Jedro

To, da obdolženec ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma da mu bo v nasprotnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin njegovega primera izrečena primerna kazenska sankcija, po presoji sodišča že po naravi stvari ne more biti v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti ali morale.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 505/2014 z dne 26. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ki jo je vložil dne 2. 9. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da zoper prosilca kot obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena istega zakona. Organ navaja, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne zapolnjuje pojma pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, da pa ga je zapolnila sodna praksa. V okviru presoje pravičnosti za dodelitev BPP se presoja osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika. Na podlagi vpogleda v kazenski spis ugotavlja, da teža očitanih kaznivih dejanj ni takšna, da bi bilo zgolj zaradi tega v interesu pravičnosti, da se prosilcu v okviru BPP dodeli strokovna pomoč zagovornika. Poleg tega ugotavlja, da ne gre za obravnavanje zapletenih vprašanj dejanskega stanja, kot tudi ne pravno zapletenih vprašanj, pri čemer povzema dokaze, ki jih je predlagal državni tožilec. Ugotavlja, da tudi ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Zato meni, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je z izpodbijano odločbo kršenih več pravic, med drugim tudi pravica do „pravičnega sojenja“. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01) je namen omenjene pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pri odločanju o tem, ali je prosilec upravičen do BPP, se ne presoja le njegovo premoženjsko stanje (finančni pogoj iz 13. člena ZBPP), ampak tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP (prvi odstavek 24. člen), v konkretnem primeru torej okoliščine in dejstva o kazenski zadevi zaradi kaznivega dejanja goljufije in krive ovadbe, ki se očita tožniku. V okviru tega pogoja se kot take okoliščine upošteva predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Iz navedenih določb izhaja, da se BPP dodeli, če ne obstoji katera od okoliščin v zvezi z zadevo, ki je predmet obravnave v sodnem postopku, ki bi očitno kazala, da dodelitev BPP ni smiselna bodisi zato, ker je zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za BPP, očitno nerazumna oziroma je prosilčevo pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če prosilec očitno zlorablja inštitut BPP itd. V omenjenem tretjem odstavku se sicer pojavljata besedni zvezi „pričakovanje ali zahtevek“ in „pričakovanje ali zahteva“, vendar pa sodišče meni, da se oboje nanaša na zadevo, v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP, saj na to jasno kaže uvodni stavek prvega odstavka 24. člena. Poleg tega ZBPP tožnikovo zahtevo (vlogo) za odobritev BPP terminološko označuje kot prošnjo (prim. npr. 11., 20. in naslednje člene ZBPP).

V zadevi je torej sporno, ali je tožnikovo pričakovanje glede njene kazenske zadeve, v kateri je obdolženec, v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar po stališču organa ni upravičen do BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka presojala tožnikovo upravičenost do BPP za kazenski postopek z vidika vprašanja, ali v tej zadevi, ko ni pogojev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti (primeri obvezne obrambe iz 70. člena ZKP), tako ravnanje terja interes pravičnosti, da bi se s tem zagotovila dejanska enakost strank v kazenskem postopku (torej državnega tožilca in tožnika kot obdolženca). S tem je organ dejansko odločal o vprašanju, ki ga je do sprememb ZBPP (Uradni list RS, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP-B) urejal ZKP v prvem odstavku 71. člena. Ta je omogočal, da je v primerih, ko ni bilo pogojev za obvezno obrambo, obdolženec pa si po svojih gmotnih razmerah ni mogel sam plačati zagovornika, na njegovo zahtevo bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, če je bilo to v interesu pravičnosti. Pri odločanju, ali je postavitev takega zagovornika v interesu pravičnosti, je sodišče upoštevalo obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne specifične okoliščine, ki so kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 242/2007). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tudi organ v tej zadevi nekatere od teh okoliščin upošteval pri odločanju o tem, ali je treba tožniku zaradi zagotovitve poštenega postopka, torej zaradi pravičnosti v smislu 71. člena ZKP, postaviti zagovornika.

