Jedro

Dokazno breme krivdne odgovornosti tožene stranke kot delodajalca za nastalo delovno nezgodo je bilo na strani tožeče stranke (ZZZS). Vendar se pritožbeno sodišče strinja z oceno izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka povsem konkretno očitala toženi stranki, kako je prišlo do poškodbe njenega delavca in sicer zaradi neustrezno vzdrževane delovne opreme, te trditve pa je tudi dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 2.951,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.241,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačno uporabljenih določb materialnega prava kot tudi kršitev postopka. Predvsem vztraja, da pravna podlaga zahtevka po določbi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ni podana.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi zatrjevana kršitev postopka, saj toženi stranki niso bile kršene pravice do enakega varstva kot je zagotovljeno v določbi Ustave.

Podlaga za odločitev je določba 1. odstavka 87. člena ZZVZZ, po kateri ima tožeča stranka (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije) pravico zahtevati od delodajalca, da mu povrne škodo, nastalo zaradi tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu in je zaradi tega prišlo do poškodbe zavarovane osebe (to je delavca tožene stranke). Dokazno breme krivdne odgovornosti tožene stranke kot delodajalca za nastalo delovno nezgodo je bilo na strani tožeče stranke. Vendar se pritožbeno sodišče strinja z oceno izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka povsem konkretno očitala toženi stranki, kako je prišlo do poškodbe njenega delavca in sicer zaradi neustrezno vzdrževane delovne opreme, te trditve pa je tudi dokazala. Zato ugovor tožene stranke v pritožbi, da ji tožeča stranka ni očitala konkretne odgovornosti, ne drži. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka tudi dokazala, da je bila delovna oprema, to je plamenski rezalec, s katerim je opravljal delo delavec tožene stranke, slabo vzdrževana, saj so bile cevi na rezalnikih dotrajane in večkrat spojene, namesto pravilno nadomeščene z novimi, zaradi česar je počila cev za dovod kisika in je bil delavec močno opečen po roki in vratu. Takšno oceno stanja je ugotovil že varnostni inženir M. P., ki je prišel na kraj nesreče in je tudi razvidna iz zapisnika o poškodbi na delovnem mestu (priloga A2). Enaka ugotovitev pa izhaja tudi iz mnenja sodnega izvedenca A. J. Njegova končna ugotovitev je, da je vzrok za nesrečo neustrezno stanje delovne opreme, poškodovani nastavki gorilcev, poškodovane in dotrajane cevi, ki so bile neustrezno in nepravilno spajane, neustrezen nadzor odgovornih oseb delodajalca ter neukrepanje le-teh, da se kljub takšnemu slabemu stanju obravnavane delovne opreme ta ni nadomestila z novo.

Pravilnik o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme, zahteva, da mora delodajalec zagotoviti brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, in zagotoviti, da se delovna oprema vzdržuje in uporablja po navodilih proizvajalca in v skladu s predpisi. Po oceni pritožbenega sodišča že ugotovitvi izvedenca in varnostnega inženirja, ki je prišel po dogodku na kraj nesreče, zadostujeta za zaključek, da je bila oprema, ki jo je uporabljal delavec tožene stranke, neustrezna in slabo vzdrževana. Prvostopno sodišče zato ni nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, ampak je pravilno upoštevalo zapisnik o poškodbi na delovnem mestu, ki ga je sestavil varnostni inženir, in mnenje izvedenca J., oba pa sta ugotovila, da je prišlo do delovne nesreče, ker tožena stranka kot delodajalec ni upoštevala ukrepov varstva pri delu in drugih ukrepov, ki so predpisani za varnost ljudi. Odgovornost tožene stranke je tako podana. Ni namreč mogoč zaključek, ki ga ponuja tožena stranka v pritožbi, da je prišlo do poškodbe cevi iz razloga, ki ne bo nikoli dokončno ugotovljen in da je odgovoren za dogodek sam delavec. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka prvostopnega sodišča je odgovornost tožene stranke kot delodajalca tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno ugotovljena.

Neutemeljeni so tudi ugovori, ki se nanašajo na višino škode. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je tožeča stranka dokazala, da je za zdravljenje poškodovanega delavca izplačala 460.460,68 SIT, za nadomestilo osebnega dohodka pa znesek 246.879,00 SIT (glej priloge A9 - A15). Trditev tožene stranke v pritožbi, da višine zahtevka tožeča stranka ni izkazala, tako ni utemeljena. Stroški zdravljenja Kliničnega centra v Ljubljani (priloga A16) izkazujejo stroške zdravljenja, ki se nanašajo na poškodbe delavca, zato je ugovor v zvezi s tem s strani tožene stranke neutemeljen. Kot je bilo že povedano, toženi stranki tekom postopka tudi ni bila odvzeta ustavna pravica do enakega varstva. Imela je vse možnosti, da bi dokazala nasprotno, kar je trdila tožeča stranka.

Neutemeljena je tudi pritožba, ki se nanaša na povrnitev stroškov. Tožena stranka je na naroku dne 17.2.2007 izrecno soglašala, da se postavi novi izvedenec, zato so bili tudi ti stroški potrebni.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih nobena izmed strank ni uveljavljala.