Jedro

Leasingodajalec ima pravico in ne dolžnost predmet leasinga prodati. Stališče sodišča prve stopnje, da ima leasingodajalec pravico izbire, je zato pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.224,88 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijano sodbo in sklepom (v nadaljevanju odločba) je Okrožno sodišče v Ljubljani v večjem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 13.6.2012, tako da mora tožena stranka tožeči plačati iz naslova Pogodbe o leasingu z dne 4.4.2011 in Aneksa k tej pogodbi (v nadaljevanju leasing pogodba) 40.975,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2012 dalje. V preostalem delu (glede zamudnih obresti za čas od 23.5.2012 do 5.6.2012) je sklep o izvršbi razveljavilo in postopek ustavilo. Tožena stranka mora tožeči plačati še 46 EUR stroškov izvršilnega postopka (po sklepu o izvršbi) in 2.776,25 EUR stroškov pravdnega postopka.

3. Zoper ugodilni del odločbe se tožena stranka pritožuje. Navaja, da je zaključek sodišča, da odvzem predmeta leasinga ni pogoj za sodno izterjavo, napačen. Predmet leasinga ima namreč bistveni vpliv na višino terjatve. Po Splošnih pogojih bi morala tožeča stranka toženca pozvati na izročitev predmeta leasinga, ga prodati in šele nato zahtevati morebitno razliko s tožbo. Tožena stranka sama ne more prodati predmeta leasinga in s kupnino poravnati obveznosti, saj ni njegova lastnica. Sodišče se do navedb toženca, da ni bil nikoli pozvan k izročitvi predmeta, niti ni opredelilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, opredelilo se je do vseh ugovorov in odločilnih dejstev, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

6. Tudi za pritožbo ni sporno, da je bila leasing pogodba odpovedana. Ugovori tožene stranke so se nanašali predvsem na vprašanje zapadlosti terjatve tožeče stranke. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, dejstvo, da ima stroj, ki je bil predmet leasinga, še vedno v posesti tožena stranka, na zapadlost ne vpliva. Prav tako pa tožena stranka ne more uspeti z ugovori glede višine terjatve. V leasing pogodbi je bilo namreč dogovorjeno, da je leasingojemalec dolžan predmet vrniti, leasingodajalec pa ima pravico predmet prodati in se poplačati iz kupnine. Tožena stranka ne trdi, da je predmet leasinga vrnila leasingodajalcu, zato tudi vrednost stroja ne more vplivati na višino terjatve tožeče stranke. Kot rečeno, pa ima leasingodajalec pravico in ne dolžnost predmet leasinga prodati. Stališče sodišča prve stopnje, da ima leasingodajalec pravico izbire, je zato pravilno. S poplačilom vtoževane terjatve bo tožena stranka postala lastnik stroja, ki je predmet leasinga. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (353. člen ZPP).

7. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka in sicer nagrado za zastopanje v višini 1.224,88 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).