Jedro

Sodišče prve stopnje je težo storjenega kazniva dejanja, ki se kaže v načinu storitve in dejstvu, da je obdolženec kar 15 tujcev prevažal v izrazito ogrožajočih razmerah za njihovo življenje in zdravje, upoštevalo pri odmeri kazni zapora, kot je razvidno iz točke 7 obrazložitve prvostopenjske sodbe, a je pravilno pri njeni odmeri upoštevalo mladost obdolženca kot posebno olajševalno okoliščino, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena kazen zapora primerna in je ne gre spreminjati ne obdolžencu v korist, ne v njegovo škodo. Dejstvo, da je kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, kar bi bilo po oceni pritožbe državnega tožilca prav tako potrebno upoštevati pri odmeri kazni, pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in se odraža v višini predpisane in izrečene kazni in ga zato ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada obdolženčeve zagovornice na pritožbeni stopnji pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 50259/2020 z dne 30. 11. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ob uporabi 2. alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena tega zakona, izreklo kazen dve leti in pet mesecev zapora, ki jo bo obdolženec po drugem odstavku 86. člena KZ-1 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Po šestem odstavku 308. člena in 47. členu istega zakona je obdolžencu izreklo še denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov po 16,80 EUR, kar skupaj znaša 1.008,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo prisilno izterjala, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska (33,60 EUR) denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora in odvzema prostosti od 23. 9. 2020 od 20.03 ure dalje, po prvem odstavku 48. člena KZ-1 pa mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v priporu in zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, naštetih v izreku prvostopenjske sodbe, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornica obdolženca zaradi višine izrečenih zaporne in denarne kazni, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu kazni zniža, in - okrožni državni tožilec zaradi višine izrečene zaporne kazni, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu kazen zviša na tri leta in štiri mesece zapora.

Zagovornica obdolženca je na pritožbo državnega tožilca odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožba obdolženčeve zagovornice navaja, da je obdolžencu izrečena zaporna kazen, kljub uporabi omilitvenih določil, ko je bila izrečena pod spodnjo mejo v zakonu predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje, previsoka in ni primerljiva z zapornimi kaznimi, izrečenimi v drugih pravnomočnih sodbah. Te so bile sicer izdane pred spremembo KZ-1(G), ki se uporablja od 11. 7. 2020, in ki sedaj za kaznivo dejanje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 predpisuje, ob obvezni denarni kazni, višjo kazen, in sicer od treh do petnajst let zapora, medtem ko je bila prej predpisana kazen od enega do osmih let zapora (in denarna kazen), takšno povišanje zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje pa po njeni oceni predstavlja drastično povišanje kazni storilcem glede na primerljiva kazniva dejanja. Zaporna kazen, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obdolženemu A. A., je zato, pa tudi glede na številne olajševalne okoliščine, še vedno previsoka in v nasprotju z namenom kaznovanja, ki je predvsem v tem, da se ob upoštevanju človeškega dostojanstva in osebnosti storilca kaznivega dejanja temu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje. Poudarja, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja star šele 21 let in 1 mesec ter je ravno prešel mejo za mlajše polnoletnike, ki jih je mogoče obravnavati mileje. Glede na navedeno, in ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin, bi bilo obdolžencu primerno izreči kazen največ eno leto in osem mesecev zapora.

5. Pritožba okrožnega državnega tožilca pa meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo omilitvena določila ter obdolžencu izreklo zaporno kazen precej pod zakonskim minimumom, pri tem pa ni upoštevalo teže storjenega kaznivega dejanja, saj je prevažal kar 15 tujcev v tovornem delu transportnega vozila in tako neposredno ogrozil njihovo zdravje in življenje, da je kaznivo dejanje očitno storil zgolj iz koristoljubnih nagibov, kar je smiselno tudi priznal, kar kaže na to, da je bil do nevarnosti za njihovo življenje in zdravje brezbrižen, to pa bi moralo sodišče upoštevati kot obteževalno okoliščino. Navaja, da KZ-1 za obravnavano kaznivo dejanje od 11. 7. 2020 določa najnižjo kazen treh let zapora, ki velja celo v primeru, ko bi storilec za plačilo nezakonito spravil čez mejo ali ozemlje države le enega tujca, a pri tem ne bi z ničemer ogrozil njegovega življenja in zdravja. Obdolžencu izrečena kazen zapora je zato po njegovi oceni občutno prenizka.

6. Pritožba obdolženčeve zagovornice še navaja, da je tudi izrečena denarna kazen 1.008,00 EUR previsoka, ker obdolženec nima prihrankov in premoženja, njegovo premoženjsko stanje je izredno slabo, zato kazni v tej višini ne bo mogel plačati. Poudarja, da je zaradi političnega in gospodarskega stanja v B., kjer je živel, pustil šolanje in začel redno delati že pri 17 letih, da je lahko pomagal preživljati svojo družino - hčerko, partnerko, starše ter mlajšega brata in sestro in da je izgubil zaposlitev ter nima nobenega prihodka, glede na navedene okoliščine pa je izrečena denarna kazen neprimerno visoka tudi glede na denarne kazni, izrečene obdolžencem za istovrstno kaznivo dejanje v drugih kazenskih postopkih.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je obdolžencu izrečena zaporna kazen primerna. Sodišče prve stopnje je kot olajševalne okoliščine pravilno in v ustrezni meri upoštevalo, da obdolženec še ni bil obsojen, da je krivdo za storjeno kaznivo dejanje priznal, obžaloval in obljubil, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal ter kot posebne olajševalne okoliščine utemeljeno upoštevalo, da je bil v času storitve kaznivega dejanja star komaj 21 let, oziroma da je le za en mesec presegel navedeno starost, ko po KZ-1 ne velja več za mlajšega polnoletnega storilca (na kar utemeljeno opozarja zagovornica), prav tako pa slabe življenjske in premoženjske razmere in njegove družinske obveznosti, ko mora skrbeti za nepreskrbljenega otroka in družino. Pritožbi obdolženčeve zagovornice ni mogoče pritrditi, ko navaja, da navedene okoliščine narekujejo izrek še bolj omiljene zaporne kazni, pa tudi ne pritožbi državnega tožilca, ki navaja, da način izvršitve kaznivega dejanja, ko je obdolženec na nevaren način prevažal kar 15 tujcev v tovornem delu transportnega vozila in tako ogrozil njihovo zdravje in življenje, ne dopušča omilitve kazni, temveč, glede na v zakonu predpisano kazen, izrek treh let in štirih mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je težo storjenega kazniva dejanja, ki se kaže v načinu storitve in dejstvu, da je obdolženec kar 15 tujcev prevažal v izrazito ogrožajočih razmerah za njihovo življenje in zdravje, upoštevalo pri odmeri kazni zapora, kot je razvidno iz točke 7 obrazložitve prvostopenjske sodbe, a je pravilno pri njeni odmeri upoštevalo mladost obdolženca kot posebno olajševalno okoliščino, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena kazen zapora primerna in je ne gre spreminjati ne obdolžencu v korist, ne v njegovo škodo. Dejstvo, da je kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, kar bi bilo po oceni pritožbe državnega tožilca prav tako potrebno upoštevati pri odmeri kazni, pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in se odraža v višini predpisane in izrečene kazni in ga zato ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino. Zaporna kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, bo tudi po oceni pritožbenega sodišča dosegla namen kaznovanja in na obdolženca vplivala tako, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 8. Obdolženec je na naroku za izrek kazenske sankcije opisal svoje osebne in premoženjske razmere, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, nato pa, glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo in ustrezno ocenilo pri odmeri kazenskih sankcij, kot je razvidno iz točk 7 in 8 obrazložitve prvostopenjske sodbe, po oceni pritožbenega sodišča izreklo denarno kazen, ki nikakor ni previsoka. Zato je pritožba obdolženčeve zagovornice, ki se zavzema za nižjo denarno kazen in poudarja okoliščine, ki bi naj narekovale njeno znižanje ter jo primerja z denarnima kaznima, izrečenima drugima obdolžencema v drugih postopkih, tudi v tem delu neutemeljena.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Pritožbeno sodišče je obdolženca glede na njegove premoženjske razmere in dejstvo, da bo prestajal zaporno kazen, oprostilo plačila sodne takse ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice obremenjujejo proračun (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).