in ogroženo je njegovo preživetje. S sklicevanjem na nezmožnost preživetja po presoji sodišča tožnik smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje.

13. Sodišče v zvezi z navedenimi tožbenimi navedbami pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.