Po presoji sodišča je organ na podlagi ugotovitve, da tožnik ne bi bil upravičen do zagovornika v smislu 71. člena ZKP, nepravilno štel, da bi dodelitev BPP nasprotovala načelom pravičnosti in morale po ZBPP.

Da navedenega ne gre enačiti in da se je različnosti ureditve glede postavitve zagovornika po 71. členu ZKP in v smislu ZBPP zavedal tudi predlagatelj zakona, izhaja iz obrazložitve predloga ZBPP (Poročevalec DZ, št. 77/00). V njej je med drugim navedel, da ZKP ureja posebno obliko BPP in predvideva tudi možnost, da se obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, da pa predlagatelj ocenjuje, da teh oblik BPP zaradi sprejetja tega zakona ne gre razveljavljati, ter še, da se je odločil, da veljavne predpise ohrani in da s tem strankam možnost izbire med možnostmi iz predlaganega zakona (torej ZBPP, op. sodišča), ki so nedvomno širše /.../.

Tako je omenjeni drugi odstavek 1. člena ZBPP že v času uveljavitve predvideval BPP, namenjeno uresničevanju sodnega varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah. Obenem je v 3. členu dopustil, da je z zakonom lahko BPP drugače urejena kot v ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek). V teh primerih, ko se je BPP uveljavljala po posebnem zakonu, so se določbe ZBPP uporabljale le glede vprašanj, ki niso bila urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek). Tudi iz Poročevalca DZ, št. 77/00, izhaja, da se je ZBPP v primerih odločanja o BPP po specialnih zakonih uporabljal subsidiarno.

Šele ZBPP-B je v 38. členu določil prenehanje uporabe 71. člena ZKP, v obrazložitvi k tej spremembi (Poročevalec DZ, št. 131/07) pa je bilo kot razlog navedeno, da je z vidika enakopravnosti upravičencev do BPP smotrno, da se ohrani le en postopek, drugi pa ukine.

Navedeno pomeni, da do razveljavitve 71. člena ZKP ni prišlo zato, ker bi bila ta oblika BPP in pogoji zanjo vključeni že v ZBPP, ampak iz razloga smotrnosti in izenačitve vseh prosilcev za BPP ne glede na vrsto postopka. S tem je tudi za obdolženca v kazenskem postopku predvidena le možnost pridobitve BPP po ZBPP in pod enakimi pogoji, kot veljajo za prosilce v drugih sodnih postopkih. Ker poleg tega ZBPP-B kljub prenehanju uporabe 71. člena ZKP ni posegel v določbe ZBPP in ni predpisal posebnih pogojev, s katerimi bi bile upoštevane posebnosti kazenskega postopka oziroma položaja obdolženca v primerjavi s strankami npr. v pravdnih postopkih, ni mogoče govoriti niti o tem, da je bila vsebina 71. člena ZKP prenesena v ZBPP.

Ker torej ZBPP, ZKP ali kakšen drug zakon pravice obdolžencev do BPP ne urejajo drugače, kot je to predvideno v ZBPP za tožene stranke v drugih postopkih, daje povedano po prepričanju sodišča podlago za sklep, da interes pravičnosti iz 71. člena ZKP ni identičen načelom pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki bi jim moralo nasprotovati prosilčevo pričakovanje glede kazenske zadeve. To, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma da mu bo v nasprotnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin njegovega primera izrečena primerna kazenska sankcija, pa že po naravi stvari ne more biti v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale. Zato v kazenskih zadevah pri odločanju o dodelitvi BPP obdolžencem ne gre za enako presojo, kot je bila urejena v ZKP.

Organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer sklicuje na sodno prakso tega sodišča, vendar pa je sodišče v tej sodbi obrazložilo, zakaj se ne strinja z izpodbijano odločbo in s tem tudi, zakaj ta odločitev odstopa od drugih odločitev sodišča v primerljivih zadevah. Vrhovno sodišče RS, ki je pristojno za zagotavljanje enotne sodne prakse, pa doslej o tem vprašanju še ni odločalo.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).