Jedro

Ob tem, ko uvodoma uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nista z ničemer konkretizirana, so pritožbene navedbe o neobstoječi dolžnosti plačila dolgovanega zneska usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Z njimi toženec poskuša izpodbiti zaključke sodišča o tem, da je bila pogodba o dobavi električne energije z dne 24. 10. 2018 v času, za katerega so bili izdani sporni računi, še vedno v veljavi, ker je toženec ni veljavno odpovedal, kot bi sledilo iz pritožbenih trditev, nadalje, da je tožeča stranka toženi dobavljala električno energijo, kot tudi, da ji je zanjo izdajala račune, ki jih tožena stranka ni poravnala. Teh trditev pritožbeno sodišče zato po vsebini ne obravnava in nanje tudi ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki pod točko I izreka naložilo plačilo 565,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 152,39 EUR od dne 29. 1. 2020 dalje; - 2,78 EUR od dne 29. 1. 2020 dalje; - 0,31 EUR od dne 29. 1. 2020 dalje; - 218,11 EUR od dne 16. 3. 2020 dalje; - 0,92 EUR od dne 16. 3. 2020 dalje; - 175,68 EUR od dne 21. 3. 2020 dalje; - 13,33 EUR od dne 16. 4. 2020 dalje; - 1,19 EUR od dne 16. 4. 2020 dalje; - 0,58 EUR od dne 16. 4. 2020 dalje ter pod točko II izreka še povrnitev 630,65 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 74,00 EUR od 19. 11. 2020 dalje in od zneska 556,65 EUR EUR od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, vse v roku 8 dni.

2. Zoper sodbo v celoti pod točkama I in II izreka se z laično pritožbo pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pred montažo solarne elektrarne moral kot plačnik elektrike poravnati vse račune za nazaj, tako da je 4. 12. 2019 tožeči stranki plačal 251,03 EUR zaradi spremembe plačnika in naslovnika z dne 10. 12. 2019. Po elektronski pošti je z zaposlenima pri tožeči stranki uredil vse papirje za prekinitev pogodbe z dne 24. 10. 2018, zato so pri slednji vedeli za spremembo, kot je razvidno iz vseh njihovih dopisov o reklamacijah in zavrnjenih računih. Po 10. 12. 2019 tako ni bil več plačnik elektrike na naslovu... in je vse račune zavrnil. Pri tožeči stranki so od 10. 12. 2019 tudi vsi vedeli, da elektrarna proizvaja; za proizvodnjo niso bili potrebni nobeni fizični posegi v elektrarno ali v okolje. Z dnem 31. 12. 2020 se je elektrika proizvedla v dobro omrežja, vendar je tožeča stranka ni priznala.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev prvostopenjske sodbe. Pogodba o dobavi električne energije z dne 24. 10. 2018 je bila veljavno sklenjena, toženec od te ni odstopil oziroma je ni odpovedal, prav tako pa ni prerekal, da je električno energijo dejansko odjemal oziroma porabil, kot tudi ne dejstva, da računov, ki so predmet tega postopka, ni plačal. Toženec ni bil investitor sončne elektrarne, zato se sodišče povsem upravičeno ni ukvarjalo z vprašanjem krivde za priklop elektrarne v omrežje šele v marcu 2020. Sodišče je upravičeno štelo, da pogodba z dne 10. 12. 2019, ki jo je s tožnikom podpisal A. A., še manj pa pogodba za izvedbo samooskrbne energije, ni pravna podlaga za odločitev v tem sporu, sicer pa dokler formalni in dejanski pogoji za uradno priključitev elektrarne na električno omrežje niso podani, tožeča stranka dejanske proizvedene električne energije iz sončne elektrarne ni smela upoštevati. Vse toženčeve pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sončno elektrarno, so v celoti neutemeljene, glede vseh preostalih neutemeljenih in z dokazi neizkazanimi tožbenimi navedbami pa je toženec prekludiran.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ponavlja, kar je sicer v izpodbijani sodbi zapisalo že prvostopno sodišče (točka 3 obrazložitve), in sicer, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo o zahtevku za plačilo zneska 565,29 EUR s pripadki. Zato je postopek (čl. 443 Zakona o pravdnem postopku; ZPP) tekel po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti (povzeto v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar se odraža tudi v določenih pravilih pritožbenega postopka, ki jih ni moč obiti. Glede na vsebino toženčeve laične pritožbe pritožbeno sodišče med njimi izpostavlja določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, ki določa, da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar je del pravnega pouka izpodbijane odločbe. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (poleg relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP) torej ni dovoljeni pritožbeni razlog. Ob tem, ko uvodoma uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nista z ničemer konkretizirana (točki 15 in 16 izpodbijane obrazložitve, v zvezi s katerima toženec v pritožbi izrecno navaja, da ju izpodbija, čeprav graje ne obrazloži, pa vsebujeta zgolj povzeto določilo 214. čl. ZPP in navedeno pravno podlago, na katero se je sicer pravilno oprlo prvostopno sodišče), so pritožbene navedbe o neobstoječi dolžnosti plačila dolgovanega zneska usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Z njimi toženec poskuša izpodbiti zaključke sodišča o tem, da je bila pogodba o dobavi električne energije z dne 24. 10. 2018 v času, za katerega so bili izdani sporni računi, še vedno v veljavi, ker je toženec ni veljavno odpovedal, kot bi sledilo iz pritožbenih trditev, nadalje, da je tožeča stranka toženi dobavljala električno energijo, kot tudi, da ji je zanjo izdajala račune, ki jih tožena stranka ni poravnala. Teh trditev pritožbeno sodišče zato po vsebini ne obravnava in nanje tudi ne odgovarja. Pritožnik bi moral te navedbe, ki so tudi sicer v pretežni meri novote (o poravnavi 251,03 EUR dne 4. 12. 2019, o proizvodnji viška energije, o vedenju tega dejstva s strani tožeče stranke, medtem ko je že prvostopno sodišče pravilno odločilo, kar pritožbeno ni sporno, o prepozno, šele na naroku zatrjevanem dejstvu o predlagani spremembi lastnika na merilnem mestu z dne 10. 12. 2019), kot tudi pritožbi priložene nove dokaze, s katerimi dokazuje nove trditve (potrdilo o plačilu 251,03 EUR: B23, dopisi tožeče stranke glede zavrnjenih računov: B25 – B27, medtem ko je že prvostopno sodišče odločilo o na naroku predloženi listini – vlogi za spremembo lastnika na merilnem mestu z dne 10. 12. 2019: B22, kot prepozni, ponovno priloženi pritožbi) ponuditi v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer v kateri od obeh vlog, ki ju je imel možnost vložiti po prejetju dopolnitve tožbe, na kar je bil s strani prvostopnega sodišča opozorjen (členi 451 – 453 ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je prvostopno odločitev uradno preizkusilo še v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe (in na katere je pritožbeno sodišče vezano) materialno pravo uporabilo pravilno, prav tako pa ni storilo uradoma upoštevnih kršitev postopka. Zato je pritožbo tožene stranke, ker niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko izdana sodba izpodbija, vsled neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je, glede na navedbe iz odgovora na pritožbo, ki so bile vsebinsko obrazložene, priglašene stroške tožeče stranke v odgovoru štelo za potrebne. Zato ji je priznalo, v skladu z določbami Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 70/22) in členom 12 Odvetniške tarife (OT): 250 točk nagrade za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (tar. št. 22 točka 1 v zvezi s tar. št. 19), 5 točk nagrade iz naslova pavšala administrativnih stroškov (čl. 11/3), ter 22% DDV (čl. 12/2), kar upoštevaje 0,60 EUR, kot je vrednost odvetniške točke, znaša 186,66 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje (načelno pravno mnenje VS RS z dne 13. 12. 2006), kot to izhaja iz izreka.