Jedro

OZ v 1013. členu za veljavnost poroštvene pogodbe ne zahteva, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank (poroka in upnika) dani v pisni obliki. Pisna oblika je kot pogoj za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe določena le v zvezi z izjavo poroka, upnik pa lahko poda izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe tudi ustno.

Navedbe, ki se nanašajo na vsebino dogovora med toženko in prevzemnikoma njenega poslovnega deleža v podjetju F., d.o.o., so za ugotavljanje prenehanja poroštvene obveznosti toženke nerelevantne. S prevzemom poslovnega deleža toženke v glavnem dolžniku prevzemnika nista vstopila tudi v pravni položaj toženke kot porokinje.

Za uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) mora pritožnik konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se protispisnost nanaša, in tudi, kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka nasprotuje, pri čemer mora navesti tudi mesto v teh dokumentih, iz katerih naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje - v III. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na znesek 1.751,40 EUR;

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 483,61 EUR in stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v višini 483,61 EUR, obema v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli stranska intervencija tuje družbe A. na strani tožeče stranke. Razsodilo je, da se sklep o izvršbi VL 42030/2013 z dne 5. 4. 2013 razveljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 74.018,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka) ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.773,80 EUR in stranskemu intervenientu v višini 1.707,75 EUR, obema v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dneva po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko sodbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 1342/2017. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje ter ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev. Toženka obširno povzema svoje navedbe, kako je potekal sestanek na banki dne 15. 1. 2013 z B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je kredit v višini 35.000 EUR koristila in prevzela B. B., zato toženka za njene obveznosti ne odgovarja. Zaključek o dolgu toženke je nerazumljiv in nelogičen ter v nasprotju s samim seboj, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. V nadaljevanju toženka ponavlja svoje trditve o tem, kako je potekal sestanek 15. 1. 2013 pri notarju D. D. Iz pogodbe o prenosu poslovnega deleža toženke na B. B. in E. E. izhaja, da pridobitelja prevzemata obveznosti poplačila dolgov in obveznosti družbe F. d.o.o., tako da toženka kot odsvojiteljica iz tega naslova nima nobenih obveznosti več. Pri prenosu podjetja F., d.d., je šlo za univerzalno pravno nasledstvo, katerega bistvena posledica je, da prevzemni pravni subjekt celostno „vstopi“ v pravni položaj prenosnega pravnega subjekta in je njegov pravni naslednik glede pravic, obveznosti in pravnih razmerij, o čemer sodba nima razlogov (VSL sklep I Cpg 1859/2014). Prav tako se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanji, zakaj tožnica toženke in B. B. 15. 1. 2013 ni obvestila, da limit ne bo podaljšan, zakaj je tožnica dovolila dvig denarja, zakaj sta podpisni kartonček podpisali toženka in B. B. hkrati, kdo je zlorabil pooblastila, ali je virman, kot je bil podpisan, veljaven in v skladu z bančno prakso in zakonodajo. S temi vprašanji se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo kljub izrecnemu navodilu Višjega sodišča, po katerem bi bilo v konkretni spor smiselno vključiti izvedenca bančne stroke. Prav tako bi sodišče moralo zaslišati člane uprave tožnice ter bank X. in Y. - G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M. ter N. N., ki bi izpovedali, kakšna pravila postopanja imajo v podobnih situacijah. Zakaj sodišče navedenih prič ni zaslišalo, ni pojasnilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče predlagane priče B. B. nekaj let ni uspelo pripeljati na zaslišanje. Prav tako je toženka v spis vložila notarsko overjeno izjavo O. O. in predlagala njegovo zaslišanje, o čemer sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Če bi toženka vedela, da jo bo banka že 16. 1. 2013 pozvala k plačilu limita, ki zapade 23. 1. 2013, zagotovo ne bi pustila, da se 15. 1. 2013 dovoli dvig B. B. v višini 35.000 EUR, ravno tako ji ne bi odsvojila podjetja za 1 EUR. S takim ravnanjem bi si v enem dnevu naredila za 69.999 EUR škode. Te nelogičnosti ravnanja toženke sodišče ni obrazložilo. Ugotovljen potek dogodkov je nelogičen, poleg tega sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odločitev v zadevi bi bilo treba ugotoviti, ali je tožnica kot profesionalka pri poslovanju glede obravnavanega primera spoštovala bančna pravila in ravnala skladno s standardi, zaradi česar bi moralo sodišče postaviti izvedenca bančne stroke, česar ni storilo. