Jedro

Tožnik je šele v tožbi oporekal ugotovljenim dimenzijam objekta, četudi bi to lahko storil že v izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v postopku pri prvostopenjskem organu ali kasneje v pritožbi. Prav tako je šele v tožbi zatrjeval, da stavba nima podstrešja, pač pa da gre za konstrukcijski element strehe, četudi bi to lahko storil vsaj v pritožbenem postopku. Oba tožbena ugovora sta torej tožbeni novoti, ki ju tožnik v upravnem postopku ni uveljavljal,četudi je to možnost imel. To pa pomeni, da teh navedb, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z izpodbijano odločbo odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (v nadaljevanju nadomestilo) v znesku 6.853,04 EUR za izvedeno nedovoljeno gradnjo na parc. št. 178/7 k.o. ... ter določila, da mora ta znesek poravnati v roku 30 dni od dokončnosti odločbe. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je dne 25. 3. 2015 prejel odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-392/2015-19 z dne 25. 3. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da je na nepremičnini s parc. št. 178/7 k.o. ..., katere lastnik je tožnik, nelegalna gradnja. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da prvi dostavek 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo, ki mu ga odmeri pristojni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu inšpektor pošlje odločbo o taki gradnji. Pojasnil je tudi, da je pri odmeri nadomestila upošteval Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba). Pred izdajo odločbe je z ugotovitvami in kriteriji za odmero seznanil tožnika ter mu dal možnost, da se o tem izjasni, njegova pojasnila pa upošteval pri izdaji odločbe, kar je v nadaljevanju posebej opisal. Bruto tlorisno površino objekta je izračunal glede na odločbo inšpektorja in fotografije, ki jih je predložil tožnik. Prvostopenjski organ je po posameznih kriterijih Uredbe prikazal izračun, ki ga je izvedel, in to tako, da je vsak posamezni kriterij kratko pojasnil ter določil število točk, zatem pa še predstavil izračun po formuli, ki jo določa 22. člen Uredbe. Pojasnil je tudi, da je tožnik predlagal, da bi se mu dovolilo plačilo nadomestila v obrokih, vendar pa je nelegalna gradnja najtežja kršitev gradbene zakonodaje in zato plačilo v obrokih ni utemeljeno.

2. Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, v kateri je navajal, da nadomestilo nepravilno upošteva podstrešje v bruto tlorisno površino, prav tako pa tudi ni utemeljeno, zakaj je bila zavrnjena njegova prošnja za plačilo nadomestila v obrokih.

3. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je v pritožbenem postopku odločbo prvostopenjskega organa spremenilo tako, da je tožniku, namesto plačila nadomestila v enkratnem znesku, določilo plačilo v dvanajstih mesečnih obrokih, v preostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo. V obrazložitvi odločbe je drugostopenjski organ uvodoma povzel vsebino 157. člena ZGO-1, ki je podlaga za odmero nadomestila. V nadaljevanju je pojasnil, da odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni dovolil plačila nadomestila v obrokih iz razloga, ker gre v primeru nelegalne gradnje za hujšo kršitev predpisov o gradnji, ni zakonita. Ocenil je, da je tožnikov predlog za obročno plačilo utemeljen in zato v tem delu tudi spremenil odločitev prvostopenjskega organa.

4. Drugostopenjski organ je odmero višine nadomestila ocenil kot pravilno in ni sledil pritožbenim navedbam tožnika, v obrazložitvi pa pojasnil izračun nadomestila po posameznih določbah Uredbe, in sicer pojasnil, da se nadomestilo tožniku izračuna ob upoštevanju dejstva, da je nedovoljena gradnja izvedena na nezazidljivem zemljišču in to na območju kmetijskih zemljišč, nadalje da gre za nov objekt in sicer objekt druge nestanovanjske rabe, da je stavba zaključena le do nosilnih stebrov in da ni skladna ne z namensko rabo prostora in ne s pogoji prostorskega akta. Upošteval je tudi, da znaša bruto tlorisna površina stavbe 379 m2. Ob tem je pojasnil, da se tak način nadomestila izvede glede na vrsto in stopnjo degradacije in uzurpacije prostora, glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje in posledice gradnje glede namenske rabe prostora in območje, v kateri je izvedena. Posebej je še izpostavil, da se je v obravnavanem primeru bruto etažna površina objekta izračunala glede na skupno površino vseh etaž stavbe (SIST ISO 9836:2000). V čem konkretno naj bi bila bruto tlorisna površina objekta napačno ugotovljena, pa tožnik v pritožbi ni navajal. 5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Sodišče naj odpravi odločbo le v delu, ki se nanaša na višino nadomestila, medtem ko naj odločitev o plačilu nadomestila v obrokih ostane v veljavi, s tem, da se novi višini nadomestila, ki naj se ugotovi v ponovljenem postopku, prilagodi višina obroka.

