Jedro

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Toženka je ugotovila: (i) da je tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal prvič za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil 13. 3. 2024; (ii) da je bil postopek ustavljen s sklepom št. 2142-j 400/2024 (1222-16) s 3. 5. 2024, ker je tožnik 21. 4. 2024 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani; (iii) da je bil tožnik 3. 6. 2025 vrnjen iz Švicarske konfederacije; (iv) da je 10. 6. 2025 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Tožnik je v Prošnji 2 in osebnem razgovoru v bistvenem navedel: (i) da pripada arabski narodnosti, je muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni bil kaznovan, ni služil zaporne kazni in ni član politične stranke ali organizacije; (ii) da osebnih dokumentov nima, ker je potni list in osebno izkaznico skril v Turčiji v stanovanju, kjer je bival; (iii) da je med šolanjem opravljal priložnostna dela - prodajal je tekstilne izdelke in malo zaslužil (iv) da je brat na Nizozemskem, kjer še nima statusa, teta pa ima v Italiji urejen status; (v) da je v Prošnji2 navedel, da je iz izvorne države odšel leta 2024 zaradi družinskih razlogov; (vi) da je na osebnem razgovoru povedal, da je Maroko zapustil zaradi dela, ker s plačilom ne moreš dostojno živeti in zaradi težave s stricem po očetovi strani, ki ima psihične težave1; (vii) da ima občasno težave s srcem (včasih težko diha) in zobmi (zobobol); (viii) da je prvič zapustil Slovenijo zato, da je šel pogledat, če bi si lahko našel kakšno delo; (ix) da bi vrnitev v Maroko zanj bila problematična zaradi denarja; (x) da od Slovenije pričakuje delo, ker rad dela.

3.Toženka je ugotovila, da tožnik Prošnjo2 utemeljuje z delom oziroma ekonomskimi težavami ter družinskimi problemi (s stricem) in ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih težav po mnenju toženke ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, kakor tudi ne z razlogi resne škode, zato ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnikove ekonomske stiske ni povzročila npr. država, gospodarske družbe itd. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic (povedal je, da je hodil k zdravniku, ko je imel težave s prehladom - kar pomeni, da zdravstveni sistem v Maroku na osnovni ravni deluje in funkcionira), ni navedel, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Toženka je ugotovila, da tožnikovih zatrjevanih ekonomskih in osebnih težav (spor s stricem) ni moč povezati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnik po mnenju toženke ni prepričljivo izkazal, na kakšen način in kako naj bi bil sploh ogrožen zaradi strica, ki je po njegovih besedah "nor" in povzroča težave. Poleg tega po mnenju pristojnega organa to, da je zadeva pristala na sodišču, pomeni le, da sistem deluje, saj bi tožnik lahko dokazal, da ni kradel. Glede navedenih zdravstvenih težav (občasne težave s srcem oziroma dihanjem in zobobol) je toženka ugotovila, da je bil tožnik obravnavan v bolnišnici v Italiji, ko je imel zdravstvene težave (ostal je brez sape), a preiskave niso pokazale resnejših težav. V Sloveniji v azilnem domu ni obiskal zdravnika, saj tukaj ni imel težav s srcem, trenutno pa nima zdravstvenih težav. Tožnik ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, težav, ki jih uveljavlja ne gre povezati z zahtevanimi elementi preganjanja ali resne škode, institut mednarodne zaščite pa ni namenjen njihovemu reševanju. Zato je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in Prošnjo2 na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 očitno neutemeljeno.

4.Toženka je ugotovila, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Ugotovila je, da tožnik v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, da ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, ker tožnik prihaja iz vame izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

5.Toženka je na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Ugotovila je, da tožnik ni izkazal, da bi imel kak drug pravni naslov za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, prav tako obstoj drugega pravnega naslova za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji ne izhaja iz dokumentacije upravne zadeve in uradnih evidenc, zato bo z izvršljivostjo odločitve o zavrnitvi prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, njegovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito.

6.Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je določila ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi prosilec imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je pristojni organ določil, da če prosilec v 10-dnevnem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani v izvorno državo. Ugotovila je, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Toženki ni znano, da bi bile razmere v tožnikovi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo kršeno načelo nevračanja. Na podlagi ZTuj-2 je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če prosilec zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

Tožnikove navedbe

7.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi vseh pritožbenih razlogov izpodbijano odločbo odpravi ter prošnji tožnika ugodi ter tožniku prizna status begunca z dnem 30. 9. 2025. Podredno zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, prošnji tožnika ugodi ter tožniku prizna status subsidiarne zaščite z dnem 30. 9. 2025. Podrejeno podrejenemu predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.

8.Tožnik meni, da toženka ni mogla dejanskega stanja glede pogoja po 1. alineji 52. člena ZMZ-1 in glede pogoja očitnega neizpolnjevanja pogojev po 5 alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 ugotoviti na podlagi podatkov, pridobljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev oz. uradnih podatkov, brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Meni, da bi morala toženka opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanega dejanja preganjanja in izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa subsidiarne zaščite in za priznanje statusa begunca. O prošnji za mednarodno zaščito se tudi sicer odloča po rednem postopku, le izjemoma v pospešenem postopku. Ker se posledično tožnik glede okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe, ni mogel izjasniti, odločba o tem pa nima razlogov, je toženec zagrešil tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka po enajstem odstavku 237. člena 3. tč. in 7. tč. ZUP. Meni, da je stanje po opravljenem razgovoru narekovalo pridobitev podrobnih in poglobljenih informacij, povezanih z zadevo.

9.Tožnik navaja, da ni sporno da je tožnik v izvorni državi pripadal skupini najrevnejših ljudi v države (primera Jawa C 163/17, Ibrahim C 297/17). Slednje predstavlja razlog preganjanja, in sicer pripadnost posebni družbeni skupini po 4. alineji prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1. Glede na to, da je tožnik zapustil državo zato, ker v takih okoliščinah ni mogel preživeti, niti se nikamor znotraj države preseliti, ne najti pomoči, pri čemer se je bal za življenje in zdravje sebe in svojih bližnjih, je vzročna zveza med razlogom preganjanja in dejanji preganjanja ter odsotnostjo zaščite pred temi dejanji, po mnenju tožnika podana. Tožnik si s prihodki, ki jih je prejel za delo, ni mogel pomagati, s temi prihodki ne bi zmogel najeti najcenejše sobe nikjer v državi, kar pomeni, da se znotraj države ni bil zmožen umakniti pred norim stricem. Tudi za zdravljenje ni imel denarja. Meni, da je dokazal vse predpostavke za status vsaj subsidiarne zaščite. Zatrjuje, da ni sporno, da je državljan tretje države, dokazal pa je, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi poniževalno ravnanje (resna škoda, kot jo določata 1. in 2. alineja 28. člena v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1). Glede na to, da so ga doma ustrahovali, da je živel v revščini brez izhoda, je po mnenju tožnika, izkazan pogoj, da bi bil v primeru vrnitve soočen z utemeljenim strahom, da bo zopet podvržen vsaj nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Meni, da razmere, kot jih je tožnik opisal, predstavljajo resno škodo tudi v smislu mučenja in nečloveškega ravnanja, ne samo poniževalnega ravnanja. Te izjave bi moral toženec upoštevati, preveriti in ustrezno ovrednotiti in pravilno subsumirati pod drugi odstavek 20. člena in 62. člena prvega odstavka 2. alinejo ZMZ-1, ne glede na to, da je Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določen kot varna izvorna država. Meni, da bi moral toženec upoštevati, da je podan pogoj tudi po 26. členu ZMZ-1, ker so bila dejanja dovolj ponavljajoča, saj so trajala več let, vključno z fizičnim in psihičnim nasiljem. Navaja, da je poleg ekonomske šibkosti, tožnik izkazal tudi posebne okoliščine o svoji izstopajoči ranljivosti (bolezen, šibkost) ter namerno odtegovanje nujne pomoči v nevzdržnih brezizhodnih razmerah, o čemer izpodbijana odločba nima razlogov. S tem je namreč tožnik izkazal, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede pravice iz 3. čl. EKČP (primerjaj a contrario I U 486/2023). Tožnik še pripominja, da je sodišče v dvomu zavezano odločiti v korist tožnika (Priročnik o evropski zakonodaji v zvezi z azilom, mejami in priseljevanjem str. 120, 141). Toženki očita, da je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, ko je zaključila, da je tožnik navajal samo nerelevantna dejstva in ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem oz. vsaj utemeljenega razloga za soočenje z utemeljenim tveganja, da utrpi resno škodo ob vrnitvi v izvorno državo, zaradi pomanjkljivega obravnavanja dejstev in okoliščin. Meni, da je napačen zaključek, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, da Maroko, zanj ni varna država. Tožnik meni, da je toženka zaradi kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovil dejanski stan in iz ugotovljenih dejstev naredil napačen sklep o dejanskem stanu, ko je zaključila, da težave tožnika niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca/subsidiarne zaščite.

Navedbe toženke

10.Toženka se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

11.Poudarja, da tožnik ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji, ni navedel resnih, ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožnikovi razlogi za odhod (delo, slabo plačilo in težave s stricem) niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel nič takega, da bi bilo mogoče sklepati, da bo preganjan oziroma da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Niti ni izkazal, da ga izvorna države ne bi bila sposobna zaščititi. Tožnik ni izkazal subjektivnega elementa preganjanj, zato toženka tožnikovih navedb ni preverjala v informacijah o izvorni državi. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bilo tožniku v Maroku onemogočen dostop do osnovnih zdravstvenih storitev.

K I. točki izreka

12.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A3, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1400/2024. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval.

Tožba ni utemeljena.

13.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

15.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

16.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

17.Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (premajhno plačilo za delo) in težave s stricem, zaradi česar je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tem upravnem sporu v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema dosedanji postopek, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca in težave s stricem sami po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.

Glede na navedeno tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

18.Neutemeljen je tožbeni očitek, da morala toženka izvesti namesto pospešenega redni ugotovitveni postopek, s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Materialnopravna podlaga za vodenje pospešenega postopka za obravnavno Prošnje2 je namreč določba pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Kot že pojasnjeno, je Prošnja2 očitno neutemeljena zato, ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja prvega ostavka 52. člena ZMZ-1) in zato, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Tudi v primeru koncepta varne izvorne države pa zakon določa pospešeni postopek (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

19.Neutemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ni sporno, da je tožnik navedel dva razloga za utemeljitev Prošnje: ekonomski razlog in težave s stricem. V čem naj bi bila zmotna ugotovitev toženke glede obeh razlogov, tožnik ne konkretizira. Tožnik se vabilu na zaslišanje ni odzval. Sodišče ponavlja, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik niti ne trdi (toliko manj dokaže), da bi bil preganjan iz kakšnega v zakonu opredeljenega razloga in sicer: zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, zato so navedbe tožnika, da naj bi toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje, neutemeljeni. Pravilno je zavrnila toženka tožnikovo navedbo, da težave s stricem ne utemeljujejo Prošnje tudi zato, ker stric ni subjekt preganjanja v smislu določb ZMZ-1. Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je namreč tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve). Tožnik tega dokaznega bremena ni izpolnil. Sodišče poudarja, da je že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi, ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

20.Tožnikovih razlogov za Prošnjo2 (ekonomski razlog- premalo plačila za delo in težave s stricem), ni moč umestiti v enega izmed v 27. členu ZMZ-1 opredeljenih razlogov preganjanja. Tudi zato je odločitev toženke, da tožnik navaja le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje 52. člena ZMZ-1, pravilna. Drugih razlogov za mednarodno zaščito pa tožnik niti ne zatrjuje. Sodišče se strinja s presojo toženke, da razlogi, ki jih je tožnik (sam) navedel za odhod iz Maroka, niso razlogi, ki bi utemeljevali prošnjo za mednarodno zaščito. Pravilno je toženka tudi pojasnila, da ekonomski razlogi sami po sebi niso razlog za podelitev ene od oblik mednarodne zaščite. Glede tega je tudi Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

21.Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati tožnikove navedbe tudi z informacijami o izvorno državi. Tožnik, kot povzeto ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, zato toženka ni bila dolžna preverjati resničnost teh navedb z informacijami o izvorni državi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 že sprejelo stališče, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

22.Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje2, ki ga tožnik konkretizirano ne izpodbija, je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

23.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

24.Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna, česar tožnik niti v tem upravnem sporu niti ne izpodbija.

25.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Navaja, da ga je stric leta 2023 tožil in ga hotel spraviti v zapor, da epiloga na sodišču ni bilo, nastale pa so družinske težave, ker ga je stric obtožil kraje denarja, ki ga je kasneje našel.

2Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

3Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

4Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

5Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

6Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

7Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

8Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

9Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.

10Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

11Prav tam (12. točka obrazložitve).

12Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

13Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

14Prav tam, 13. točka obrazložitve.

15V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

16Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

17Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).