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj je priči P. P. in C. C. štelo za verodostojni. Zakaj sodišče ni ponovno zaslišalo toženke, medtem ko je ponovno zaslišalo C. C. ter P. P., sodišče ni pojasnilo. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ključna priča za razjasnitev zadeve je tudi O. O., ki je bil direktor podjetja F., d.o.o., s katerim tožnica očitno nikoli ni hotela komunicirati in to kljub temu, da ji je poslal osebne menice. C. C. je v svoji izpovedi pojasnila, da naj bi bila 15. 1. 2013 istočasno narejena 2 podpisna kartončka. Iz obeh podpisnih kartončkov je jasno, da nista bila izdana na isti dan in da C. C. ne govori resnice. En podpisni kartonček je lastoročno izpolnjen, drug pa je natipkan. To dokazuje, da navedbe in izjave C. C. niso resnične. Zakaj je bilo potrebno, da se na virman za 35.000 EUR podpišeta toženka in B. B. in zakaj bi toženka podpisala pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na TRR za B. B. ter nato še virman, ni jasno. Poleg tega toženka decembra 2012 ni bila obveščena o poteku limita. Sodišče tudi ni zavzelo stališča, da je tožnica po poteku limita, februarja 2013, poslala račun zgolj za obresti brez glavnice, ki je sicer že zapadla, kar še dodatno dokazuje, da je bil limit 15. 1. 2013 očitno podaljšan, pričama C. C. in P. P. pa ne gre slediti. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo skladno z zahtevami po poštenem postopku (22. člen Ustave RS, URS). Ker je obrazložitev nezadostna, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče zagrešilo kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativni bistveni kršitvi 2. in 8. člena ZPP. Zaradi navedenih kršitev je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Konkretni postopek je prešel v pravdo na podlagi izvršbe, ki je potekala na podlagi menice. Trditve tožnice v smeri porokinje - toženke - po poroštveni izjavi so bile v konkretnem primeru podane prepozno, zato je tožnica v tem delu prekludirana. Tožnica tudi ni ustrezno spremenila tožbenega zahtevka. S tem, ko je sodišče odločalo o zahtevku, ki sploh ni bil podan, je zagrešilo kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. O tem, da so bile trditve o poroštvu toženke postavljene prepozno, se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo. V tem delu je sodišče kršilo pravico toženke do enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter pravico do poštenega sojenja. Z neizvedbo dokazov, na kar je toženka opozorila, je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Prav tako je sodišče zagrešilo kršitev pravice do izjave na naroku 6. 11. 2018 in 17. 1. 2019, saj je toženka sodišču predložila obširno zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere je predlagala preložitev naroka, čemur sodišče ni ugodilo. S tem je sodišče ravnalo pristransko, zaradi česar toženka predlaga, da se zadeva dodeli v novo sojenje pred drugega sodnika. Sodišče ni postopalo po razpravnem načelu iz 7. člena ZPP. Glede ničnosti poroštvene izjave je pooblaščenec tožnice na naroku 17. 1. 2019 navajal zgolj prekluzijo, čeprav je bila ničnost zatrjevana že v vlogah toženke. Sodišče se je z ničnostjo poroštvene izjave toženke pravilno ukvarjalo, vendar je s svojimi ugotovitvami prekoračilo trditveno podlago, saj tožnica nikjer ni podala trditvene podlage, da je bila toženka seznanjena z vsebino kreditne pogodbe, še več, navedbam toženke glede ničnosti poroštvene izjave ni nasprotovala drugače kot s prekluzijo, kar pomeni, da se je z njimi strinjala. Ali je bila toženka z določili kreditne pogodbe seznanjena, sodišče ni ugotavljalo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je ostalo neobrazloženo, zakaj je po oceni sodišča poroštvena izjava z dne 27. 7. 2012 dovolj natančno opredeljena. Obrazložitev sodišča je v 17. točki nelogična in nerazumljiva, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede ničnosti poroštvene izjave se toženka sklicuje na sklep VS RS II Ips 232/2005 in meni, da je poroštvena izjava v konkretnem primeru nična, saj obveznost toženke kot porokinje ni bila jasno opredeljena in identificirana, poleg tega s strani tožnice poroštvena pogodba ni bila podpisana. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Nerazumljivo je, zakaj gredo tožnici stroški kilometrine v višini 0,39 EUR/km. Ni obrazloženo, zakaj bi morala toženka kriti stroške izvršbe, ki je bila s I. točko izreka razveljavljena. Prav tako ni jasno, zakaj bi morala toženka kriti stroške stranskega intervenienta, ki se je v postopek vključil šele na koncu postopka in posledično ni jasno, zakaj mu pripada nagrada za postopek.

3. Tožnica in stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča v sklepu II Cp 1342/2017, ni utemeljen. Prav tako ni upravičen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev v zadevi. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in popolne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, očitek o kršitvi 22. člena URS pa ni utemeljen. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve nelogična in nerazumljiva, zaradi česar naj bi šlo za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 17. točki je sodišče prve stopnje navedlo zgolj dodatne razloge, ki potrjujejo pravilnost ugotovitve, da je bila toženka s tem, da limit (kratkoročni kredit) ne bo podaljšan, seznanjena že decembra 2012. Navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedi priče C. C., ki je potrdila, da je toženko po telefonu že decembra 2012 obvestila, da limit ne bo podaljšan. Dodatni razlogi, s katerimi je sodišče še podkrepilo pravilnost prej navedene ugotovitve, prav tako niso nelogični in nerazumljivi, kot navaja pritožba.

6. Pritožba z obširnimi razlogi in ponovitvijo v postopku podanih navedb graja ugotovljeno dejansko stanje glede poteka in vsebine sestanka toženke s C. C. in B. B., ki je potekal dne 15. 1. 2013. Glede vsebine navedenega sestanka je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedi priče C. C. ugotovilo, da na tem sestanku poroštvena obveznost toženke ni bila ustno ukinjena. Še več, priča C. C. je izrecno potrdila, da je bilo toženki na tem sestanku povedano, da stari kredit ne bo podaljšan, da ga je treba vrniti do zapadlosti ter da obstoječa zavarovanja ostajajo v veljavi, govora pa je bilo o eventualnem novem kreditu, za katerega bi zaprosili novi lastniki. Da toženki poroštvo z ustnim dogovorom na sestanku 15. 1. 2013 ni bilo ukinjeno, dodatno potrjuje tudi pisna korespondenca med toženko in tožnico, ki je potekala po navedenem sestanku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obširna pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja glede vprašanja, ali je poroštvo toženke 15. 1. 2013 na podlagi ustnega dogovora prenehalo, je ob povedanem, neutemeljena. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbna, natančna, življenjsko logična in prepričljiva, sprejema kot pravilno, in tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno izpovedi prič C. C. in P. P. Ne drži obširna pritožbena graja, da njuni izpovedi nista verodostojni. Iz izpovedi C. C. namreč jasno izhaja, da je toženko seznanila s tem, da je treba kredit vrniti ob zapadlosti in da poroštveno zavarovanje ostaja nespremenjeno (list. št. 265). Prav tako je priča P. P. izrecno izpovedala, da ji priča C. C. niti slučajno ni povedala, da bi toženki obljubila ukinitev njenega osebnega poroštva (list. št. 255). Ob povedanem je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede prenehanja poroštvene obveznosti toženke. Glede podpisa podpisnih kartončkov, kar izpostavlja pritožba, pa je priča C. C. prepričljivo izpovedala, da je bila želja toženke, ki je bila zakonita zastopnica podjetja F., d.o.o., da B. B. pooblasti za razpolaganje na računu TRR. Priča P. P. je potrdila, da je bila toženka upravičena prenesti pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na TRR družbe F., d.o.o., na drugo osebo. To je dne 15. 1. 2013 tudi storila, ko je za razpolaganje s sredstvi na računu pooblastila B. B. (list. št. 255). Navedeno izhaja tudi iz podpisnega kartončka za razpolaganje s sredstvi na TRR podjetja F., d.o.o., (A11), ki je bil podpisan 15. 1. 2013. Glede na to, da je toženka podpisala podpisni kartonček, s katerim je za dvig denarja pooblastila B. B., so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožba dvomi v veljavnost virmana, na podlagi katerega je bil znesek 35.000 EUR 15. 1. 2013 izplačan B. B., kot tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo izpolnitev podpisnega kartončka dne 15. 1. 2013, s katerim je toženka za razpolaganje z denarnimi sredstvi glavnega dolžnika pooblastila B. B. 7. Na obstoj poroštvene obveze toženke prav tako ne more vplivati vsebina pogodbe o prenosu poslovnega deleža, ki je bila sklenjena pri notarju D. D., na kar se sklicuje pritožba, saj pogodbena določila te pogodbe tožnice v ničemer ne zavezujejo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino dogovora med toženko in prevzemnikoma njenega poslovnega deleža v podjetju F., d.o.o., so za ugotavljanje prenehanja poroštvene obveznosti toženke nerelevantne, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prav tako ne drži, da je zaradi prenosa poslovnega deleža toženke v glavnem dolžniku na B. B. in E. E., poroštvena obveznost toženke kakorkoli prenehala, saj je poroštvo osebno sredstvo za zavarovanje dolžnikovih obveznosti. Prevzemnika v glavnem dolžniku podjetju F., d.o.o., s prevzemom poslovnega deleža toženke v glavnem dolžniku nista vstopila tudi v pravni položaj toženke kot porokinje, ki za plačilo dolga glavnega dolžnika odgovarja osebno. Zato sklicevanje na odločbo VSL sklep I Cpg 1859/2014 ni utemeljeno. Ne drži niti pritožbena navedba, da toženka za znesek kredita v višini 35.000 EUR, ki ga je 15. 1. 2013 prevzela B. B., ne odgovarja, saj je navedeni znesek prevzela B. B. kot pooblaščenka podjetja F., d.o.o., in ne v svojstvu fizične osebe. Sodišče prve stopnje se je do navedenih trditev toženke opredelilo, zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Enako velja glede pritožbenega očitka, da ugotovljeni potek dogodkov ni logičen zato, ker če bi toženka vedela, da limit, ki je v plačilo zapadel 23. 1. 2013, ne bo podaljšan, zagotovo dne 15. 1. 2013 ne bi dovolila dviga v višini 35.000 EUR. Razlog, zakaj se je toženka, ki je bila seznanjena, da limit ne bo podaljšan, prav tako pa ji na sestanku 15. 1. 2013 ni bilo obljubljeno, da bo njeno poroštvo prenehalo, odločila za tako ravnanje, na obveznost toženke iz poroštvene pogodbe ne vpliva. Zato tovrstne navedbe za odločitev v zadevi niso pravno relevantne. Tudi sicer pa ne drži, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, saj je sodišče do navedenega zavzelo stališče v 30. točki obrazložitve.

8. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj tožnica toženke in B. B. ni že 15. 1. 2013 obvestila, da limit ne bo podaljšan, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da je bila toženka že decembra 2012 ustno obveščena, da limit ne bo podaljšan. Prav tako ne drži očitek pritožbe, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženke, da tožnica 15. 1. 2013 ne bi smela dovoliti dviga zneska 35.000 EUR, saj je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve izrecno ugotovilo, da je bilo črpanje kredita (koriščenje limita) dovoljeno do 22. 1. 2013. Pravna podlaga za črpanje kredita je 15. 1. 2013 obstajala in ga tožnica torej ni bila dolžna ustaviti, kot to navaja pritožba.

9. Pritožba navaja, da sodišče ni zavzelo stališča o tem, da je tožnica po poteku limita februarja 2013 poslala zgolj račun za obresti brez glavnice, ki je že zapadla, kar naj bi izkazovalo, da je bil limit 15. 1. 2013 očitno podaljšan ter da izpovedim prič C. C. in P. P. ne gre slediti. Navedeno pritožbeno izvajanje ni utemeljeno, saj dokument v prilogi B 38, na katerega se sklicuje pritožba, ne predstavlja poziva na vrnitev dolga, temveč gre zgolj za obvestilo o višini zamudnih obresti za obdobje od 1. 2. do 20. 2. 2013. Iz pozivov na plačilo glavnemu dolžniku in toženki kot porokinji z dne 12. 2. 2013 in 13. 2. 2013 v prilogah A5 in A6, pa izhaja, da tožnik od njiju terja plačilo dolga v višini 74.646,49 EUR (torej ne zgolj plačila zamudnih obresti, temveč tudi plačilo glavnice). Ker dokument v prilogi B 38 predstavlja zgolj izračun zamudnih obresti v mesecu februarju 2013, ne pa poziva upnika na plačilo dolga, se sodišču prve stopnje do navedb toženke o obračunu zamudnih obresti februarja ni bilo treba še posebej opredeljevati. Stališče pritožbe, da iz navedenega izhaja, da je bil limit 15. 1. 2013 očitno podaljšan, ni utemeljeno, ker je bila toženka že decembra 2012 po telefonu obveščena, da limit ne bo podaljšan.

10. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje po navodilih višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Cp 1342/2017 postaviti izvedenca bančne stroke. Iz prej navedenega sklepa izhaja napotek, da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem bančne stroke obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe, tudi storilo, z razlogom, ki ga kot pravilnega sprejema tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem članov uprave tožnice ter bank X. in Y. - G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M. ter N. N. Razlog zavrnitve teh dokazov je sodišče prve stopnje navedlo v 9. točki obrazložitve (prepozen dokazni predlog, poleg tega nobena od predlaganih prič pri sestanku 15. 1. 2013 ni sodelovala). Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka ni utemeljen. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu z zaslišanjem O. O. ni zavzelo nobenega stališča, saj je sodišče tudi ta dokazni predlog obrazloženo zavrnilo (9. točka obrazložitve).

11. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga toženka uveljavlja zgolj pavšalno, ni utemeljen. Za uveljavljanje absolutne bistvene kršitve protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP mora pritožnik konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se protispisnost nanaša, in tudi, kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka nasprotuje, pri čemer mora navesti tudi mesto v teh dokumentih, iz katerih naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo, čemur pritožba zgolj s pavšalnim očitkom o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zadostila, sodišče druge stopnje pa po uradni dolžnosti te kršitve tudi ni ugotovilo.

12. Pritožbeni očitek, da so trditve tožnice, ki zahtevek utemeljujejo s poroštveno izjavo toženke, prepozne, ni utemeljen. Tožnica je trditve o poroštveni obveznosti toženke podala pravočasno, in sicer že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 18. 6. 2013, kot to izhaja iz II. točke njene vloge. Zato navedbe, da je tožnica z navedenimi trditvami o poroštvu toženke prekludirana, niso utemeljene.

13. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni ustrezno spremenila tožbenega zahtevka. Tožnica je svoj zahtevek spremenila v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 18. 6. 2013. Zato toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev 2. člena ZPP, ker je odločalo o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen.

14. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev pravice do izjave toženke na narokih 6. 11. 2018 in 17. 1. 2019, ni utemeljen, saj se je teh narokov udeležil pooblaščenec toženke, zaradi česar pravica stranke do izjave ni bila prekršena. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravico do izjave toženke, ker je v ponovljenem sojenju ni ponovno zaslišalo, medtem ko je priči C. C. in P. P. zaslišalo ponovno. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 6. 2018, je toženka predlagala le ponovno zaslišanje prič C. C. in P. P. (list. št. 187 spisa), medtem ko svojega ponovnega zaslišanja ni predlagala. Ker je bila toženka v dokaznem postopku že zaslišana, njena pritožbena navedba o kršitvi pravice do izjave ni utemeljena.

15. Pritožbena navedba, da je toženka ničnosti poroštvene izjave z dne 27. 7. 2012 pravočasno ugovarjala, ni utemeljena. Pritožba sicer navaja, da je bila ničnost poroštvene izjave v toženkinih vlogah zatrjevana pravočasno, kar pa ne drži, saj je toženka vse svoje trditve v zvezi z ničnostjo poroštvene izjave prvič podala šele v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2018, to je v ponovljenem sojenju. Tudi ne drži, da se je tožnica s trditveno podlago, ki jo je toženka v zvezi z uveljavljanjem ničnosti poroštvene izjave podala, strinjala. Tožnica se je sklicevala na prekluzijo trditev toženke, poleg tega tožničin namen zanikanja navedb toženke izhaja iz njenih siceršnjih navedb, saj je že v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2013 (list. št. 19) izrecno trdila, da je poroštvena izjava toženke veljavna. Pritožba tako zmotno navaja, da je tožnica trditve toženke v zvezi z ničnostjo poroštvene pogodbe priznala. Tudi sicer se pritožbeno sodišče z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ugovor ničnosti poroštvene izjave zavrnilo, strinja. Ne drži namreč pritožbeno navajanje, da iz poroštvene izjave toženke z dne 27. 7. 2012 ni razvidna identifikacija toženkine obveznosti. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v poroštveno izjavo pravilno ugotovilo, da sta v poroštveni izjavi obveznost toženke kot porokinje in tudi njena višina določno opredeljeni. Poleg tega je toženka v poroštveni izjavi izrecno izjavila, da je z vsebino kreditne pogodbe, na katero se nanaša njena poroštvena izjava, seznanjena. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, ali je bila toženka z določili kreditne pogodbe seznanjena. Da je bila toženka z določili kreditne pogodbe seznanjena, je sodišče prve stopnje ugotovilo, poleg tega je kreditno pogodbo podpisala toženka kot prokuristka glavnega dolžnika podjetja F., d.o.o. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je poroštvena pogodba nična, ker s strani tožnice ni bila podpisana. Obligacijski zakonik (OZ) v 1013. členu za veljavnost poroštvene pogodbe ne zahteva, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank (poroka in upnika) dani v pisni obliki. Pisna oblika je kot pogoj za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe določena le v zvezi z izjavo poroka, upnik pa lahko poda izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe tudi ustno.1

16. Delno je utemeljena pritožba v delu, ki izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pooblaščenki tožnice pri odmeri potnih stroškov za sedem prihodov na sodišče priznalo previsoko kilometrino, tj. v znesku 0,39 EUR/km, saj kilometrina2 znaša 0,37 EUR/km. To pomeni, da potni stroški tožnice za sedem prihodov na sodišče znašajo 414,40 EUR (7 x 160 x 0,37 EUR/km) in ne 436,80 EUR, kot je priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi toženke delno ugodilo, tako da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna plačati tožnici, znižalo za 22,40 EUR. V ostalem delu pritožba stroškovno odločitev izpodbija neutemeljeno. Stroški sodne takse za izvršilni postopek v višini 41,00 EUR tožnici niso bili priznani dvakrat, kot zmotno meni pritožba. Iz obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici takso za predlog za izvršbo vštelo v strošek sodne takse za tožbo. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da stranski intervenient na strani tožnice do nagrade za postopek, ki je po višini sicer ne izpodbija, ni upravičen, ker se je v postopek vključil šele na koncu postopka. Stranski intervenient na strani tožnice, ki se je udeležil pravdnega postopka, je do povrnitve svojih pravdnih stroškov upravičen na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Intervenientovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke se ravna po enakih merilih, kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil. Če glavna stranka v pravdi uspe, mora nasprotna stranka povrniti stroške tudi stranskemu intervenientu3, zato pritožbena navedba, ki intervenientovo upravičenje do povrnitve stroškov za nagrado za postopek izpodbija, ni utemeljena.

17. Ostale pritožbene navedbe niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker je pritožba toženke zoper stroškovno odločitev delno utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi v III. točki izreka na podlagi določila 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, znižalo za 22,40 EUR, torej z zneska 1.773,80 EUR na znesek 1.751,40 EUR. V ostalem delu pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženka je s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu zoper stroškovno odločitev, ki predstavlja akcesorno terjatev, tožnici in stranskemu intervenientu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v priglašeni višini 772,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) ter materialni izdatki v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar vse povečano za 22% DDV znaša 967,22 EUR. Upoštevaje zgolj neznaten uspeh toženke v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 483,61 EUR (polovica od zneska 967,22 EUR) ter stranskemu intervenientu na strani tožnice stroške pritožbenega postopka stroške v višini 483,61 EUR, obema v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV, Ljubljana 2004, stran 1034. 2 O višini kilometrine glej 20. točko sodbe VS RS II Ips 253/2018. 3 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, letnik 2006, stran 34.