Jedro

Toženca vse do leta 2021, ko sta naročila geodetske meritve, dejansko sploh nista vedela, da sta zemljiškoknjižna lastnika parcele, ki jo je vsa leta obdeloval tožnik oziroma njegovi pravni predniki, zato nimata prednosti pred originalno, to je s priposestvovanjem, pridobljeno lastninsko pravico tožnika (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) lastnik nepremičnine parc. št. 715/2, k.o. ... do celote. V II. točki izreka je toženi stranki (v nadaljevanju tožencema) naložilo plačilo stroškov tožnika v znesku 2.311,70 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da sodišče ni odločalo nepristransko, saj bi glede na celoten postopek moralo verjeti obema tožencema ter s strani tožencev predlaganih prič. Sodišče pa je v celoti sledilo izpovedbi tožnika, ki je bila prirejena za potrebe tega postopka. Prav tako sta šokirana zaradi vplivanja in pripravljanja prič, kot to izhaja iz samega spisa. Tožnik svojo posest pravnih prednikov A. A. in B. B. utemeljuje s kupno pogodbo iz leta 1938, s katero bi naj kupil parcelo od C. C. in Č. Č. vendar tega z ničemer ne izkaže in ne dokaže. O pravični posesti prednikov tožnika B. B. in A. A. ni mogoče govoriti, slednja nista priposestvovala nepremičnine, nikoli nista imela te nepremičnine v posesti, s tem pa tudi nikoli nista imela pravnega naslova za priposestvovanje ali prevzem nepremičnine v posest. Toženca sta določno izpovedala, da je gospa D. D. hasnovala svoje zemljišče le do meje, vključno z vrtom in brajdami, kar je tudi razvidno iz ortoposnetka in gospa D. D. nikoli ni kosila ali obdelovala sporne parcele, toženca pa sta kosila vse do vrta, le spodnji del travnika je bil zaraščen. Sodišče zaključi, da geodetske razmere v letu 1938 ne predstavljajo pravne podlage za prenos lastninske pravice, vendar pa na tej podlagi napravi zmotni zaključek, da je bila med predniki pravdnih strank sklenjena kupna pogodba, na podlagi katere so predniki tožnika - B. B. in A. A. pridobili lastništvo in dobroverno posest na parc. št. 715/2. Na naznanilnem listu pod prilogo A9 je samo podpis C. C., ni pa podpisa Č. Č., ki je bil takratni lastnik nepremičnine parc. št. 715, k.o. ... . Zraven podpisane pogodbe pa bi morala biti plačana tudi kupnina in morala bi imeti nepremičnino v posesti, kar vse ni bilo izpolnjeno. Iz naznanilnega lista pa tudi izhaja, da je s tem opravljena delitev nepremičnine, glede ostale pa je potrebno izvesti drug zakonit postopek, ki pa nikoli ni bil izveden, zato B. B. in A. A. nista mogla biti v dobri veri, da sta lastnika nepremičnine. Tožnik tudi z ničemer ni izkazal, da je D. D. bila seznanjena, da so njeni predniki sporno parcelo odkupili od toženčevih prednikov. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje glede izpovedbe prič E. E., F. F., ki sta izpovedovala neverodostojno, sicer pa je priča G. G. jasno povedal, da se je v naravi videlo, kako daleč je hasnoval kateri od prednikov pravdnih strank in je pojasnil, da ne samo, da sporne parcele F. F. in D. D. niso obdelovali, temveč tudi da nikoli ni bilo govora, da bi to parcelo kupili od C. C. in Č. Č. Sodišče pa tej priči ni verjelo, da naj bi mejo predstavljal leseni štor, ker naj tega nihče drug ne bi navedel. Tožnik je vplival na priče, kot sta toženca že navedla v svojih vlogah in se je tudi izkazalo tekom postopka. Sodišče je selektivno verjelo izpovedbam prič, s katerimi je poskušalo podati dokazno oceno, ki bi vsaj deloma opravičevala odločitev, kot jo je sprejelo, ni pa upoštevalo vseh izpovedb in dokazov v spisu in ni verjelo nobeni priči neposrednih sosedov sporne parcele. Sodišče tudi zmotno odkup sporne parcele v preteklosti izpeljuje iz okoliščine, da predniki tožencev do leta 2021 niso ugovarjali hasnovanju sporne nepremičnine s strani pravnih prednikov. Sicer pa so stranke poznale pomen zemljiške knjige in vse ostale zadeve so se ustrezno uredile v zemljiški knjigi. Tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev predmetne tožbe, saj je vse svoje premoženje prepisal na svojo ženo, sicer pa tožnik ne more biti dobroverni lastninski posestnik, če je vedel, da je zemljiškoknjižni lastnik druga oseba. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne vse s stroškovno posledico, oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišče prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik odgovarja na posamezne navedbe tožencev iz pritožbe in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje na trditvah, da sta njegova pravna prednika A. A. in B. B. sporno nepremičnino odkupila od C. C. in Č. Č. v letu 1938, da sta jo v tem času imela v posesti, kasneje pa jo je v dobroverni lastniški posesti imela njuna dedinja D. D. Na podlagi izročilne pogodbe z dne 19. 