Jedro

Razlika med priznano odškodnino in odškodnino, do katere bi bili denacionalizacijski upravičenci upravičeni, če bi se zemljišče vrednotilo kot stavbno, znaša 14.280,48 EUR, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Glede vprašanja, kako se ugotavlja status z zaplembo podržavljenih zemljišč, ki ga revidenta izpostavljata kot pomembno pravno vprašanje, obstaja obsežna upravno sodna praksa, od katere odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, zato ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika po odvetnici dne 18.7.2008 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s tem, da je bila z izpodbijano odločbo določena odškodnina v višini 7.309,30 DEM, če pa bi se zemljišču priznal status stavbnega zemljišča, bi znašala odškodnina 42.053,00 DEM (odločba Upravne enote Kranj z dne 17.11.1998). Pri tem je potrebno upoštevati še obresti, tako, da skupna razlika znaša več kot 20.000,00 EUR. Prikrajšanje za tak znesek, bi zanju imela hude posledice, saj sta oba upokojena in prejemata razmeroma nizko pokojnino, za kar obstajajo podatki pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje o tem, kako se ugotavlja status zemljišč v postopku denacionalizacije, zlasti v zvezi z zaplembami, saj je več takih primerov, kjer se srečujejo s podobnim vprašanjem, je podan tudi razlog za dovolitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnika izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Kranj z dne 26.2.2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 4.2.2008. Upravni organ prve stopnje je z navedeno dopolnilno odločbo denacionalizacijskim upravičencem A., B. in C., za dele podržavljenih zemljišč s parc. št. 280, 281 in 282/1 vse k.o. ..., v izmeri 1.879 m2, priznal odškodnino v obveznicah SOD v skupni višini 7.309,30 DEM, in sicer B. in C. vsakemu v višini 2.740,90 DEM (v deležu 3/8) in pokojni A. v znesku 1.827,32 DEM (delež 2/8). Tožena stranka je pritožbo tožnikov zoper dopolnilno odločbo zavrnila.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidentov, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče v sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/2008).

Revidenta kot pogoj za dovoljenost revizije najprej uveljavljata pogoj iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po katerem je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je pravica strank v izpodbijanem dokončnem aktu sicer izražena v denarni vrednosti, vendar ta vrednost ne presega 20.000,00 EUR, kot to navajata revidenta. Razlika med priznano odškodnino (7.309,30 DEM) in odškodnino, do katere bi bili denacionalizacijski upravičenci upravičeni, če bi se zemljišče vrednotilo kot stavbno zemljišče (35.239,51 DEM, Odločba Upravne enote Kranj z dne 17.11.1998), znaša namreč 27.930,20 DEM oziroma 14.280,48 EUR. Z odločbo z dne 17.11.1998 upravičencem namreč ni bila priznana odškodnina v višini 42.053,00 DEM, kot to navajata revidenta, ki za svoje navedbe nista predložila nobenega dokaza, temveč je bila upravičencem priznana odškodnina v znesku 35.239,51 DEM, kot izhaja iz listin sodnega spisa, in sicer iz obrazložitve dopolnilne odločbe z dne 26.2.2007. Revidenta sicer navajata, da naj bi se upoštevale tudi obresti in naj bi skupna razlika znašala več kot 20.000,00 EUR, vendar te svoje navedbe nista konkretizirala in zanjo tudi nista predložila nobenega dokaza. Zaradi navedenega po presoji revizijskega sodišča ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po navedeni zakonski določbi.

Revidenta nadalje uveljavljata pogoj iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki je podan, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledico za stranko. Vendar revidenta samo z navedbo, da bi prikrajšanje za znesek, ki naj bi znašal več kot 20.000,00 EUR, zanju imelo hude posledice, ker sta upokojena in imata razmeroma nizke dohodke, upoštevaje že navedeno pravilo trditvenega in dokaznega bremena, zatrjevanemu pogoju za dovolitev revizije nista zadostila. Revidenta namreč nista konkretno navedla, katere hude posledice bi zanju imela izpodbijana odločitev in zakaj so te posledice zanju zelo hude. Ker tudi nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi lahko revizijsko sodišče njuno navedbo preizkusilo in ker zatrjevano prikrajšanje tudi ne znaša več kot 20.000,00 EUR, kot to navajata revidenta, po oceni vrhovnega sodišča nista izkazala, da je izpolnjen pogoj za dovolitev revizije po 3. točki 2. dostavka 83. člena ZUS-1. Revidenta uveljavljata tudi dovoljenost revizije iz razloga po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 in kot pomembno pravno vprašanje izpostavljata vprašanje ugotavljanja statusa zemljišč v postopku denacionalizacije, predvsem tistih, ki so bila podržavljena na podlagi zaplembe. Glede tega vprašanja pa obstaja obsežna upravno-sodna praksa, ki se je razvila na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994. Vrhovno sodišče je tako v svojih odločbah že večkrat zavzelo stališče, da je za določitev statusa zemljišč v postopku denacionalizacije odločilno stanje ob podržavljenju in da je kot stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, ki so bila v planih stanovanjske in komunalne graditve opredeljena kot stavbna ali če jim je tak status podelil sam akt o podržavljenju oziroma, če so se zemljišča nahajala v ožjem gradbenem okolišu mesta ali naselja mestnega značaja (odločbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 749/2006, I Up 1474/2005, I Up 1018/2005, I Up 1042/2005, I Up 1282/2006, I Up 422/2005, I Up 1171/2005, I Up 1765/2006, X Ips 387/2007). Obstoj gradbenega okoliša pa je potrebno dokazati z ustreznim planskim aktom (odločbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 422/2005 in I Up 1171/2005). Tak način ugotavljanja statusa podržavljenih zemljišč, pa po ustaljeni sodno praksi velja ne glede na pravno podlago podržavljenja, tako tudi za zemljišča podržavljena z odločbo o zaplembi (odločbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1765/2006 in X Ips 387/2007). Odločitev sodišča prve stopnje od navedenih stališč ne odstopa, tega pa revidenta niti ne zatrjujeta. Glede na navedeno po presoji revizijskega sodišča niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revidenta pogojev za dovoljenost revizije nista izkazala, je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.