Jedro

12.Iz podanih izvedenskih mnenj izhaja, da pri tožnici ni potrebna poklicna rehabilitacija. Tudi tožnica sama ni zainteresirana za poklicno rehabilitacijo. Razen tega iz izvedenskih mnenj, kjer je predlagan postopen prehod iz dveh ur na štiri ure dela na drugem delovnem mestu na dan oziroma iz 10 ur na 20 ur na teden izhaja, da je govora o trenutnem zdravstvenem stanju, torej o postopnem prehodu. Glede na določbo 63. člena ZPIZ-2, ki govori o invalidnosti, pa so potrebne trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Razen tega materialni predpis v okviru razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti, ne daje pravne podlage, da bi se lahko tožnici začasno priznala pravica do dela s skrajšanim delovnim časom po dve uri na dan oziroma po 10 ur na teden in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi v okviru III. kategorije invalidnosti je mogoče priznati le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno (82. člen ZPIZ-2). V primeru, da se v času, ko je priznana navedena pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno, pojavijo dodatne zdravstvene težave, zaradi katerih to delo tožnica ne bi mogla opravljati skladno s priznano časovno razbremenitvijo, gre v takem primeru lahko za stanje, ki narekuje ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, seveda če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po končani poklicni rehabilitaciji (1. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2). Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se torej pravica do premestitve priznava invalidom III. kategorije invalidnosti, pri katerih je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %.

13.Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča protipravna oziroma neživljenjska in da naj bi bila v nasprotju z določbami Ustave RS. Sodišče je razčistilo dejansko stanje in upoštevaje materialne predpise sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Sodišče je kot strokovno bolj prepričljivo upoštevalo mnenje Komisije FA. in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru niso podani razlogi, da bi se dejansko stanje razčiščevalo še s pridobitvijo novega izvedenskega mnenja. Prav tako ni pravne podlage, da bi se upoštevalo izvedensko mnenje, ki je po stališču tožnice zanjo ugodnejše. Priznanje pravic, kot so določene z zakonom, je namreč odvisno zgolj od ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

14.V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sam potek postopka pred izvedenskim organom, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je izvedenskemu organu prepuščeno, na kakšen način bo opravil osebni pregled. Naloga sodišča pa je, da presodi prepričljivost navedenega izvedenskega mnenja. V tem primeru gre torej za presojo dokaza. Katera dejstva se štejejo za dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

15.V primeru, da se bo tožnici zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, pa ima možnost, da pri tožencu začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 26. 9. 2022 in številka dokumenta: ..., številka dosjeja: ... z dne 29. 9. 2021. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem delu z omejitvami: psihofizično lahko, dobro strukturirano in vodeno delo, brez večje potrebe po odločanju in samoiniciativnosti, brez vsiljenega tempa in ritma dela, ki si ga lahko narekuje sama in sicer za doseganje polne delovne učinkovitosti, brez vožnje v poklicne namene (do ponovne ocene vozniške zmožnosti) in v prvi izmeni, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno (20 ur tedensko) od 1. 10. 2021 dalje. Tožnici je priznalo pravico do delnega nadomestila, o katerem bo odločil toženec s posebno odločbo (I. do III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, je zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan za tožnico na račun Delovnega sodišča v Kopru povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR in tožnici stroške v višini 907,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper II. in IV. točko izreka je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče pri odločitvi sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija FA.), ki pa se bistveno razlikuje od izvedenskega mnenja, ki ga je podala sodna izvedenka klinično psihološke stroke C. C., spec. klin. psih. Le-ta je ugotavljala, da je pri tožnici trenutno njena delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 % in da je zmožna eno leto opravljati le dve urno delo na dan, 10 ur na teden, brez dežurstev in podaljšanega delovnega časa. V nasprotju s tem je Komisija FA. ugotovila, da je tožnica zmožna delati štiri ure dnevno, 20 ur na teden. Zaradi razlik v mnenjih, bi moralo sodišče slediti mnenju, ki je za tožnico ugodnejše oziroma pridobiti tretje izvedensko mnenje. Siljenje zavarovanca delati štiri ure dnevno, ko sodni izvedenec jasno pove, da v naslednjem letu ni sposobna delati več kot dve uri dnevno, je protipravno, neživljenjsko in v nasprotju z 2. in 50. členom Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

-------------------------------

3.V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je pritožba tožnice neutemeljena. Mnenje Komisije FA. je prepričljivo in je sodišče nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev. Predhodno izdelano izvedensko mnenje je namreč vsebovalo več nejasnosti in nasprotij, ki jih sodišče niti z zaslišanjem ni moglo odpraviti. V tem primeru takega mnenja ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi. Glede na načelo materialne resnice tudi ne more upoštevati mnenja, ki bi bilo ugodnejše za zavarovance. Izvedensko mnenje mora odražati dejansko zdravstveno stanje posameznika in ne gre za izbiro med mnenji oziroma pravicami. Ker v mnenju Komisije FA. ni bilo nasprotij oziroma pomanjkljivosti, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče postavilo novega izvedenca. Nadalje toženec še pojasnjuje, da tudi če bi bila tožnici ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost za več kot 50 %, ji iz naslova invalidnosti ne bi mogla biti priznana pravica do dela na drugem delu po dve uri na dan, saj takšna pravica iz materialnega prava ne izhaja. V okviru II. kategorije invalidnosti bi lahko pridobila le pravico do poklicne rehabilitacije, za katero pa so sodni izvedenci navedli, da je ne potrebuje in jo tudi sama odklanja. Odločitev sodišča je pravilna in za tožnico tudi najustreznejša. Razen tega toženec še pojasnjuje, da se pravica do delnega nadomestila, ki ga je priznalo sodišče prve stopnje in njegovo odmero naložilo tožencu, izključuje s pravicami, ki bi bile lahko tožnici priznane v okviru II. kategorije invalidnosti. Ker tožnica vlaga pritožbo le zoper II. in IV. točko, je odločitev o priznanju pravice do delnega nadomestila postala pravnomočna. Pritožbenemu sodišču, zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4.Pritožba ni utemeljena.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 26. 9. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka dosjeja: ..., številka zadeve: ... z dne 29. 9. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delu, ki je fizično lažje, psihično manj zahtevno ter brez vsiljenega ritma in tempa dela in pri katerem ne upravlja z motornimi vozili v službene namene, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, 20 ur tedensko od 1.2.2017 dalje. Nadalje je bilo izrečeno, da kontrolni pregled ni potreben.

7.V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko.

Zveza:

8.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v 2. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/2, 63/2-2, 72, 81, 81/1, 81/1-1, 81/1-2, 81/1-3, 82 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 353

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo toženca z dne 4. 8. 2017 že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami ter s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno (20 ur tedensko) od 1. 2. 2017 dalje. Določen je bil kontrolni pregled v mesecu januarju 2021. Tožnica je po poklicu trgovka. Nazadnje je v letu 2015 delala po štiri ure dnevno kot oskrbovalka v CSD - pomoč na domu. Sedaj je prijavljena na ZRSZ kot brezposelna oseba.

Pridruženi dokumenti:*

10.Ali je prišlo pri tožnici do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem v zvezi ali je podana pravna podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo najprej izvedenskega mnenja sodne izvedenke D. D., dr. med., specialistke MDPŠ, ki je k sodelovanju pri podaji mnenja pritegnila tudi sodno izvedenko C. C., spec. klin. psihologije. Iz pisno podanega mnenja in iz izpovedbe zaslišane sodne izvedenke specialistke MDPŠ izhaja, da je tožnica v letu 2013 pri padcu z višine utrpela poškodbo glave in bila urgentno operirana. V istem letu je ponovno padla in utrpela zlom sakruma. Izvedenka ugotavlja, da je poškodba možganov leta 2013 tožnici povzročila glavobole, težave s spominom in upad volje ter energije. Neposredni (organsko pogojen) učinek poškodbe možganov na vsakodnevno delovanje tožnice se je sčasoma zmanjševal in so pri vzdrževanju težav vzročno začeli prevladovati osebnostni dejavniki. V primeru povečanih zahtev pa je izrazito ranljiva za prilagoditvene motnje in dekompenzacije. Po mnenju sodne izvedenke pri tožnici do izdaje dokončne odločbe toženca z dne 26. 9. 2022 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Je pa trenutno delazmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Eno leto je zmožna opravljati delo po dve uri na dan, 10 ur na teden, brez dežurstev in podaljšanega delovnega časa. Zmožna je opravljati delo socialne negovalke v dnevnem centru. Po enem letu pa naj se delovni čas poveča na štiri ure dnevno, 20 ur tedensko z enakimi omejitvami. Glede na rezultate psihološkega pregleda naj opravi še pregled za vožnjo vozil v službene namene. V primeru pridobitve takega spričevala lahko opravlja tudi dve oziroma štiriurno delo socialne oskrbovalke II. Omenjena sodna izvedenka je pri podaji mnenja upoštevala tudi mnenje sodne izvedenke klinično psihološke stroke. Po zaslišanju sodne izvedenke specialistke MDPŠ se je sodišče odločilo, da zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobi še mnenje Komisije FA., v sestavi katere sta sodelovala specialist MDPŠ in specialist nevrolog. Iz mnenja izhaja, da ne gre za bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja nadalje, da je pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% in da je še nadalje zmožna za drugo ustrezno delo z doslednim upoštevanjem že priznanih in novih (bolj strukturiranih) časovnih in vsebinskih razbremenitev. Na podano izvedensko mnenje, ki ga podrobno v obrazložitvi sodbe povzema že sodišče prve stopnje, stranki nista podali pripomb.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

11.Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po končani poklicni rehabilitaciji (1. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2). Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se torej pravica do premestitve priznava invalidom III. kategorije invalidnosti, pri katerih je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %.