Jedro

Drugi odstavek 13. člena ZDR prepoveduje sklepanje pogodb civilnega prava le v primeru, ko med strankama ni sklenjena pogodba o zaposlitvi, čeprav med njima obstajajo elementi delovnega razmerja. Takšen dejanski stan pa v obravnavanem primeru ni bil podan, zato ni nobene ovire, da pravdni stranki ne bi smeli sodelovali še na temelju podjemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113619/2012 z dne 7. 8. 2012 razveljavi tudi v še nerazveljavljenem delu, in sicer v 1. in 3. odstavku izreka sklepa tako, da se razveljavi v celoti (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.630,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2012 dalje od plačila ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 570,75 EUR v roku 8 dne od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Pritožbo zoper sodbo sta vložili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se je pritožila zoper I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Tožena stranka se je zoper izpodbijano sodbo pritožila v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke ni dovoljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke:

8. Tožeča stranka v predlogu za izdajo popravnega sklepa (smiselno pritožbi) trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno oblikovalo izrek izpodbijane sodbe. Namesto, da bi (glede na to, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo) v skladu s tretjim odstavkom 436. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku ohranilo v veljavi, je le-tega v celoti razveljavilo in o zahtevku odločilo kot pri tožbi. Tožeča stranka je prepričana, da ji je sodišče prve stopnje na ta način onemogočilo, da bi se že začet izvršilni postopek nadaljeval z izvršilnimi dejanji oziroma s tem, ko bo morala na podlagi izvršljive sodne odločbe vložiti nov predlog za izvršbo, povzročilo nepotrebne dodatne stroške. Takšno stališče tožeče stranke ni utemeljeno.

9. Odločitev o tem, ali se bo postopek, začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, nadaljeval kot izvršilni postopek ali kot pravdni postopek, je odvisna od odločitve izvršilnega sodišča o ugovoru dolžnika. Le v primeru, če izvršilno sodišče ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrže ali zavrne, bi se izvršilni postopek nadaljeval. V kolikor pa izvršilno sodišče ugovoru dolžnika ugodi (kot se je zgodilo v obravnavanem primeru), se postopek v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim pravdnim sodiščem. Povedano drugače, ko izvršilno sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in ta sklep postane pravnomočen, ni več pravnega temelja za vodenje izvršilnega postopka, zato tožeča stranka (ne glede na to, ali bi sodišče prve stopnje oblikovalo izrek v skladu s tretjim odstavkom 436. člena ZPP ali tako, kot je to storilo v obravnavanem primeru, ko je odločilo kot po tožbi) vtoževanega zneska, drugače kot z vložitvijo novega predloga za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, ne bi mogla prisilno izterjati. Na ta način tožeči stranki tudi ne bodo nastali dodatni stroški, saj je potrebne stroške dosedanjega izvršilnega postopka z izpodbijano sodbo dobila v celoti prisojene (prim. II. točko izreka izpodbijane sodbe).

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za vložitev pravnega sredstva ima namreč le tista stranka, ki bi imela od pritožbe konkretno in neposredno pravno korist, kar pomeni, da bi se njen pravni položaj z odločbo pritožbenega sodišča, glede na to, kar je zahtevala pred prvostopenjskim sodiščem, lahko izboljšal (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem – 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 351-352). Ker je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje zasledovala ugoditev tožbenemu zahtevku, čemur je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, eventualno izvršbo pa bo v vsakem primeru morala začeti na podlagi novega predloga za izvršbo, je evidentno, da si tožeča stranka svojega pravnega položaja s pritožbo ne more več izboljšati. Posledično je s tem je prenehala pravovarstvena potreba za odločanje o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (prva točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke:

11. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upoštevan pritožbeni razlog, zato je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kot sledijo: - pravdni stranki sta sodelovali na podlagi dveh samostojnih pogodbenih temeljev in sicer Pogodbe o sodelovanju št. 1/2009 (v nadaljevanju Pogodba o sodelovanju) in pogodbe o zaposlitvi; - predmet Pogodbe o sodelovanju je bilo opravljanje storitev poslovnega svetovanja za dogovorjeno provizijo v višini 5 odstotkov od razlike v ceni ustvarjene pri posameznem kupcu oziroma stranki; - Pogodba o sodelovanju se je dejansko izvajala, saj je na njeni podlagi tožeča stranka toženi stranki izdala več računov, med njimi tudi sporni račun št. 11/2012; - tožeča stranka je delo, ki je predmet vtoževanega računa št. 11/2011 opravila; - tožena stranka vtoževanega računa ob zapadlosti dne 20. 5. 2012, kot tudi kasneje, ni plačala.

12. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, izhajajoč iz pravnoodločilnih dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v dopolnitvi tožbe z dne 26. 11. 2012 (in s katerimi je zadostila zahtevam sklepčnosti), glede temelja zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da se Pogodba o sodelovanju in pogodba o zaposlitvi vsebinsko in materialno izključujeta, oziroma da delovanje po dveh podlagah materialni predpisi prepovedujejo. Drugi odstavek 13. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) namreč prepoveduje sklepanje pogodb civilnega prava le v primeru, ko med strankama ni sklenjena pogodba o zaposlitvi, čeprav med njima obstajajo elementi delovnega razmerja. Takšen dejanski stan pa v obravnavanem primeru ni bil podan (med pravdnima strankama je bila nesporno sklenjena pogodba o zaposlitvi, s tem pa izpolnjen namen drugega odstavka 13. člena ZDR, to je zagotovitev delovnopravnih pravic delavcu), zato ni nobene ovire, da pravdni stranki ne bi smeli sodelovali še na temelju podjemne pogodbe (takšno stališče je tudi skladno z načelom avtonomije volje pogodbenih strank – 3. člen OZ). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je Pogodbo o sodelovanju obravnavalo neodvisno od sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi zavrnilo ugovor litispendence tožene stranke, je zato materialnopravno pravilna.

13. Pritožbenih očitkov, s katerimi tožena stranka napada dokazno oceno sodišča prve stopnje in izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (konkretno, da je tožeča stranka izvajala naloge izključno po pogodbi o zaposlitvi; da je bila Pogodba o sodelovanju sklenjena zaradi izplačila morebitnih nagrad za uspešno trženje po pogodbi o zaposlitvi; da vtoževanega računa ni prejela), pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo, saj z njimi pritožba uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pojasnila, ugotovitvi katerega dejstva služi dokaz z zaslišanjem priče B. P. in v čem je pravna relevantnost tega dejstva (tožena stranka šele v pritožbi prvič navaja, o čem naj bi izpovedala predlagana priča, kar pa je prepozno, prim. prvi odstavek 286. člen ZPP). Ker torej tožena stranka t. i. zahtevi substanciranosti dokaznega predloga ni zadostila, ga sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo in zaradi njegove neizvedbe toženkina pravica do izjave v postopku ni bila kršena.

15. Utemeljena pa je graja tožene stranke, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, da je tožeča stranka upravičena do plačila prav v višini vtoževanega zneska, čeprav je tožena stranka v ugovoru z dne 23. 12. 2012 oporekala obsegu opravljenih storitev, oziroma v vlogi z dne 16. 1. 2013, da višine vtoževanega računa ni mogoče preveriti ter da se bo tožena stranka lahko izjasnila o višini, ko bo tožeča stranka pojasnila, na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska. Povedano drugače, vprašanje višine tožbenega zahtevka je bilo med pravdnima strankama sporno in ker gre obenem za odločilna dejstva, o katerih sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti odločitev tudi po višini prisojene terjatve, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj glede na naravo kršitve le-te ne more samo odpraviti.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju, da je tožena stranka višini terjatve konkretno nasprotovala ter ob upoštevanju, da je breme dokazovanja negativnega dejstva na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva, presoditi, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi po višini utemeljen ter svoje zaključke o tem ustrezno obrazložiti.

18. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

19. O pritožbah je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.