20. 05. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 206/2002 z dne 13. 3. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1222/2000 z dne 19. 12. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 940/99 z dne 5. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je dvakrat razpolagala z isto nepremičnino – jo prodala in nato zamenjala. V pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani št. I P 109/96 je kupovalka uspela s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Zato sta sopogodbenika iz kasnejše menjalne pogodbe od pritožnice zahtevala vrnitev tistega, kar je na podlagi menjalne pogodbe prejela. Ker je pritožnica stanovanje, ki ga je dobila z menjalno pogodbo, medtem že prodala, jima je sodišče prve stopnje prisodilo njegovo denarno protivrednost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Višje sodišče je sodbo potrdilo, Vrhovno sodišče pa je revizijo pritožnice zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Navaja, da se zaradi poškodbe ni mogla udeležiti prvega naroka za glavno obravnavo, ki ga sodišče kljub predhodni pisni prošnji ni preložilo. Na naroku naj bi sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem pritožnice in o zadevi razsodilo na podlagi vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 109/96, predloženih listin in zaslišanja tožnika. Sodišče naj bi kršilo načelo kontradiktornosti, ker naj bi ji odvzelo možnost sodelovanja pri izvedbi dokazov, postavljanja vprašanj zaslišanemu tožniku in predlaganja dokazov. V zvezi z dejstvi, ki naj bi jih sodišče ugotovilo z vpogledom v drug pravdni spis, naj bi ji bila odvzeta možnost obrambe. Pritožnica meni, da zaradi opisanih procesnih napak ni mogla dokazati na naroku zatrjevanega dejstva, da sta ji tožnika izročila nepremičnino v posest bistveno kasneje, ugotovitev datuma izročitve pa je po njenem mnenju pomembna za začetek teka zamudnih obresti od zneska, ki naj bi ga bila dolžna povrniti.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustava v 22. členu, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Iz te določbe izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku, v katerem je vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj v razmerju do druge stranke. To možnost je pritožnica imela. Svoja stališča je lahko predstavila in predlagala dokaze zanje v odgovoru na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo. Dejstvo, da je bil na naroku prisoten le pritožničin pooblaščenec, v njeno pravico do izjave ne posega. V ustavni pritožbi pritožnica trdi, da je vprašanje datuma izročitve stanovanja v posest zaradi zatrjevanih kršitev ostalo neraziskano. Vendar je sodišče njeno trditev o datumu izročitve stanovanja v posest obravnavalo in v obrazložitvi sodbe obrazložilo, zakaj ji ni sledilo.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic bi bil lahko pomemben tudi očitek, da je sodišče v dokazne namene zaslišalo le nasprotno stranko. Vendar se Ustavnemu sodišču v obravnavanem primeru do vprašanja morebitne kršitve procesnega ravnotežja med pravdnima strankama ni bilo treba opredeliti. Odločitev sodišča namreč temelji – kot je poudarilo že Vrhovno sodišče – na ugotovitvi, da tožena stranka vse do konca postopka na prvi stopnji ni predlagala svojega zaslišanja zaradi dokazovanja dneva izročitve stanovanja toženki, pač pa je bilo njeno zaslišanje predlagano zaradi dokazovanja drugih dejstev. Poleg tega pa sodišče odločitve, da pritožnica trditve o dnevu izročitve stanovanja ni dokazala, ni oprlo na izpovedbo nasprotne stranke. Odločitev o spornem vprašanju je oprta le na listinske dokaze, ki sta jih predložili obe pravdni stranki. Zgolj dejstvo, da odločitev ni v njeno korist, pa za utemeljevanje kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne zadostuje.

6.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja tudi, da ji je bila v zvezi z dejstvi, ki naj bi jih sodišče ugotovilo z vpogledom v drug pravdni spis, odvzeta možnost obrambe. Vendar pritožnica v pritožbi in reviziji zatrjevane kršitve ni navedla in zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so ji bila na razpolago, ni izkoristila. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato te domnevne kršitve ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger