Jedro

Namen poznejšega preverjanja podatkov je ugotoviti, ali je uvoznik glede na uvozno carinsko deklaracijo, po kateri je uvozil blago brez plačila carine, svojo obveznost v roku in vrednosti tudi izpolnil. Pooblastilo za poznejše preverjanje podatkov, ki so bili ugotovljeni v carinskem postopku na podlagi dejstev, od katerih je odvisen obračun carine in drugih davščin o uvoženem blagu, daje carinskim organom Carinski zakon v določbi 274. člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1365/96-10 z dne 21.5.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 31.7.1996, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice M.S. z dne 20.10.1995. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil obveznost plačila carine v znesku 460.018,00 SIT, dajatve za davčno obremenitev v znesku 38.335,00 SIT in posebne dajatve v znesku 649.407,00 SIT za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave M.S. z dne 11.3.1994, ker ni izpolnila obveznosti izvoza blaga, ki je vezan na poprejšnji uvoz po navedeni uvozni carinski deklaraciji.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka po navedeni uvozni carinski deklaraciji, zaradi uveljavljanja ugodnosti po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju Uredba), blago uvozila brez plačila carine, na podlagi izjave, da bo uvoženo blago uporabila v proizvodnji blaga, po priloženi specifikaciji, za izvoz, ki bo izvršen v roku enega leta od dneva, ko je blago šlo čez carinsko črto in da bo vrednost izvoženega blaga najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Po določilu 5. člena Uredbe lahko pravne osebe in podjetniki posamezniki oziroma zasebniki uvažajo surovine in reprodukcijski material brez plačila carine, pod pogojem, da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Če blago ni izvoženo v tujino v vrednosti in v rokih iz 5. člena Uredbe, se carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Na podlagi naknadnega pregleda dokumentacije uvoženega blaga v skladu z 274. členom Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 21/90, 34/90 - p.b. - v nadaljevanju CZ), ki je bil opravljen dne 30.8.1995, je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila in ni ravnala skladno z vsebino in namenom določbe 5. člena Uredbe.

Zapisnik o kontroli je bil vročen tožeči stranki, vendar nanj ni podala pripomb in tudi v pritožbi ni ponudila nobenih dokazov, da je dejansko stanje drugačno od v postopku ugotovljenega. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja potrjuje tudi evidenca o realiziranem uvozu surovin in repromateriala ter izvozu, ki jo vodi tožena stranka v skladu z določbami 49. in 50. člena CZ. Ta izkazuje, da tožeča stranka ni realizirala nikakršnega izvoza, vezanega na uvozno carinsko deklaracijo, štev. 1802 z dne 11.3.1994. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe in ocenilo, da je podana pravna podlaga za sprejeto odločitev s strani prvostopnega organa in tožene stranke (274. člen CZ). Odločba tožene stranke, v nasprotju s tožbeno trditvijo, da je bila v postopku kršena določba 142. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po mnenju sodišča prve stopnje temelji na predhodno izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem je carinski organ, ob udeležbi stranke, ugotovil vsa za odločitev pravno pomembna dejstva.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Rok za izvoz blaga še ni potekel. Postavlja vprašanje, kako je carinska uprava sploh lahko ugotovila, da tožnik blaga ni izvozil v tujino. Ponavlja navedbo, ki jo je uveljavljala že kot tožbeni ugovor, da naknadni pregled uvozne deklaracije po njenem mnenju nima opore v 274. členu CZ.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in navaja, da tožeča stranka tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenega konkretnega dokaza o tem, da je izpolnila svoje obveznosti, ki jih je sprejela ob uvozu blaga po uvozni carinski deklaraciji. Po tej deklaraciji ni realizirala izvoza, o čemer obstajajo listinski dokazi. V konkretnem primeru je rok za izvoz potekel že 3.3.1995, zapisnik o opravljenem nadzoru pa je bil sestavljen 30.8.1995. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbe zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja.

Carinski zakon daje v določbi 274. člena carinskim organom pooblastilo za poznejše preverjanje podatkov, ki so bili ugotovljeni v carinskem postopku na podlagi dejstev, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin o uvoženem blagu. Namen poznejšega preverjanja podatkov je ugotoviti, ali je uvoznik glede na uvozno carinsko deklaracijo, po kateri je uvozil blago brez plačila carine, svojo obveznost v roku in vrednosti tudi izpolnil. Zato je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljen ugovor tožeče stranke, da tožena stranka za poznejše preverjanje podatkov o uvoženem blagu ni imela pooblastila v 274. členu CZ.

Pritožbeno sodišče je moralo kot neutemeljen zavrniti pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi odločiti po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (50. člen Zakona o upravnem sporu). Iz tožbe in odgovora na tožbo ne izhaja, da bi stranki v tej zadevi zahtevali glavno obravnavo. Tako, kljub temu, da je sodišče izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave, ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj to, glede na navedeno, ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da še ni potekel rok za izvoz blaga (1. točka 1. odstavka 5. člena Uredbe), česar pa, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi predloženih upravnih spisov, ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu). Tega pa tožeča stranka v pritožbi ne izkazuje, zato pritožbeno sodišče navedenega ugovora ni presojalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.