6. Tožnik navaja, da je inšpektorat ugotovil, da je objekt maksimalnih dimenzij vsaj 11,50 x 11,00 m in je dvoetažen. Tožena stranka je na podlagi fotografij ugotovila, da je objekt večje etažnosti, tako ugotovljeno površino pa pomnožila s številom etaž in se sklicevala na standard za izračun bruto etažne površine. Upravni organ bi moral v postopku, kolikor je prišel do drugačnih zaključkov kot so navedeni v inšpekcijski odločbi, to utemeljiti in preveriti. Dodatno etažo, ki jo je opredelil kot podstrešje, je ugotovil le na podlagi fotografij. V konkretnem primeru pa ne gre za podstrešje, pač pa za konstrukcijski element strehe, ki je v najvišjem delu, med slemenom in zgornjo ploščo prve etaže 1,20 m, na robu iste plošče pa se stika. Podstrešje je prostor, v katerega se lahko vstopi in je namenjen shranjevanju. V konkretnem primeru konstrukcija strehe, ki je zasnovana v trikotni obliki, ne predstavlja etažne površine in ne gre za podstrešje. Tožena stranka je zato napačno ta del štela za samostojno etažo in kot predmet izračuna bruto površine objekta, četudi gre za dvoetažen objekt, kot je bilo to ugotovljeno v inšpekcijski odločbi. Dimenzije objekta so v inšpekcijski odločbi sicer navedene zgolj kot ocena. Ta ni dovolj natančna, da bi bila lahko podlaga za izračun odmere in zato tožnik meni, da bi morala tožena stranka v postopku odmere nadomestila opraviti točno izmero.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

9. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da je napačno ugotovila dejansko stanje, in sicer glede dimenzij objekta in glede izračuna njegove bruto tlorisne površine. Navaja, da je tožena stranka pri določitvi dimenzij izhajala le iz inšpekcijske odločbe, v kateri je bilo navedeno, da je objekt maksimalnih dimenzij vsaj 11,5 m x 11,00 m, ne da bi sama ugotovila njegove točne dimenzije. Poleg tega je na podlagi fotografij, ki jih je predložil tožnik, sklepala, da ima objekt tri etaže in ne le dve, kot je to ugotovil inšpektor, saj je kot etažo štela tudi del stavbe, ki ga je opredelila za podstrešje, četudi gre dejansko na konstrukcijski element strehe.

10. Sodišče ugotavlja, da so tožnikovi ugovori tožbena novota in jih zato v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati, oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožnik niti v izjasnitvi po tem, ko ga je tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim organom seznanila s svojimi ugotovitvami o dejstvih in okoliščinah ter mu dala možnost, da se o njih izjavi niti v pritožbenem postopku ni oporekal dimenzijam objekta, kot so bile ugotovljene v inšpekcijskem postopku in nato povzete v izpodbijano odločbo. Prav tako ni predlagal, da bi se opravile ponovne meritve dimenzij objekta. Tožnik je v izjavi pred izdajo prvostopenjske odločbe le izpostavljal, da je bil na mestu spornega objekta pred tem drug objekt in da bi pri izračunu bruto površine morala tožena stranka to upoštevati ter kot podlago za izračun šteti le razliko že obstoječega objekta, čemur tožena stranka ni sledila in tudi pojasnila, zakaj ta okoliščina ni pomembna. Nadalje je tožnik v izjavi še izpostavil, da objekt ni dokončan in da je namenjen za nestanovanjsko rabo, kar je tožena stranka pri izdaji odločbe upoštevala. Tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožnik ni oporekal ugotovljenim dimenzijam objekta, navedel pa le, da je tožena stranka nepravilno štela podstrešje v bruto tlorisno površino. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki je v drugostopenjski odločbi ugotovila, da tožnik tega svojega očitka ni z ničemer konkretiziral, svojo odločitev pa oprla na Slovenske standarde za lastnosti stavb, ki določajo definiranje in računanje indikatorjev površine in prostornine ali SIST ISO 9836:2000. Skladno s točko 5.1.3.1 tega standarda se v izračun bruto tlorisne površine objekta upoštevajo vse etaže, tudi podstrešje. Tožena stranka je v odločbi pojasnila, da je pri odločitvi, da pri izračunu bruto tlorisne površine šteje, da ima objekt tudi podstrešje, izhajala iz fotografij, ki jih je predložil tožnik. Ta v pritožbi ugotovitvi tožene stranke, da ima stavba podstrešje ni oporekal, pač pa navedel le to, da je tožena stranka podstrešje nepravilno upoštevala v bruto tlorisno površino objekta.

11. Skladno z opisanimi ugotovitvami sodišče povzema, da je tožnik šele v tožbi oporekal ugotovljenim dimenzijam objekta, četudi bi to lahko storil že v izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v postopku pri prvostopenjskem organu ali kasneje v pritožbi, prav tako šele v tožbi zatrjeval, da stavba nima podstrešja, pač pa da gre za konstrukcijski element strehe, četudi bi to lahko storil vsaj v pritožbenem postopku. Oba tožbena ugovora sta torej tožbeni novoti, ki ju tožnik v upravnem postopku ni uveljavljal,četudi je to možnost imel, pač pa uveljavljal šele v tožbi. To pa pomeni, da teh navedb, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.