Jedro

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bilo skupno trajanje posesti na spornem delu zemljišča, ki so jo imeli tožnikovi predniki in tožnik sam, tako dolgo (od leta 1957), da so z dvajsetletno dobroverno posestjo, s priposestvovanjem pridobili lastninsko pravico na spornem delu zemljišča že tožnikovi predniki. Dvajsetletni priposestvovalni rok, ki je določen v ZTLR (4. odstavek 28. člena) je obstajal že pred uveljavitvijo navedenega zakona (načelno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960 v zvezi s pravili občega državljanskega zakonika). Ali je tožnikova posest in posest njegovih pravnih prednikov temeljila na veljavnem pravnem naslovu (zatrjevani pogodbi o delitvi parcele) oziroma, da je bil ta podlaga pridobitvi vtoževane lastninske pravice na spornem zemljišču, tako niti ni bilo potrebno ugotavljati.

Priposestvovanje je zakonsko določen način pridobitve lastninske pravice. S tem pravnim institutom prizna kot pravno veljavno to, kar je dejansko obstajalo zakonsko določeno dobo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca kot zemljiškoknjižna lastnika vsak do 1/2 parcele št. 411/27, vl.št.366 k.o. C., dolžna priznati tožniku lastninsko pravico na delu navedene parcele s površino 4057 m2, kot je označeno na skici Geodetske uprave I. in mu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč prenos lastninske pravice na navedenem zemljišču. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca V. T. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec V. T. je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno laično revizijo, v kateri navaja, da je dopolnitev pritožbe res podal po poteku pritožbenega roka, vendar pa bi moralo sodišče vseeno upoštevati nepravilnosti, ki jih je omenjal že pred pritožbo in katere v dopolnitvi pritožbe le podrobneje pojasnjuje. V nadaljevanju revizije pojasnjuje navedene nepravilnosti in sicer, da sta tožnik in njegov oče poskušala od obeh tožencev z goljufijo doseči lastništvo nad sporno parcelo; da sta od tet izsilila lastništvo nad parcelo št. 617/2; da je sodišče prve stopnje v nekem drugem primeru sprejelo stališče, da se šteje priposestvovanje znova, če se zamenjajo lastniki; da se napaka, storjena leta 1957, napačno razlaga v korist tožniku; da sodišče druge stopnje ni dovolj pretehtalo odločitve sodišča prve stopnje, to pa zato, ker je podal pritožbo sam, brez pomoči odvetnika; da je za sporno parcelo plačeval dajatve, ki mu jih mora R Slovenija povrniti; da iz sodnih odločb izhajajo dvojna merila, saj se enkrat upošteva priposestvovanje, drugič pa ne; da so mu odvetniki namignili, da v zadevah, kot je sporna, težko dosežeš pravično odločitev; da dvomi v nepristranost sodnika in priče geodetinje in na koncu, da zahteva nepristransko odločitev revizijskega sodišča. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Obravnavani lastninski spor izhaja iz neskladja med, na eni strani zemljiškoknjižnimi in zemljiškokatastrskimi podatki o nepremičninah parc. št. 411/40, katere zemljiškoknjižni lastnik je tožnik ter parc. št. 411/27, katere zemljiškoknjižna lastnika sta toženca in na drugi strani med dejanskim posedovanjem navedenih nepremičnin. Zemljiškoknjižna in zemljiškokatastrska evidenca namreč izkazujeta, da sta lastnika spornega dela zemljišča, ki predstavlja del parcele št. 411/27, toženca, tožnik pa zatrjuje, da ima ta del zemljišča dejansko v posesti on. Ob takšnem izhodišču sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili naslednja pravno relevantna dejstva: - da so pravni predniki pravdnih strank z pogodbo z dne 6.6.1957 razdelili parcelo št. 411/27 na dva dela, - da je bila dogovorjena delitev v naravi realizirana tako, da so pravni predniki tožnika uživali tudi sporni del zemljišča, - da je postal tožnik lastnik parcele št. 411/40 na podlagi darilne pogodbe z dne 30.4.1981, toženca pa lastnika parcele št. 411/27 na podlagi sklepa o dedovanju z dne 22.3.1985, - da je bilo tudi med strankama tožnikovo uživanje spornega dela zemljišča nesporno, - da je prišlo do spora glede lastništva spornega dela zemljišča v letu 1992 ob nameravani delitvi parcele št. 411/40, ko se je ugotovilo, da spada po katastrskih podatkih sporni del zemljišča k parceli št. 411/27, ne pa k parceli št. 411/40. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik postal lastnik spornega dela zemljišča na podlagi pravnega posla oziroma pogodbe o delitvi parcele z dne 6.6.1957, ki pa zaradi napake v geodetski odmeri ni bil do konca izveden. Hkrati pa je navedlo kot podlago tožnikove pridobitve lastninske pravice na spornem delu zemljišča še priposestvovanje na podlagi zakonite in dobroverne posesti po 2. odstavku 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče druge stopnje se je pri presoji pravne podlage odločitve prve stopnje omejilo le na priposestvovanje.

Glede na ugotovljena dejstva, ki hkrati predstavljajo neizpodbojno podlago revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP), sta izpodbijani odločitvi materialnopravno pravilni in ju revizijske trditve ne morejo izpodbiti. Tako ni pravilno revizijsko stališče o pretrganju priposestvovanja zaradi spremembe lastništva. V 2. odstavku 30. člena ZTLR je namreč določeno, da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so pravni predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma dobroverni posestniki. Posest je zakonita, če se opira na veljaven pravni naslov, dobroverna pa, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (72. člen ZTLR). Iz dejanskih ugotovitev tako celo izhaja, da je bilo skupno trajanje posesti na spornem delu zemljišča, ki so jo imeli tožnikovi predniki in tožnik sam, tako dolgo (od leta 1957), da so z dvajsetletno dobroverno posestjo, s priposestvovanjem pridobili lastninsko pravico na spornem delu zemljišča že tožnikovi predniki. Dvajsetletni priposestvovalni rok, ki je določen v ZTLR (4. odstavek 28. člena) je obstajal že pred uveljavitvijo navedenega zakona (načelno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960 v zvezi s pravili občega državljanskega zakonika). Ali je tožnikova posest in posest njegovih pravnih prednikov temeljila na veljavnem pravnem naslovu (zatrjevani pogodbi o delitvi parcele) oziroma, da je bil ta podlaga pridobitvi vtoževane lastninske pravice na spornem zemljišču, tako niti ni bilo potrebno ugotavljati. Že med strankama nesporna okoliščina dobrovernosti posesti tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov na spornem delu zemljišča, ki je trajala več kot dvajset let, izkazuje pravilnost izpodbijane odločitve. Ob navedenem je treba revidentu pojasniti, da je priposestvovanje zakonsko določeni način pridobitve lastninske pravice in da se s tem pravnim institutom prizna kot pravno veljavno to, kar je dejansko obstajalo zakonsko določeno dobo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče, po tem ko je ugotovilo, da tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana, revizijo toženca zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).