Jedro

Pri tožniku obstaja invalidnost III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu (utrpel je rano na desni strani glave z zdrobljeno kostjo v senčnem delu in poškodovano lično kostjo). Posledice so lahko glavoboli in psihične težave. Za svoje delo nekvalificirani rudar ni več zmožen, v polnem delovnem času pa je zmožen opravljati drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami. Ker je tožnik s tako poškodbo pri 59 letih še sposoben za delo z določenimi omejitvami, njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 14. 6. 2010 in št. ... z dne 8. 12. 2009 ter da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 9. 4. 1992 in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, katero mu je toženec dolžan izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neizplačanih mesečnih zneskov in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Tožnik se pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba meni, da je bistveno vprašanje pravde, ali je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije, odgovor na to vprašanje pa je strokovne narave in temelji na oceni in mnenju izvedenca medicinske stroke. Meni, da je za oceno invalidnosti tožnika najbolj pomembno mnenje zdravnika psihiatra, saj gre za posledice, ki so pri tožniku nastale zaradi pred 20-imi leti utrpljene hude poškodbe glave. Tožnik se ne strinja z izvedenskim mnenjem, ki sta ga podala izvedenka psihiatrinja in izvedenec nevrolog. Tožnik se tekom postopka pred sodiščem prve stopnje s podanimi izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. ni strinjal, komisija je vztrajno zavračala pobudo za izdelavo novejših preiskav (CT, MRI, DTI možganov ali vsaj kvantitativno ugotavljanje stopnje okvare duševnih funkcij s pomočjo t.i. nevro psiholoških testov, kar opravlja klinični psiholog. Izvedenci so opravili le pogovor in vizualni pregled glave in posttravmatskih brazgotin. Izvedenka psihiatrinja je svoje mnenje gradila na stari dokumentaciji in ves čas vztrajala na strokovno neresnični trditvi, da bi bil psihološki pregled smiseln leto ali dve po poškodbi in ne sedaj. Pritožba meni, da je takšna izvedenska ocena nestrokovna in da so pri obravnavi primera bila bolj upoštevana nekakšna druga merila, ki s stroko nimajo nič skupnega. Nemški izvedenski organi so na podlagi izvidov iz leta 1995 ugotovili 100 % delovno invalidnost tožnika. V postopku bi bilo potrebno kvantitativno oceniti celotno okvaro frontalno - temporalnega lobusa velikih možganov in natančno ugotoviti, kolikšen delež pri tožnikovi duševni prizadetosti odpade na posledice „zlorabe analgetikov“ in koliko na samo mehansko okvaro ter kakšen je vpliv na tožnikovo delovno sposobnost. Pripombe, ki jih je tožnik podal na izvedensko mnenje, so ostale brez odgovora. Pritožba meni, da je od leta 1995, ko je pri tožniku bil narejen CT in EEG preiskava, do leta 2009 prišlo do morfoloških in funkcionalnih sprememb v možganovini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote C. št. ... z dne 8. 12. 2009. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Odločitev temelji na mnenju invalidske komisije I. stopnje, ki je dne 26. 11. 2009, na podlagi medicinske dokumentacije ugotovila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 1. 5. 1996 dalje.

Pritožba se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje gradi svoje ugotovitve na izvedenskem mnenju izvedenskega organa, ki ga je postavilo zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Izvedenski organ je izvid in mnenje podal v sestavi specialistov splošne kirurgije in travmatologije, nevrologije, psihiatrije ter medicine dela, prometa in športa, na podlagi preučitve celotne zdravstvene in ostale dokumentacije, vključno z novo dokumentacijo ter na podlagi osebnega pregleda tožnika. Mnenje je enako mnenju, kakor ga je podal izvedenski organ toženca in sicer, da pri tožniku od 1. 5. 1996 dalje obstaja invalidnost III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu, ki jo je tožnik utrpel dne 9. 4. 1992. Tožnik za svoje delo nekvalificirani rudar ni več zmožen, v polnem delovnem času pa je zmožen opravljati drugo ustrezno delo, lahko delo nad zemljo, le v dnevnih izmenah, kjer nima opravka z težkimi bremeni, kjer ni potrebno nositi čelado, le za delo pri tleh in ne v hrupu ter brez vsiljenega tempa oziroma ritma dela. Tožnik je utrpel poškodbo pri delu in sicer rano na desni strani glave z zdrobljeno kostjo v senčnem delu in poškodovano lično kostjo. Imel je poškodbo lobanske kosti, to so mu potem operativno popravili. Posledica poškodbe je nagnjenost k glavobolom in tudi psihične posledice po prestani poškodbi. Izvedenski organ je kot najbolj relevantno psihiatrično mnenje štel izvid z dne 15. 12. 1997 specialista nevrologa in psihiatra, ki ne ugotavljata poslabšanje stanja in ki v psihičnem statusu ne ugotavlja grobe psihopatologije. Isti specialist je dne 8. 12. 1995 ocenil, da je prišlo do zlorabe analgetikov, ki je izraženo do te mere, da onemogoča razlikovanje med eventuelnim posttravmatskimi posledicami glavobola in glavobola zaradi zlorabe analgetikov samih. Izvedenski organ je pojasnil, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da so lečeči zdravniki pri tožniku ugotavljali simptomatiko psihoorganske motnje. Taka motnja pomeni, da je zaradi neke poškodbe možganov (udarec, dolgoletna raba psihotropnih snovi in podobno) v določenih aspektih spremenjeno človekovo doživljanje in funkcioniranje. Do različne mere so ti ljudje lahko osebnostno bolj togi, se lahko hitreje razburijo in imajo slabši nadzor nad svojim impulzivnostjo, se težje učijo novih vsebin, težje koncentrirajo in so bolj nerodni in počasni pri finejših psihomotornih opravilih.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se uporablja v predmetni zadevi glede na čas vložitve zahtevka pri tožencu. Invalidnost je opredeljena v 60. členu ZPIZ-1. Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije niso več zmožni za delo z polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo, vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerega so razporejeni. Tožnik v tem socialnem sporu zahteva pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 67. členu ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik je rojen 22. 8. 1950. Pri tožniku je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti od 1. 5. 1996 dalje in bi tako izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela v kolikor bi pri njemu bila ugotovljena invalidnost I. kategorije.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim in pravnim stanjem, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi z dokazno oceno izvedenskega mnenja izvedenskega organa, ki ga je sodišče postavilo ter v izogib tega navedenega ne ponavlja.

Ni mogoče slediti navedbam v pritožbi, da komisija ni odgovorila na dane pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje. Izvedenski organ je izvedensko mnenje podal dne 10. 5. 2012. Tožnik se z navedenim mnenjem ni strinjal in je podal pripombe v svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2012. Na navedene pripombe je izvedenski organ podal odgovore v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 10. 8. 2012. Pri tem je podrobno odgovoril na zastavljena vprašanja in tudi povedal kdaj bi bil smotrn pregled kliničnega psihologa in kaj bi navedeni pregled pomenil. Podrobneje je bilo s psihiatričnega stališča pojasnjeno, kaj pri tožniku pomeni dolgotrajna prilagoditvena motnja in v čem se izkazuje ter, kako bi ta vplivala na samo delovno sposobnost tožnika. Tožnikova psihoorganska spremenjenost bi bila moteča pri zahtevnejših storilnosti ali zahtevnejših intelektualnih zaposlitvah, pri psihično lažjem delu pa ne. Tožnik je glede na psihoorgansko in depresivno komponento zaščiten še s tem, da zanj ni primerno delo z vsiljenim delovnim ritmom. Ker pri tožniku ni bila ugotovljena težja ali omejujoča kognitivna motnja tudi ni bila potrebna specialna klinično psihološka obdelava. Tožnik je pri osebnem pregledu urejeno komuniciral, stanja psihoze ali demence pri tožniku izvedenci niso ugotovili. Takšnih diagnoz tudi nima postavljenih s strani lečečih zdravnikov. Tožnik je na navedeno dopolnilno izvedensko mnenje podal dodatne in nekatere ponovljene pripombe v svoji vlogi z dne 7. 9. 2012, na katere je izvedenski organ odgovoril v dopolnilnem mnenju z dne 10. 10. 2012, v katerem je še natančneje pojasnil svojo izvedensko mnenje ter tudi izvide tako z dne 15. 12. 1997, 11. 2. 1998 in 12. 2. 1998. Iz zadnje navedenega izhaja, da je tudi v okviru izvedenskega mnenja za pokojninski postopek v Nemčiji bilo ugotovljeno, da je tožnik zmožen opravljati le telesno lahka dela nad zemljo, … v polnem delovnem času. Sodišče je po danih pripombah tožeče stranke na glavni obravnavi dne 28. 3. 2013 zaslišalo izvedenca D.D., ki je pojasnil mnenje kot nevrolog in pojasnil posledice poškodbe tožnika iz leta 1992 ter, kaj se ugotovi s CT slikanjem in preiskavo EEG. Navedel je tudi, da je obe navedeni preiskavi tožnik opravil nekaj let po poškodbi in če takrat ni bilo vidnih popoškodbenih sprememb, potem ni razložljivo in logično, da bi bile nekaj let kasneje pa vidne popoškodbene spremembe. Posledice so lahko glavoboli, psihične težave - razburljiv, utrudljiv, zaskrbljen. Pojasnil je tudi, kako navedene posledice poškodbe vplivajo na dela zmožnost in da je tožnik s tako poškodbo pri 59 letih še sposoben za delo z omejitvami, ki so bile podane, ne glede na starost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zadostnem obsegu že odgovorilo na pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja. V kolikor se tožnik z izvidom in mnenjem invalidskega organa, ki ga je ta podal v sestavi specialistov splošne kirurgije in travmatologije, nevrologije, psihiatrije ter medicine dela, prometa in športa, ne strinja, to še ne pomeni, da sodišče takšnega mnenja ni moglo sprejeti. Mnenje izvedencev je razumljivo in strokovno utemeljeno, skladno z medicinsko dokumentacijo v spisu in skladno z izvedenskimi mnenji tožene stranke iz predsodnega postopka. Drugačno dejansko stanje ne izhaja iz izvidov, ki jih je vložil v spis tožnik oziroma so v upravnem spisu tožene stranke. Tudi iz izvedenskega mnenja za pokojninski postopek z dne 12. 2. 1998 izhajajo enaki izvidi in mnenja, da je pri tožniku v bistvu enako stanje, kakor je bilo konec leta 1995, da je tožnik, na podlagi obstoječega obolenja kardiovaskularnega sistema (hipertenzija), presnovnega obolenja (diabetes, mellitus) in simptomatike kroničnega glavobola po kraniocelebralni poškodbi, zmožen izvajati le telesno lahka dela nad zemljo, brez hrupa, brez nošenja zaščitne čelade ter nenadnih naporov (npr. dvigovanja težjih bremen, prenašanje ali premikanje bremen) v polnem delovnem času. Zaradi prisotne simptomatike glavobola je zmožnost koncentracije občasno omejena, s tem odpadejo dejavnosti vožnje in krmiljenja. Z napadi krčev v anamnezi odpadejo dela, ker obstaja nevarnost padcev (npr. na lestvah, odrih). Opravlja lahko srednja težka dela, ki trajajo krajši čas (po urah). Izključeno je delo stalno ponoči in stalno izmensko delo. Tožnik je bil v Zvezni Republiki Nemčiji invalidsko upokojen po predpisih, ki veljajo glede invalidske pokojnine tam. V Republiki Sloveniji se za ugotavljanje invalidnosti in pravice do invalidske pokojnine uporablja ZPIZ-1, ki seveda ni enak predpisu po katerem je bil tožnik v ZR Nemčiji upokojen. Nemški izvedenski organ pa je glede delovne sposobnosti (kaj je tožnik zmožen in česa ne) ugotovil v bistvu enako, kakor toženka v predsodnem postopku in kakor so ugotovili izvedenci postavljenega izvedenskega organa.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.