2. 1991, sklenjene z D. D., je tožnik postal dobroverni lastniški posestnik nepremičnine. Da slednja ni vpisana v zemljiško knjigo je izvedel v letu 1992, ko je urejal dokumentacijo za gradnjo hiše. Tožnik je od svoje tete D. D. prevzel celotno kmetijsko gospodarstvo z več kmetijskimi zemljišči, s tem tudi zatrjuje, da je prevzel sporno nepremično parc. št. 715/2, k.o. ... . Stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem pa je kasneje podaril svoji ženi. Glede na navedeno, ker je tožnik celotno kmetijo prevzel od pravne prednice D. D. in s tem zatrjuje lastništvo na sporni nepremičnini, je po oceni sodišča druge stopnje podana njegova aktivna legitimacija za uveljavljanje predmetnega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je kot pravilno materialnopravno podlago za razsojo uporabilo določila, v času teka priposestvovalne dobe pravnih prednikov tožnika veljavnega Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki se uporablja na podlagi Zakona o neveljavnosti pravnih predpisov izdanih pred 6. 4. 1941, in sicer 1460. paragraf ODZ, ki ureja priposestvovanje, za katero je bila potrebna pristna, pravična in poštena posest. Posest je pravična, če se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (paragraf 1461 ODZ); pristna tista posest, ki ni pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja (paragraf 1464 ODZ); ter poštena če je bil priposestvovalec v dobri veri (paragraf 1463 in 326 ODZ). Ti pogoji so morali biti izpolnjeni ves čas trajanja priposestvovalne dobe, prav tako je paragraf 1477 ODZ določal, da kdor opira priposestvovanje na dobo 30 ali 40 let, mu pravičnega naslova ni treba označiti, vendar pa je nepoštena posest tudi v tem primeru izključevala priposestvovanje. Zvezno vrhovno sodišče je z načelnim pravnim mnenjem dne 4. 4. 1960 priposestvovalno dobo skrajšalo iz 30 na 20 let1. 8. Tožnik svojo pravico utemeljuje na posesti pravnih prednikov, A. A. in B. B. na podlagi kupne pogodbe iz leta 1938, s katero bi naj prednika sporno parcelo kupila od pravnih prednikov drugega toženca, to je C. C. in Č. Č. Nadalje je njegova pravna prednica D. D., sporno nepremičnino dedovala po C. C. in Č. Č. v letu 1970 in 1972. 9. Sodišče prve stopnje je lastninsko pravico A. A. in B. B. ugotavljalo na podlagi listinske dokumentacije v spisu, saj je A. A. z vlogo z dne 13. 3. 1938 (priloga A6) zaprosil za parcelacijo parcele 715, k.o. ..., kot razlog pa je navedel, da je polovico te parcele kupil od Č. Č. in da sta z njim sporazumno že vkopala mejnike. Geodetska uprava je na podlagi te vloge dejansko izvedla parcelacijo na dve parceli, na parcelo 715/1 in 715/2, obe k.o. ... Na podlagi geodetske skice iz A7 nadalje izhaja zapis geodeta, da ostaja zemljišče parc. št. 715/1, k.o. ... v lasti Č. Č. in C. C., parc. št. 715/2, k.o. ... pa preide v last A. A. in B. B. Na naznanilnem listu v prilogi pod A9 pa je tudi podpis pravne prednice tožencev C. C. Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med predniki pravdnih strank obstajal dogovor o odkupu sporne nepremičnine in je slednje bilo tudi realizirano, saj se sicer parcelacija ne bi izvršila.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta pravna prednika drugega toženca nepremičnino 715/2, k.o. ... prodala A. A. in B. B., s tem pa jo je dedovala D. D. v letu 1970 in 1972, ter je z izročilno pogodbo prešla na tožnika. Sodišče prve stopnje je naredilo temeljito dokazno oceno (8. člen ZPP), in sicer je ocenilo predložene listine (vlogo A. A. in B. B. z dne 13. 3. 1938, ročno geodetsko skico iz leta 1938, mapno kopijo iz leta 1939, naznanilni list z dne 13. 4. 1938, mapne kopije in orto posnetke iz različnih časovnih obdobij), kot tudi izpovedbe strank in prič, pri tem je pravilno upoštevalo, da toženca vse do leta 2021 hasnovanju sporne nepremičnine s strani pravnih prednikov tožnika in tožnika samega niso ugovarjali in da meja med parcelama nikoli ni bila sporna.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da dejstvo, da lastništvo nikoli ni bilo pred tem zemljiškoknjižno urejeno izhaja predvsem iz dejstva, da zemljiška knjiga od leta 1938 pa do 1995 ni imela takšnega pomena, kot ga ima danes, zato se tudi same nepremičnine v zemljiško knjigo niso dosledno vpisovale. Zgolj dejstvo, da lastninska pravica pravnih prednikov tožnika ni bila vpisana, še ne dokazuje, da niso bili dobroverni posestniki. Sodišče prve stopnje je nenazadnje opravilo ogled spornih parcel in ugotovilo, da v naravi meja poteka med parcelama 715/1 in 715/2, kot zasajena meja sadnega drevja, iz najstarejšega prikaza parcel za leto 1995 pa tudi izhaja, da se je sporna parcela 715/2, k.o. ... uporabljala skupaj s tožnikovo parcelo 713, k.o. ... kot celota.

12. Sodišče prve stopnje se je nadalje ukvarjalo z dobro vero pravnih prednikov tožnika na sporni nepremičnini ter dejstvom, ali sta vedela ali mogla vedeti, da nepremičnina, ki jo imata v posesti, pravno-formalno ni njuna zaradi nevknjižbe v zemljiško knjigo, v zvezi s tem pa je zaslišalo pravdne stranke in priče in pri tem zaključilo, da toženca nista dokazala, da pravni predniki tožnika nepremičnine niso hasnovali v dobri veri (10. do 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki se v pretežni meri nanaša na oceno verodostojnosti prič in resničnost njihovih izpovedi, saj je le-ta jasna in prepričljiva ter v celoti ustreza metodi racionalne argumentacije ter je podprta tudi z listinskimi dokazi (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj izpovedbi tožencev ne verjame, pri tem se je oprlo predvsem na dokazila GURS-a, iz katerih ne izhaja, da bi sporna parcela bila vedno preorana, slednje niti ne izhaja iz prikaza parcel za leto 1995 in za leto 2019. Že sodišče prve stopnje je odgovorilo na ugovore tožencev, glede vpliva tožnika na priče. Tako je priča H. H. v naravi pokazal in pojasnil zgolj to, kar je pred tem povedal že na sodišču in sam navedel, da pred zaslišanjem na sodišču ni želel priti na sporno parcelo, da ne bi bil s strani tožnika zaveden in je tako izpovedoval izključno na podlagi lastnega spomina (11. točka obrazložitve). Da so tožnikovi predniki hasnovali sporno parcelo kot njihovo so izpovedale tudi druge priče, in sicer F. F., sicer tožnikova mati, ki je vedela pojasniti, da nikoli ni bilo spora o lastništvu nepremičnine. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo tudi izpovedbe drugih prič, in sicer I. I., J. J. in njuni izpovedbi ocenilo kot pavšalni, prav tako ni verjelo priči G. G., ki bi naj pojasnil, da je mejo predstavljal v naravi leseni štor, česar niti toženca sama nista navajala, sodišče pa tudi ni upoštevalo izpovedbe priče K. K., ki je sicer zanikal, da bi na sporni parceli kdaj kosil travo za tožnika in ni želel pričati, saj se ni želel nikomur zameriti. Tako nima prav pritožba, da je sodišče naredilo pristransko dokazno oceno in verjelo zgolj pričam tožnika.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da je tožnik nepremičnino obdeloval po svojih prednikih, kot tudi sam, v dobri veri, saj meje med parcelama 713 in sporno parcelo v naravi nikoli ni bilo, sporno parcelo pa je imel v dobroverni lastniški posesti tudi tožnik, ki jo je prejel na podlagi izročilne pogodbe in jo je nemoteno obdeloval, v naravi pa mu je tudi pravna prednica pokazala, da je na slednji imela vrt, prav tako je tožnik izpovedal, da je v letu 1992, ko je ugotovil, da v izročilni pogodbi manjka sporna parcela, o tem obvestil toženca in njegovega očeta in jima predlagal ureditev. Slednja sami uporabi parcele, nista ugovarjala, vendar zemljiškoknjižne zadeve nista želela urediti.

15. Sodišče prve stopnje je nadalje v 20. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da se toženca, ki sta v letu 2012 odplačno pridobila in vknjižila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne moreta sklicevati, saj se nanjo ne more sklicevati tisti, ki je vedel ali bi mogel vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z zunajknjižnim stanjem2. Toženca vse do leta 2021, ko sta naročila geodetske meritve, dejansko sploh nista vedela, da sta zemljiškoknjižna lastnika parcele, ki jo je vsa leta obdeloval tožnik oziroma njegovi pravni predniki, zato nimata prednosti pred originalno, to je s priposestvovanjem, pridobljeno lastninsko pravico tožnika (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Glede na ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje po temeljiti dokazni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo določbe stvarnopravnih predpisov ODZ, ZTLR in SPZ, je sodišče druge stopnje, ki uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo, pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožnik z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).

1 VSRS sodba II Ips 85/2020. 2 VSRS II Ips 481/2009 z dne 21. 2. 2013, VSL sodba I Cp 3496/2012 z dne 19. 6. 2013.