Jedro

Kadar je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode, je potrebno izhajati iz pogodbene odškodninske odgovornosti.

Ker je dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke predlagal toženec, se na neizvedbo tega dokaza v pritožbi ne more sklicevati tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

III. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 2.507,80 EUR stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 42.973,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2010 dalje do plačila, v roku 15 dni in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 1.935,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da nista podani ne objektivna, ne krivdna odgovornost, saj je bil za padec (z motorjem) v celoti odgovoren tožnik sam zaradi nepravilnega ravnanja z motorjem ob izvajanju predpisane vaje, toženčev delavec – inštruktor pa ni z ničemer ravnal v nasprotju s pravili stroke in prakso, vaja, ki jo je tožnik moral izvesti, pa je bila potrebna in skladna s Pravilnikom o vozniškem izpitu. Po navedenem pravilniku izpitna komisija tudi preverja usposobljenost kandidatov za vožnjo vozila v vseh vremenskih razmerah. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da bi bila sprednja guma motornega vozila hibna.

2. Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče s sodbo II Cp 1182/2012 z dne 14.11.2012 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca v celoti, zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroškov pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je motorno kolo nevarna stvar, za škodo, ki jo nevarna stvar povzroči, pa objektivno odgovarja imetnik nevarne stvari (150. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), to je toženec kot lastnik motornega kolesa. Toženec bi se lahko ekskulpiral zgolj, če bi dokazal, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika kot oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ), vendar za to toženec ni podal niti zadostne trditvene podlage. Poleg tega je zaključilo, da je potrebno učence, ki se usposabljajo za voznike motornih vozil, obravnavati kot podaljšano roko inštruktorja. Ker učenec ne odgovarja za svoje ravnanje, je izključen tudi njegov prispevek k nastanku škode.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 94/2013 z dne 15.5.2014 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Poudarilo je, da je v primeru, kadar je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode, potrebno izhajati iz pogodbene odškodninske odgovornosti (členi od 239 do 246 OZ). V konkretnem primeru sta bili pravdni stranki nedvomno v pogodbenem razmerju, saj se je toženec zavezal, da bo tožnika usposabljal za pridobitev vozniškega dovoljenja kategorije A, tožnik pa se je zavezal, da mu bo za to plačal. Šlo je za obligacijo prizadevanja. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Do povrnitve škode pa upravičuje tudi kršitev pogodbe. Zmotno je sklicevanje na stališče teorije, da je učenec zgolj podaljšana roka voznika – učitelja, navedeno drži za škodo, ki jo voznik – učenec povzroči tretjim. Sodišču druge stopnje je naložilo, da v ponovljenem sojenju presodi, ali je toženec prekršil kakšno svojo pogodbeno obveznost ter ali je bila ta kršitev v vzročni zvezi z nastalo škodo.

4. V ponovljenem sojenju sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba neutemeljena.

5. Tožnik se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo ugotovi, da je podana odškodninska odgovornost toženca za tožniku nastalo škodo. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe OZ o objektivni odgovornosti. Kritizira stališče sodišča prve stopnje, da se je toženec uspel v celoti ekskulpirati objektivne odgovornosti, saj „mu ni moč očitati kakršnega koli ravnanja, s čimer bi on spravil v nevarnost tožnika oziroma bi zaradi tega tožnik padel in si zlomil gleženj.“ Opozarja, da mu ni moč očitati prispevka k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). V zvezi z izvedenim dokazom „poročilom ARSO“ meni, da je sodišče kršilo določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je tožnik zatrjeval tudi odgovornost toženca po določbah prvega odstavka 147. člena OZ, o čemer se sodišče ni izreklo. Prav tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v delu, kjer je sodišče odločilo o pravdnih stroških. Sodišče tudi ni odgovorilo na njegove navedbe, da je imel motor servo zavoro in zato ni mogel preveč pritisniti na ročico za zaviranje. Moralo bi izvesti tudi dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke.

6. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Tožnik je dne 9.11.2009 pri opravljanju vaje z motornim kolesom, padel in si zlomil gleženj. Trdil je „da je bila podlaga vadišča, asfaltna steza, zaradi dežja mokra in spolzka, zato bi moral inštruktor, tožniku to vajo odrediti kakšen drugi dan, ko bi bila podlaga poligona suha in varna za vožnjo neizkušenih kandidatov... Gre za zelo zahtevno vajo, ki se lahko opravlja le v suhem vremenu in pri suhi podlagi avtopoligona... Gume motornega kolesa so bile tudi že v slabem stanju... Bil je neizkušen kandidat, ki v takšnih slabih vremenskih razmerah ni bil sposoben izpeljati te zelo zahtevne vaje.“

8. Kot je bilo povedano, ne more biti sporno, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, saj se je toženec zavezal, da bo tožnika usposabljal za pridobitev vozniškega dovoljenja kategorije A, tožnik pa se je zavezal, da mu bo za to plačal, pri čemer je šlo za obligacijo prizadevanja. Toženčeve pogodbene obveznosti so bile torej tožnika usposabljati za pridobitev vozniškega dovoljenja kategorije A, tako v skladu s Pravilnikom o vozniškem izpitu (priloga B 2, v nadaljevanju Pravilnik), ki, med drugim, določa pogoje ocenjevanja in način opravljanja vozniškega izpita za voznika motornih vozil (1. člen), kot s pravili stroke. Dokazno breme, da je toženec prekršil pogodbene obveznosti, je bilo na tožniku. Tožencu oziroma njegovemu inštruktorju je očital, da bi sporno vajo, izognitev oviri s predhodnim zaviranjem „lahko izvajal le v suhem vremenu in na suhi podlagi.“ Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se praktični del izpita opravlja v vsakem vremenu (četrti odstavek 10. člena Pravilnika (1)), zato se tudi vadba lahko (in mora), izvajati v vsakem vremenu. Upravičeno je izpostavilo, da lahko na cesti doleti voznika vsakršna vremenska situacija, na kar mora biti pripravljen, ravno priprava na to pa je bila naloga inštruktorja. Sicer je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so bile v dnevih izvajanja predhodnih voženj (razvidnih iz evidenčnega kartona vožnje tožnika, priloga B 4) podane podobne vremenske razmere – pri vseh dnevih je šlo za tipične jesenske dneve z izmenjavo manjših sprememb nižjih temperatur, prisotno vlažnostjo in običajno spreminjajočo se vidljivostjo. Podatke je povzelo po poročilu o vremenu Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 13.12.2011 (listovna št. 39) in s tem poročilom obe pravdni stranki seznanilo na naroku za glavno obravnavo dne 15.2.2012, ko je to poročilo prebralo, kot to izhaja iz zapisnika tega naroka. Pritožbeni očitek o zagrešitvi absolutne bistvene kršitve določb postopka s tem v zvezi, je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da sporne vaje tožnik ni izvajal prvič, da je bil že čez dva dni prijavljen na izpit in torej tudi ni mogoče govoriti o njegovi neizkušenosti.

9. Tožnik je tožencu očital tudi, da so bile „gume motornega kolesa tudi že v slabem stanju“ oziroma so bile „tako – tako“. Kot je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, so tudi te trditve ostale nedokazane, na ravni pavšalnih zatrjevanj (2).

10. Tožnik tudi ni izkazal, da je imel motor servo zavoro (in da zato ni mogel preveč pritisniti na ročico za zaviranje, ker servo sistem sam uravnava pritisk na zavorni sistem). Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 15.2.2012 je inštruktor jasno izpovedal, da konkretno motorno kolo nima ABS zavor „ampak so spredaj kolutne zavore zadaj pa bobnaste“. Tej izpovedbi tožnik ni v ničemer nasprotoval, niti priči ni postavil nobenih vprašanj.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev o zagrešitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke v zvezi z ugotovitvijo vzrokov padca motorista. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta dokaz predlagal toženec, (na naroku za glavno obravnavo 7.12.2011), zato se tožnik na neizvedbo tega dokaza ne more sklicevati. Tudi sicer pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza, glede na vse ugotovljeno, ni bila potrebna.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da toženec oziroma njegov inštruktor ni ravnal v nasprotju s pravili stroke in prakso (s čimer je dejansko presojalo, ali je toženec ravnal v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi, ni pa sicer svoje odločitve oprlo na določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti), da torej očitanih kršitev pogodbene obveznosti ni zagrešil, temveč je bil za padec tožnik odgovoren sam.

13. Kako je sodišče prve stopnje tožencu odmerilo pravdne stroške, je razvidno iz stroškovnika (priloga B 7), ki si ga tudi tožnik lahko vsak čas vpogleda. Glede konkretne odmere, pritožba ne reče ničesar, za pritožbeno sodišče pa tudi ni sporna (nagrada je bila odmerjena v skladu z veljavno odvetniško tarifo ob uporabi tarifnih številk 3100 in 3102 ter 6002 in 6007).

14. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je še odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (glede tožnika velja prvi odstavek 154. člena ZPP, glede toženca pa prvi odstavek 155. člena ZPP).

15. Je pa tožnik dolžan tožencu povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer 1.274,00 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), 20,00 EUR po tar. št. 6002, torej 1.294,00 EUR skupaj z 20 % DDV, 358,80 EUR, 1.652.80 EUR. Dolžan mu je povrniti tudi stroške sodne takse za revizijo v višini 855,00 EUR. Skupaj je torej tožnik dolžan tožencu povrniti 2.507,80 EUR stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Izpitna komisija sme preveriti usposobljenost kandidatov za vožnjo vozila v različnih vremenskih razmerah in tudi v nočnem času.

(2) Pri čemer je toženec predložil dokaz, da je bil motor redno tehnično pregledan 30.7.2009, le nekaj več kot mesec dni pred škodnim dogodkom.