Jedro

Tožena stranka je tožnici podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnica upravičena do popolne odškodnine na podlagi določil 169. člena OZ. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi ga tožnica prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji v vsakokratni mesečni višini obračunati bruto nadomestilo plače skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999 ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici plačati neto nadomestilo plače zmanjšano za - 730,12 EUR za mesece februar, marec in april 2012 in - 650,54 EUR za mesece maj, junij, julij, avgust, september, oktober, november, december 2012, leto 2013, januar in februar 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 6.115,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev v ugodilnem delu in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in podredno, da zadevo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodba je neutemeljena v delu, v katerem je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zmanjšano (le) za zneske nadomestil za čas brezposelnosti. V sodbi je sicer obrazloženo, da gre za denarno odškodnino, vendar sodišče ni upoštevalo, da se je tožena stranka z dnem 15. 8. 2011 prostovoljno zaposlila pri drugem delodajalcu, od tega dne je pretrgana vzročna zveza. Razlogi, zakaj ji je tam prenehalo delovno razmerje pa niso v sferi odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi že pravnomočna, in sicer je sodišče prve stopnje odločalo o tem v zadevi I Pd 2961/2013 z dne 9. 12. 2013, pri čemer je bila odločitev delno potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča pod opr. št. Pdp 160/2014 z dne 23. 4. 2014, ko je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, tako da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo še o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, denarnem povračilu o sodni razvezi in o reparacijskem zahtevku v zadevi I Pd 613/2014 z dne 18. 12. 2014. Ta odločitev je bila delno razveljavljena z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 274/2015 z dne 15. 10. 2015 in sicer glede reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v preostalem pa je bila pritožba zavrnjena in potrjen nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

6. Glede na to, da je tožena stranka tožnici podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tožnica upravičena do popolne odškodnine na podlagi določil 169. člena Obligacijskega zakonika, in sicer je dolžna izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi ga tožnica prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnica od 1. 2. 2012 do 28. 2. 2014 prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, kot to izhaja iz odločbe z dne 28. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo denarno nadomestilo med brezposelnostjo najprej 1.050,00 EUR bruto oziroma 730,12 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 864,29 EUR bruto oziroma 650,54 EUR neto. Dejstvo je, da je obstoj delovnega razmerja pri drugem delodajalcu posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa ni bistveno, zakaj je delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehalo. Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja, saj dveh delovnih razmerij za polni delovni čas delavec ne more imeti. Vendar vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu še ni razlog, da sodišče delavcu delovnega razmerja ne bi priznalo še po prenehanju zaposlitve pri drugem delodajalcu. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da v konkretnem primeru delovno razmerje tožnici po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu ne pripada, posledično pa tudi ne nadomestilo plače v tem časovnem obdobju. Tako je tožena stranka dolžna priznati tožnici popolno odškodnino, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče tudi navaja, da je odločitev glede tega, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 8. 2011, ampak je trajalo od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014, posledično navedenemu tožnici za ta čas pripadajo tudi pravice iz delovnega razmerja oziroma nadomestilo plače, pri čemer je poudariti, da je pravnomočna tudi odločitev, da delovno razmerje tožnici za čas od 15. 8. 2011 do 31. 1. 2012 ne pripada.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.