Jedro

Ravnanja toženca, to je odločanja o tožnikovem bolniškem staležu, ni mogoče šteti za samovoljno in arbitrarno, in tudi ni prišlo do naklepnega nepriznanja bolniškega staleža, zaradi česar naj bi prišlo do odpovedi delovnega razmerja, zato njegovo ravnanje ni protipravno. Ker niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za materialno (zamudne obresti od dolga, ki ga dolžnik ni mogle plačati in nižja pokojnina zaradi predčasne upokojitve) in nematerialno škodo (duševne bolečine in strah), neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe dalje, do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da sodišča ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj v okviru dokaznega postopka ni izvajalo dokazov. Sodišče je v postopku izkrivljalo pravo, selektivno izbiralo ali izločalo dokaze in naklepno prikrilo nekaj ključnih dokazov, kar je storilo tako, da je ugotovilo vsebino listine v nasprotju s tistim, kar listina izkazuje. Ko je tožnik navajal, kot dokaz odločbo z dne 15. 2. 2006, mu je sodišče odvzelo besedo. Glede odgovornosti toženke pritožba navaja, da je šlo za naklepno, nezakonito ravnanje zavoda, ki je kot delodajalec odgovoren za ravnanje svojih delavcev. V zvezi z odločbo toženke z dne 15. 2. 2006, s katero mu je bil bolniški stalež priznan za nazaj, meni, da je bila izdana brez njegove pritožbe. Iz zdravstvenega kartona je izginil vložni list, za obdobje od 1. 8. 2005 do 21. 12. 2005, brez katerega ne bi bilo možno rekonstruirati ravnanja osebnega zdravnika in vodje imenovanih zdravnikov dr. A.A. iz ZZZS OE E.. Meni, da je A.A. njegovo pritožbo z dne 14. 11. 2005 in predlog osebnega zdravnika za podaljšanje staleža z dne 16. 11. 2005 naklepno prikrila pred dr. B.B. in se dne 14. 11. 2005 dogovorila z delodajalcem tožnika, da bo preprečila podaljšanje bolniškega staleža od 14. 11. 2005 dalje. Prav tako je dne 21. 11. 2005 zavrnila predlog zdravnika in poslala pritožbo tožnika zdravstveni komisiji v C.. S tem je kolegici B.B. naklepno preprečila podaljšanje bolniškega staleža za tožnika, kar pa je bilo izvedljivo le s pomočjo komisije zavoda v C., ki je izdala dne 8. 12. 2005 odločbo, da je bil tožnik v času od 14. 11. 2005 do 17. 11. 2005 zdrav in sposoben za delo. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika z glavne obravnave v zadevi pod opr. št. Pd 122/2007. Odločba drugostopenjske komisije toženke z dne 15. 2. 2006 je izmišljena, virtualna listina brez prave podlage, izdana zaradi tega, ker je bila sprožena uradna preiskava pri delodajalcu v D. in pri toženki v E. in zaradi tega, ker komisija ob izdaji odločbe z dne 8. 12. 2005 ni vedela, kakšne sledi je A.A. pustila v enoti v E. in je s tem bila preprečena vsebinska obravnava na sodišču dne 3. 3. 2006 glede odločbe z dne 8. 12. 2005 in sklepa z dne 21. 11. 2005. Sodišče je pri odločanju naklepno izločilo sklep št. ... z dne 21. 11. 2005, pri tem sklepu je imenovana zdravnica A.A. ravnala nezakonito, gre za prvo nezakonito odločitev, v posledici tega so tudi vse ostale naknadne odločitve nezakonite. Enako je sodišče ravnalo v primeru odločbe št. ... z dne 20. 12. 2005 iz katere izhaja očitna krivdna odgovornost delavca zavoda. Pritožba nadalje navaja, da je imel pritožnik zaradi odločbe št. ... z dne 8. 12. 2005 4 dni (od 14. 11. do 17. 11.2005) neupravičenega izostanka z dela, zaradi odločbe št. ... z dne 20. 12. 2005 v zvezi z odločbo z dne 27. 2. 2005, ki ni bila izdana pravočasno je imel deset dni neupravičenega izostanka z dela (od 12. 12. do 21. 12. 2005). Odločitev toženke v sklepu št. ... z dne 21. 11. 2005, odločbi št. ... z dne 8. 12. 2005 in odločba št. ... z dne 15. 2. 2006 so nezakonite in predstavljajo namerno kršitev pravic tožnika do bolniškega staleža. Pri odločbah št. ... z dne 6. 12. 2005 in z dne 20. 12. 2005 je šlo za protipravno ravnanje zavoda. Pri tem gre po navedbah pritožnika za dva procesa. V prvem so nezakonita ravnanja delavcev zavoda, ki so pripeljala do odločbe z dne 8. 12. 2005, v drugem pa se je vse to, kar so delavci storili, prikrilo z odločbo z dne 15. 2. 2006. Prav tako ni verjeti izpovedi zdravnice B.B., ker je njena izpoved neverodostojna. Navaja in opisuje dogodke od 14. 11. 2005 dalje. Pritožba meni, da je sodišče izločilo vsa dejstva glede spornega staleža, ugotovljenega v zadevi Pd 122/2007 iz katere je razvidno, da sta se imenovani zdravnici in delodajalec dogovorili glede staleža tožnika. Sodišču očita, da ni zaslišalo predlagani priči dr. F.F. in dr. G.G. in ni dokazno ocenilo izvedene dokaze v zadevi Pd 122/2007 (pričanje H.H., I.I., B.B., A.A.), kar pomeni naklepno izločanje in izkrivljanje ključnih dokazov. Ob enakem stanju zadeve je komisija odločala različno, na dan 8. 12. 2005 in na dan 15. 2. 2006, ne da bi imela zato pravi razlog, ter je bila le servis za nezakonito ravnanje zdravnice A.A.. S sodbo na podlagi pripoznave Ps 3331/2005 sta bila odpravljena sklepa št. ... z dne 21. 11. 2005 in odločba št. ... z dne 8. 12. 2005. Meni, da bi moral osebni zdravnik dne 14. 11. 2005, ko se je tožnik pri njemu zglasil, ugotoviti, da je bolan in nezmožen za delo in ga istega dne napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku, ne pa podati predlog imenovanemu zdravniku. To napako je nato izkoristila imenovana zdravnica A.A. in iz zadeve eliminirala osebnega zdravnika in kolegico B.B. ter obljubila delodajalcu, da bo preprečila podaljšanje staleža in omogočila delodajalcu, da je bolnega tožnika spravil na cesto.

