Jedro

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo. Določba v splošnih pogojih, po kateri zavarovalnica ne krije škode, ki nastane v garancijskem roku, ker jo je dolžan povrniti proizvajalec ali prodajalec, če njuno jamstvo ni sporno, je nepravična in pretirano stroga, nasprotuje pa tudi namenu zavarovalne pogodbe in dobrim poslovnim običajem. Zgolj zaradi garancije ni mogoče izključevati kritja zavarovanja. Zato je sodišče uporabo takšne določbe zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 740.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2000 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 249.202,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.9.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za zakonske zamudne obresti od 740.000,00 SIT od 25.11.1999 do 9.1.2000) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 80.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.9.2005 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila dolžna plačati tožena stranka glavnico v višini 740.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.11.1999 do plačila in ji povrniti pravdne stroške, prav tako z zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 146.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Prvostopnemu sodišču predvsem očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa, da je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvenstveno predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče sodbo Okrožnega sodišča spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa da ga razveljavi in vrne celotno zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, razen glede teka obresti (od

25.11.1999 do vključno 9.1.2000).

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo

740.000,00 SIT s pripadki zavrnilo zato, ker je upoštevalo splošne pogoje za strojelomno zavarovanje (STR - 24) in glede na določbo 2. točke 2. člena štelo, da je podan primer, ko tožena stranka kot zavarovalnica zavarovalne škode ne krije, saj je ta nastala v garancijskem roku, zaradi česar sta jo dolžna povrniti proizvajalec ali prodajalec, ker njuno jamstvo tudi ni bilo sporno. Tako je odločilo kljub temu, da tožnik od proizvajalca in od prodajalca iz naslova garancije škode ni prejel povrnjene.

Prvostopno sodišče se je torej oprlo na splošne pogoje, ki jih je pripravila tožena stranka vnaprej, za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih je, ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, tožeča stranka kot zavarovanec bila dolžna sprejeti (glej veljavni 142. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri tem ni upoštevalo določbe 143. člena ZOR, ki v 2. odstavku določa, da lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo. Po 1. odstavku 143. člena ZOR so namreč nična določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem in to celo, če je splošne pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pristojni organ. Tudi 918. člen ZOR (ki je umeščen v ZOR pod poglavje "Zavarovanje") določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izguba zavarovalnih pravic za zavarovanca zgolj zato, ker gre za škodo, ki je nastala v garancijskem roku in ker naj ne bi bilo sporno jamstvo proizvajalca in prodajalca, pretirano stroga oziroma zanj nepravična, nasprotuje pa tudi namenu sklenitve zavarovalne pogodbe in dobrim poslovnim običajem. Zato je takšna določba nemoralna in po določilu 1. odst. 103. čl. v zvezi s 1. odst. 105 čl. ZOR nična. Tega prvostopno sodišče ni upoštevalo.Zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 143. člena ZOR uporabo tega spornega določila zavrnilo. Ni namreč dopustno, da bi tožnik kot zavarovanec izgubil svoje pravice iz zavarovalne pogodbe samo zato, ker je nastala škoda na zavarovanem predmetu v garancijskem roku in jo je toženka v splošnih pogojih prevalila na proizvajalca oziroma prodajalca, v primeru da njuno jamstvo ni sporno. Pravice iz garancijske in zavarovalne pogodbe se ne izključujejo (primerjaj še sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 49/98).

To pa pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vtoževani znesek 740.000,00 SIT, ki v tej višini po skrčitvi ni bil sporen. Pač pa je bil sporen tek zamudnih obresti, saj jih je uveljavljala tožeča stranka od dne 25.11.1999, čeprav je iz listin v spisu razvidno, da je prijavila svoj odškodninski zahtevek toženi stranki dne 24.12.1999, račun za popravilo vrat pa je poravnala šele

10.1.2000. Zato ji gredo po veljavni sodni praksi zamudne obresti šele od trenutka, ko je bila prikrajšana za uporabo vtoževane vsote denarja, torej od dneva plačila zneska oziroma od dne 10.1.2000 dalje.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 4. točko 358. člena ZPP, torej zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki glavnico v višini 740.000,00 SIT, poleg tega pa še zamudne obresti od dne 10.1.2000 dalje, ko je sama ta znesek serviserju poravnala. Zavrnilo pa je zahtevek za obresti od dne 25.11.1999 do

10.1.2000, saj tožeča stranka zamude plačila tožene stranke pred omenjenim dnem (10.1.2000) ni izkazala.

Kljub delni zavrnitvi tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega pa posebni stroški niso nastali (glej 3. odstavek 154. člena ZPP). Zato je odločilo, da ji je dolžna povrniti tožena stranka vse stroške, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Tožeča stranka je v pretežnem delu s pritožbo prav tako uspela, stroški glede dela, s katerim je bil zahtevek zavrnjen pa posebnih stroškov niso povzročili. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki po veljavni Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah tudi vse pritožbene stroške v skladu z 2. odstavkom 165. člena in v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP.