Jedro

Tožeča stranka vložila tožbo zoper toženca kot družbenika in pravnega naslednika izbrisane družbe X d.o.o. Družba je bila iz sodnega registra izbrisana šele tekom tega pravdnega postopka in ne že ob vložitvi tožbe. Spor izvira iz kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili tožeča stranka in kasneje izbrisana družba X d.o.o., na podlagi te pa nato pred sodiščem podpisali zapisnik, v katerem je sodišče ugotovilo sporazum strank o obstoju te terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini zavaruje denarna terjatev (251.c člen tedaj veljavnega ZIP). Toženca kot pravnega naslednika izbrisane družbe zavezuje ta sporazum. Ker ima moč sodne poravnave (2. odstavek 251.c člena ZIP), predstavlja izvršilni naslov (1. točka 2. odstavka 17. člena ZIZ), obenem pa oviro za vodenje novega pravdnega postopka o istem predmetu zoper družbenika (308. člen ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, je torej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zaradi navedene kršitve je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo. Po določilu 2. odstavka 354. člena ZPP bi moralo obenem tožbo zavreči, vendar pa ocenjuje, da so okoliščine konkretnega primera narekovale zgolj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Po določilu 2. odstavka 394. člena ZGD v zvezi s 5. odstavkom 27. člena ZFPPod morajo upniki terjatve do družbenikov uveljavljati v enem letu po objavi izbrisa družbe v sodnem registru. Ker je rok prekluziven in bi z njegovim iztekom terjatev upnika prenehala, upnik novega postopka zoper družbenike izbrisane družbe X d.o.o. ne bi mogel sprožiti. Namen take zakonske ureditve in določitve relativno kratkega roka, v katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper družbenike, je v tem, da je treba družbenike rešiti negotovosti, ali bodo upniki svoje terjatve uveljavili ali ne. Upnik, ki je tožbo v obravnavanem primeru vložil celo pred izbrisom družbe X d.o.o. iz sodnega registra, je ta namen dosegel in tudi pravočasno začel uveljavljati svojo terjatev zoper družbenika v pravdnem postopku (ki se je šele kasneje izkazal za nedopustnega). Zato je v obravnavanem primeru, ko je tekom tega pravdnega postopka upnik zaradi izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra pridobil zoper toženca kot družbenika izbrisane družbe izvršilni naslov (ki je prvotno zavezoval le družbo) in s tem možnost zahtevati prisilno izvršitev terjatve v izvršilnem postopku, treba uporabiti določbo 1. odstavka 21. člena ZPP o ustavitvi pravdnega postopka in nadaljevanju postopka po pravilih predpisanega nepravdnega oziroma v tem primeru izvršilnega postopka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo o sodni praksi št. 2/83).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki SKB banki d.d. znesek 20.576.478,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 905.465,40 SIT z zakonskimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka vložila tožbo proti B.Č. kot hipotekarnemu dolžniku oziroma izbranemu dolžniku dne 6.4.2001, torej preden je bila vložena tožba proti dejanskemu dolžniku, to je družbi X d.o.o. Ljubljana, ki takrat še ni bila izbrisana iz sodnega registra in proti kateri tožnik nikoli ni vložil tožbe. Ker je bil dejanski dolžnik družba in ne toženec, ki je v kreditni pogodbi nastopal le kot hipotekarni garant za posojilo, je tožeča stranka prejudicirala izterjavo dolgovanega kredita s tožbo proti hipotekarnemu garantu. Sodišče ni upoštevalo predloženih dokazov, s katerimi je dokazoval, da je sklep o najemu kredita sprejela skupščina družbe dne 28.2.1994 in da ga ni najel v imenu družbe po lastni presoji. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožeča stranka ob odobritvi kredita sprejela zahtevano garancijo - hipoteko in ni zahtevala cenitve nepremičnine, da bi ugotovila njeno dejansko tržno vrednost. Kljub temu je sodišče ugotovilo, da je njena vrednost 5.500.000,00 SIT in torej zadošča za poplačilo terjatve (ne 5.200.000,00 SIT kot to ugotavlja sodišče v sodbi). Upravljanje družbe ni bilo samo v njegovi pristojnosti, temveč je odločala skupščina delničarjev. Ker je bilo poslovodenje aktivno tudi na strani drugih družbenikov, bi jih moralo sodišče povabiti v pravdo kot stranske interveniente na njegovi strani in jih obravnavati kot aktivne družbenike. Sam je ukrenil vse potrebno, zato izpodbija kakršnokoli krivdo samo na svoji strani. Trditev sodišča, da je imel izključni vpliv na poslovodstvo družbe, ni točna in izkrivlja dejstva, saj je bila odločitev o najemu kredita soglasno sprejeta na skupščini vseh družbenikov, kar je aktivna udeležba pri poslovodenju. Sodišče navaja, da se odgovornost ekskulpira le, če dokaže, da ni bil aktivni družbenik ter da tega dejstva niti ni izrecno prerekal. Zagovarjal je trditev, da v je v družbi z manjšim številom zaposlenih zelo pomembna tesnejša povezanost družbenikov ter kot tako upravljanje temeljna zakonska in pogodbena pravica in dolžnost družbenikov. Zato je zelo težko dokazovati, kdo je manj aktiven in kdo več oziroma pasiven. Družbeniki pa vstopajo v družbo z lastnimi deleži in interesi zaradi tega, da bodo vplivali na poslovodenje in si tako zagotavljali ugoden rezultat poslovanja in dobiček pri poslovanju. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je zavrnil predloženi obračun terjatev na razdelilnem naroku dne 16.3.2001 in ne kot ugotavlja sodišče v sodbi, da ni oporekal izračunu. Pritožba je utemeljena. Obravnavani spor izvira iz kreditne pogodbe z dne

5.5.1994, ki sta jo sklenila tožeča stranka in družba X d.o.o. Ljubljana (v imenu družbe jo je podpisal toženec kot njen direktor).

To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pregledalo pa je tudi spis Okrajnega sodišča v Ljubljani In 420/95 in zapisnik z dne

11.5.1994 (priloga B 8). Iz njiju izhaja, da sta stranki nato na podlagi sklenjene kreditne pogodbe skupaj z zastaviteljem (tožencem in njegovo ženo) pred sodiščem podpisali zapisnik, v katerem je sodišče ugotovilo sporazum strank o obstoju te terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini zavaruje denarna terjatev (251.c člen tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP). Na podpisan zapisnik je opozoril tudi toženec v svoji vlogi z dne 3.5.2004. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženca kot družbenika in pravnega naslednika izbrisane družbe X d.o.o. in ne kot hipotekarnega dolžnika, kot to večkrat poudari pritožba (svoja upravičenja do toženca kot hipotekarnega dolžnika je namreč tožeča stranka že realizirala v izvršilnem postopku In 420/95). Prav pa ima pritožba, da v času, ko je tožbo vložila, družba še ni bila izbrisana iz sodnega registra. Tožba se sicer sklicuje na sklep z dne

23.1.2001, vendar pa iz podatkov, vpisanih v sodni register, izhaja, da je bil tega dne vpisan začetek postopka za izbris družbe po določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Ker gospodarska družba preneha z njenim izbrisom iz sodnega registra (1. odstavek 27. člena ZFPPod), se je to zgodilo šele

28.9.2001, torej tekom tega pravdnega postopka (tožba je bila vložena

6.4.2001). Ker pa sodišče sodi po stanju na dan zaključka glavne obravnave, je moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila tedaj gospodarska družba že izbrisana iz sodnega registra, toženec pa kot (aktivni) družbenik te gospodarske družbe njen univerzalni pravni naslednik. Res je nadalje, kot poudarja pritožba, da tožeča stranka ni vložila tožbe zoper gospodarsko družbo kot dolžnika po kreditni pogodbi, vendar pa to dejstvo na odločitev v sporu ne vpliva. Po določilu 2. odstavka 251.c člena ZIP ima podpisan zapisnik o sporazumu strank iz 1. odstavka tega člena moč sodne poravnave. V postopku zavarovanja denarne terjatve so sodelovali tako upnik (tožeča stranka) kot dolžnik (X d.o.o.) kot tudi zastavitelja (toženec in njegova žena) in s podpisom zapisnika so tako vsi izrazili soglasje s sporazumom. Zato ima tako oblikovan sporazum moč sodne poravnave tako v razmerju med pogodbenima strankama kot tudi v razmerju do zastavitelja (zato je tožeča stranka na njegovi podlagi tudi lahko sprožila izvršilni postopek zoper toženca in njegovo ženo kot hipotekarna dolžnika). Zapisniku je priložena kreditna pogodba in zapisnik se izrecno nanjo tudi sklicuje, saj določa le glavnico z obrestmi in drugimi obveznostmi po pogodbi z dne 5.5.1994, ki je sestavni del tega sporazuma. Med obveznostmi po kreditni pogodbi pa je bilo med drugim tudi, da uporabnik kredita ob odpovedi pogodbe s strani banke vrne kredit z obrestmi in stroški vred (2. alinea 7. člena pogodbe). Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo 20.576.478,20 SIT kot obveznosti po kreditni pogodbi oziroma sporazumu, ki ga vsebuje pred sodiščem podpisani zapisnik. Že je bilo omenjeno, da ima omenjeni sporazum moč sodbe poravnave, prav tako pa tudi, da je toženec z dnem izbrisa družbe X d.o.o. postal njen univerzalni pravni naslednik pod pogojem, da je bil njen aktivni družbenik v smislu odločbe ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Uradni list RS št. 93/2002), ki jo pravilno citira tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa pri tem spregleda, da toženca kot pravnega naslednika izbrisane družbe zavezuje že v zapisniku dne 11.5.1994 podpisan sporazum. Ker ima moč sodne poravnave, predstavlja izvršilni naslov (1. točka 2. odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), obenem pa oviro za vodenje novega pravdnega postopka o istem predmetu zoper družbenika (308. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, je torej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zaradi navedene kršitve je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo. Po določilu 2. odstavka 354. člena ZPP bi moralo obenem tožbo zavreči, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so okoliščine konkretnega primera narekovale zgolj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Po določilu 2. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) v zvezi s 5. odstavkom 27. člena ZFPPod morajo upniki terjatve do družbenikov uveljavljati v enem letu po objavi izbrisa družbe v sodnem registru.

Kot izhaja iz podatkov sodnega registra, je bila družba izbrisana dne

28.9.2001. Izbris iz sodnega registra se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (2. odstavek 35. člena ZFPPod) kot uradnem glasilu, v katerem se objavljajo državni predpisi in drugi akti, kadar je z zakonom ali drugim predpisom tako določeno (1. odstavek 1. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije). Izbris družbe X d.o.o. je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 10/2002 z dne

6.2.2002. Ker je rok iz 2. odstavka 394. člena ZGD prekluziven in bi z njegovim iztekom terjatev upnika prenehala, upnik novega postopka zoper družbenike izbrisane družbe X d.o.o. ne bi mogel sprožiti.

Namen take zakonske ureditve in določitve relativno kratkega roka, v katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper družbenike, je v tem, da je treba družbenike rešiti negotovosti, ali bodo upniki svoje terjatve uveljavili ali ne. Upnik, ki je tožbo v obravnavanem primeru vložil celo pred izbrisom družbe X d.o.o. iz sodnega registra, je ta namen dosegel in tudi pravočasno začel uveljavljati svojo terjatev zoper družbenika v pravdnem postopku (ki se je šele kasneje izkazal za nedopustnega). Zato pritožbeno sodišče sodi, da je v obravnavanem primeru, ko je tekom tega pravdnega postopka upnik zaradi izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra pridobil zoper toženca kot družbenika izbrisane družbe izvršilni naslov (ki je prvotno zavezoval le družbo) in s tem možnost zahtevati prisilno izvršitev terjatve v izvršilnem postopku, treba uporabiti določbo 1. odstavka 21. člena ZPP o ustavitvi pravdnega postopka in nadaljevanju postopka po pravilih predpisanega nepravdnega oziroma v tem primeru izvršilnega postopka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo o sodni praksi št. 2/83). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje samo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da nadalje postopa v skladu z navedenim določilom. Tudi v izvršilnem postopku ima družbenik izbrisane družbe možnost ugovarjati, da ni njen pravni naslednik. Glede na to, da je bilo to vprašanje osrednje vprašanje v tej pravdi, pa velja opozoriti še na

2. odstavek 21. člena ZPP, da dejanja, ki jih je opravilo pravdno sodišče ter izdane odločbe niso brez veljave samo zaradi tega, ker so bila opravljena oziroma izdane v pravdnem postopku.