Jedro

Nujni dedič ima pravico zahtevati vrnitev darila (34. člen ZD), to je vrnitev darila v naravi (idealna kolacija se spremeni v realno). Ker zaradi prodaje stanovanja med postopkom vrnitev predmeta darila v zapuščino ni več možna, prvostopno sodišče pravilno ni ugodilo zahtevku nujnih dedičev za vrnitev darila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je Okrajno sodišče v K. ugotovilo, da zapuščina po pok. P.B. obsega denar na računu B.K. v znesku 2.983,30 SIT na dan 11.9.2001 ter da so zakoniti dediči v prvem dednem redu zapustničin sin D.Ž. z dednim deležem do 1/3, dediči po pok. zapustničinem sinu J.Ž., A.Ž., E.Ž.R. in N.O., vsak z dednim deležem do 1/9 in dediči po pok. zapustničinem sinu S.Ž. D.Ž. in Z.Ž., vsak z dednim deležem do 1/6. Zakoniti dediči so sklenili dedni dogovor o delitvi zapuščine iz 1. točke izreka, tako da jo deduje vsak sorazmerno dvojemu deležu. V obrazložitvi sodišče še pojasni, da so D.Ž., A.Ž., E.Ž.R. in N.O. uveljavljali prikrajšanje nujnega deleža in vrnitev darila, to je stanovanja v K., toliko, da se dopolni nujne deleže. Med postopkom se je izkazalo, da je bilo stanovanje prodano tretji osebi. To pa pomeni, da imajo nujni dediči kvečjemu dajatveni zahtevek na plačilo ustreznih denarnih zneskov, tak zahtevek pa lahko uveljavljajo samo v pravdi.

Zoper sklep se pritožujejo dediči, ki so uveljavljali prikrajšanje nujnih deležev in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe sklep sodišča ni pravilen, saj iz zapisnika zapuščinske obravnave ne izhaja, da so dediči sklenili kakšen dedni dogovor. Izjavili so le, da želijo dedovati do višine svojega dednega deleža, to je po zakonu. Sklep je torej v nasprotju z ugotovitvami sodišča na obravnavi. Sodišče je kršilo določbe postopka tudi s tem, ker ni odločalo o zahtevi dedičev, da se zaradi dopolnitve nujnih deležev vrača darilo. Sodišče ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj vrnitev darila zaradi kasnejše prodaje stanovanja ni možna in zakaj ni bila potrebna cenitev podarjenega stanovanja in tudi ni pojasnilo, na katere določbe Zakona o dedovanju (ZD) je oprlo svojo odločitev. Sklep se v tem delu ne more preizkusiti. Bistveno kršitev določb ZPP predstavlja tudi odločitev, da preostanek zapuščine zakoniti dediči dedujejo po enakem deležu, kljub izrecnem uveljavljanju nujnega deleža. Sodišče je tudi zmotno odločilo, da ni mogoče vrniti darila v naravi, ker je bilo stanovanje prodano. Sodediči so namreč zahtevali izplačilo nujnega deleža v denarju. Sodišče je napačno uporabilo materialni predpis, ko je obrazložilo, da bodo plačilo denarja lahko nujni dediči zahtevali v posebni pravdi z dajatveno tožbo, glede na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 23/2000 z dne 6.7.2000) pa dedič, ki je uveljavljal pravico do nujnega deleža z zahtevo za vrnitev darila v zapuščini, take tožbe ne more vložiti.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) prvostopno sodišče ni zagrešilo, saj je obrazložilo svojo odločitev, da se darilo ne vrača v zapuščino in zakaj ni ocenjevalo vrednosti zapuščine. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da so dediči uveljavljali nujni delež v zvezi s stanovanjem, ki ga je zapustnica pred smrtjo podarila svojemu sinu S. To stanovanje je bilo med zapuščinskim postopkom prodano. Brez tega darila v zapuščino spada samo 2.983,30 SIT na bančnem računu pokojne. Ker druge zapuščine, s katero bi nujne deleže poračunali, praktično ni, to dejansko pomeni, da je zapustnica z darilom posegla v razpoložljivi del zapuščine (26. člen ZD) in da so bili nujni deleži prikrajšani praktično v celoti. Zato v zvezi z uveljavljanjem nujnega deleža idealna kolacija ne bi bila možna. V takem primeru ima nujni dedič pravico zahtevati vrnitev darila (34. člen ZD), to je vrnitev darila v naravi (idealna kolacija se spremeni v realno). Ker zaradi prodaje stanovanja med postopkom vrnitev predmeta darila v zapuščino ni več možna, prvostopno sodišče pravilno ni ugodilo zahtevku nujnih dedičev za vrnitev darila. Če pa ni možna vrnitev darila, nujni dediči v okviru zapuščinskega postopka ne morejo priti do svojega nujnega deleža. Zato je tudi nepotrebno vsako ugotavljanje, koliko bi nujni delež znašal, kot je že pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilne materialnopravne predpise, čeprav jih ni izrecno navedlo. Nujni dediči imajo v zvezi s prikrajšanjem nujnega deleža kvečjemu denarni zahtevek, ki ga lahko uveljavljajo v pravdi. Sodna odločba, ki jo citira pritožba, se ne nanaša na enak primer, saj je v tisti zadevi darilo še vedno obstajalo in bi ga bilo možno vrniti v zapuščino, zato je pravnomočni sklep o dedovanju dediče lahko vezal. V obravnavanem primeru je situacija drugačna, vrnitev darila ni možna, zahtevek na plačilo denarnega zneska pa ne more biti predmet odločanja v zapuščinskem postopku in zato pravnomočni sklep o dedovanju dedičev glede tega zahtevka ne veže. Pritožbene trditve, da so nujni dediči zahtevali izplačilo nujnega deleža v denarju so protispisne, to je bil samo njihov predlog za sporazumno rešitev spora. Ob dejstvu, da vrnitev darila v zapuščino ni možna, je zapuščina obsegala samo 2.983,30 SIT, to zapuščino pa dediči dedujejo kot zakoniti dediči in je tudi v tem delu odločitev sodišča pravilna. Glede dednega dogovora iz zapisnika naroka izhaja, da so dediči izjavili, da želijo dedovati znesek 2.983,30 SIT do višine svojega dednega deleža. Sodišče v sklep o dedovanju povzame sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve (3. odstavek 214. člena ZD), ta določba je v zvezi s 144. členom ZD, po katerem lahko vsak dedič zahteva delitev zapuščine ob vsakem, vendar ne ob nepravem času. Ker je iz zapisnika razvidno, da so vsi dediči izjavili, da želijo dedovati znesek do višine njihovega dednega deleža, je prvostopno sodišče take izjave lahko štelo za dedni dogovor (v nasprotnem primeru bi glede 2.983,30 SIT nastala skupnost dedičev, kar gotovo ni bil namen dedičev, ko so na naroku podajali svoje izjave).

Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163.členom ZD) in takih kršitev ni ugotovilo. Zato je na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.