Jedro

Tožnikovo finančno načrtovanje obsega poslovanja, prihodkov ter dobička iz obravnavanega podjema, ki mu ga zaradi nezgode pri delu ni uspelo izvesti, ni bilo realno (resno) in je zato njegov zahtevek za plačilo izgubljenega dobička iz tega naslova neutemeljen. Pri tem niti ni pomembno, ali je bila obravnavana pogodba o poslovnem sodelovanju, ki se je zaradi škodnega dogodka izjalovila, sklenjena navidezno in je bila zato posledično nična oziroma neobstoječa, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, ali pa je šlo le za nerealno poslovno in finančno načrtovanje. Ključno je namreč le-to, da tožnik ni izkazal (z zadostno stopnje verjetnosti), da bi načrtovani obseg poslovanja in posledično dobička tudi dejansko dosegel.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 4. 2008 tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga s svojo dejavnostjo dosegel, če 25. 10. 1991 ne bi prišlo do nesreče pri delu, delno ugodilo. Toženkama je naložilo, da tožniku nerazdelno plačata znesek v višini 32.027,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je Občina R. tožniku 1. 10. 1991 izdala potrdilo o priglasitvi opravljanja obrtne dejavnosti kot postranskega poklica, in sicer za nabiranje, sušenje, pripravo, svetovanje in prodajo zdravilnih zeli ter gozdnih sadežev, 15. 10. 1991 pa je tožnik s podjetjem M., d. o. o. podpisal pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero se je zavezal, da bo izdelal naravni rastlinski izvleček, ki pomaga pri hujšanju, urejanju prebave in zmanjševanju maščob v krvi, in sicer v količini 800 stekleničk po 50 ml mesečno po ceni 1.300,00 SIT. Tožnik se je ukvarjal s homeopatsko dejavnostjo, naravni rastlinski izvleček pa je razvijal več let iz rastlin omana in kolmeža, pri čemer je ugotovil, da je pravi čas za nabiranje teh rastlin v mesecu oktobru. Tožnik je imel namen nabirati rastline v vikendu po njegovi nezgodi, ko je bila mlada luna – takrat se po homeopatskih pravilih nabirajo rastline, vendar pa mu je poškodba noge to preprečila, zaradi česar pogodbe ni mogel izvršiti in je 5. 11. 1991 od nje odstopil. Glede višine izgubljenega dobička se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 26. 5. 2009 pritožbama toženk zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 10. 4. 2008 ugodilo, in sicer je tožbeni zahtevek za plačilo 32.027,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, pritožbo tožnika pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Tožnik je namreč s tožbo zahteval plačilo 89.066,95 EUR, sodišče prve stopnje je ugodilo delu tožbenega zahtevka, o razliki pa ni odločilo. Sodišče druge stopnje je opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, ter zaključilo, da je bila sporna pogodba o poslovnem sodelovanju navidezna, sklenjena zgolj zaradi pridobitve odškodnine iz naslova izgubljenega dobička. Ker iz navidezne pogodbe nastalega izgubljenega dobička ni mogoče pričakovati, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Poleg nerealnosti prodajne in tudi pogodbene cene za 50 ml stekleničko izdelka, pri čemer naj bi tožnik glede na lastno izpoved za dogovorjeno letno količino izvlečka (480 litrov) potreboval le približno 40 dag svežih korenin kolmeža in omana, je sodišče druge stopnje ocenilo tudi, da tožnikova sopogodbenica glede na njeno finančno situacijo v letih 1991 in 1992 svoje zaveze iz obravnavane pogodbe sploh ne bi mogla izpolniti. Nadalje je ugotovilo, da se stranki pogodbe o poslovnem sodelovanju pred tem nista ukvarjali z izdelavo in prodajo tega ali podobnega preparata, pa tudi v kasnejših letih tega ali podobnega projekta niti posamično niti skupaj nista poskušali ponovno obuditi, ter tudi nekatera druga posredna dejstva, ki sama zase sicer niso odločilnega pomena, kažejo pa na pravilnost drugih ugotovljenih pravno pomembnih dejstev.

3. Na tožnikovo pritožbo in ob posredovanju drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo z dne 15. 6. 2009 tožbeni zahtevek v preostalem delu (za plačilo 57.039,21 EUR) zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 7. 10. 2009 zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil reviziji zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tako v prvi kot v drugi reviziji, ki je po vsebini domala enaka kot prva, sodišču druge stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter navaja, da mu je bila odvzeta možnost pritožbe iz tega pritožbenega razloga. Podani so razlogi po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje sodišču druge stopnje očita, da ni imelo podlage za ugotovitev ničnosti pogodbe o poslovnem sodelovanju in niza razloge, s katerimi nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je šlo za navidezno pogodbo, ter utemeljuje obstoj prave pravnoposlovne volje med pogodbenima strankama.

5. Prva toženka je na obe reviziji odgovorila. Odgovora na revizijo z dne 11. 8. 2009 ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, niti po zakonitem zastopniku, ki ima opravljen pravniški državni izpit, zato ga sodišče ni upoštevalo (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). V odgovoru na revizijo z dne 9. 12. 2009 je prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno določbo ni mogoče upoštevati vseh tistih obsežnih revizijskih navedb o procesnih (in tudi materialnopravnih) kršitvah v obeh revizijah, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča druge stopnje.

8. Neutemeljena je tožnikova trditev, da mu je bila z izpodbijanima sodbama kršena pravica do pritožbe zoper dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje. Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki je v času sojenja na drugi stopnji še veljala, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje je ravnalo v skladu z obveznostjo, ki mu jo nalaga zakon, in ponovilo dokazni postopek o odločilnih dejstvih.

9. Tožnik kot revizijski razlog izrecno uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa te formalno zatrjevane kršitve utemeljuje bodisi z nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje in podajanjem svojega videnja dokazne ocene bodisi s povsem splošnimi navedbami, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih glede ničnosti pogodbe, da so razlogi nejasni glede na dokaze in sami s seboj v nasprotju ter da so o odločilnih dejstvih podana nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o listinah, in med samimi temi listinami. Pri tem iz revizijskih navedb ni razvidno, katera so tista odločilna dejstva, o katerih sodbi sodišča druge stopnje nimata razlogov, niti tožnik ne pojasni, v čem naj bi bila podana zatrjevana protispisnost. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijanih sodb v tej smeri ni preizkušalo.

10. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje po ponovljenem dokaznem postopku na glavni obravnavi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno v celoti zavrnilo revidentov odškodninski zahtevek iz naslova izgubljenega dobička.

11. Izgubljeni dobiček je oblika premoženjske škode, ki glede na določbo 155. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) predstavlja preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja. Po tretjem odstavku 189. člena ZOR se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Kakšen dobiček bi oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, nikoli ni mogoče dokazati z gotovostjo, po splošnih pravilih pa je dokazno breme o obstoju škode (v tem primeru izgubljenega dobička) na oškodovancu. Le-ta bo zadostno stopnjo verjetnosti nastanka izgubljenega dobička praviloma izkazoval s finančnimi načrti, podprtimi s podatki o poslovanju v preteklih obdobjih. Pravilo o dokaznem bremenu pa seveda velja tudi za primere, kot je obravnavani, ko je oškodovanec šele načrtoval, da bo začel opravljati določeno dejavnost, zaradi škodnega dogodka pa teh načrtov ni uresničil. V takih primerih finančni načrti, ki jih je v zvezi s tem izdelal oškodovanec pri pripravah na začetek poslovanja in za katere seveda ni imel opore v preteklem poslovanju, ne dokazujejo z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi oškodovanec načrtovani obseg poslovanja tudi dosegel (1).

12. Po presoji revizijskega sodišča je pri presoji pravnega standarda izgubljenega dobička, to je „dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine“, v tej zadevi še posebej odločilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnikova sopogodbenica glede na bilančne podatke za leto 1991 in 1992 svoje zaveze iz obravnavane pogodbe sploh ne bi mogla izpolniti. Glede na navedeno ugotovitev, upoštevaje seveda tudi vse druge zgoraj navedene relevantne okoliščine primera, je logičen zaključek, da tožnikovo finančno načrtovanje obsega poslovanja, prihodkov ter dobička iz obravnavanega podjema, ki mu ga zaradi nezgode pri delu ni uspelo izvesti, ni bilo realno (resno) (2) in je zato njegov zahtevek za plačilo izgubljenega dobička iz tega naslova neutemeljen. Pri tem niti ni pomembno, ali je bila obravnavana pogodba o poslovnem sodelovanju, ki se je zaradi škodnega dogodka izjalovila, sklenjena navidezno in je bila zato posledično nična oziroma neobstoječa, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, ali pa je šlo le za nerealno poslovno in finančno načrtovanje. Ključno je namreč le-to, da tožnik ni izkazal (z zadostno stopnje verjetnosti), da bi načrtovani obseg poslovanja in posledično dobička tudi dejansko dosegel. 13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 951. Op. št. (2): Primerjaj navedeno delo, stran 949 in 950.