Pritožnik je po poteku pritožbenega roka, dne 23. 5. 2013 podal še dopolnitev pritožbe. Navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj so podane prepozno. Izpodbijana sodba je bila tožniku vročena dne 23. 2. 2013 in se je pritožbeni 15-dnevni rok iztekel dne 9. 3. 2013. Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da nasprotuje vloženi pritožbi, saj je sodišče jasno, koncizno in logično utemeljilo svojo odločitev, ki temelji na predloženih dokaznih listinah, popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je svojo odločitev, da ni šlo ne za protipravno in ne za krivdno ravnanje toženke, jasno obrazložilo in tekom postopka upoštevalo predlagane dokaze, za katere je menilo, da so za razrešitev dejanskega stanja potrebni, kar ne pomeni, da je imelo selektivni in pristranski pristop, s katerim naj bi prikrivalo, izkrivljalo ali izločalo dokaze, ali pa jih naklepno spregledalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporabljajo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu navedlo katere dokaze je izvedlo (listinske dokaze v prilogi spisa v A1-A63 in B2-B55), ostale dokaze je zaradi dovolj razjasnjenega dejanskega stanja kot nepotrebne zavrnilo, kakor to navaja v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu res ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge tožnika, vendar to v obravnavanem primeru ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Na podlagi 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Izvedbo dokazov, skladno s 1. odstavkom 287. člena ZPP odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, v katerem naj se izvede dokaz in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo senat zavrne in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Iz zapisnika z glavne obravnave je razvidno katere dokaze je sodišče v okviru dokaznega postopka izvedlo in tudi sklep, da se dokazovanje sklene. V kolikor bi pritožnik menil, da sodišče s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov krši določbe pravdnega postopka, bi jih moral takoj uveljaviti, torej na sami glavni obravnavi, kakor to določa 1. odstavek 286. b. člena ZPP. Kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnik ne pojasni, v čem so bili razlogi, da eventualnih kršitev ni mogel uveljaviti na sami glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, zaradi dovolj razjasnjenega dejanskega stanja. Iz navedenih razlogov zatrjevana kršitev v obravnavanem primeru ni podana. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, že na podlagi izvedenih dokazov.

Navedbe pritožnika v pritožbi, da mu je sodišče odvzelo besedo in ga prekinilo, ko je tožnik podajal svoje navedbe (glede odločbe z dne 15. 2. 2006 in glede dogovarjanja imenovane zdravnice z delodajalcem) so protispisne. Navedeno iz zapisnika z glavne obravnave z dne 25. 1. 2013 ne izhaja, tožnik je zapisnik podpisal in se z vsebino samega zapisnika tudi strinjal. Tudi iz tožnikovih pripomb na zapisnik, kakor jih je posredoval dne 29. 1. 2013, ne izhaja, da mu sodišče ne bi dovolilo podati svojih navedb, temveč, naj se popravi napaka, da zavod ni z odločbo z dne 15. 2. 2006 priznal bolniški stalež od 12. 12. do 21. 12. 2006, ampak z odločbo z dne 27. 2. 2006, prav tako naj se upošteva, da se v celoti tožbeni zahtevek nanaša na zavod, da je podana odgovornost zavoda, ker je šlo za njegovo naklepno ravnanje in da je ključni dokaz odločba z dne 15. 2. 2006, s katero je zavod prikril vsa svoja predhodna nedopustna dejanja ter da je v zadevo spornega staleža, zaradi katerega je izgubil službo, vpletena obalna mafija, oziroma policijsko - državno-tožilska in pravosodna mafija v E..

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče v postopku izkrivljalo pravo, selektivno izbiralo ali izločalo dokaze in naklepno prikrilo nekaj ključnih dokazov. V skladu s 213. členom ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Vsaka stranka je dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje, v skladu z 8. členom ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem je bilo dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno za sprejeto odločitev sodišča prve stopnje. Pritožnikove navedbe se tako v bistvu nanašajo na to, da sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj se ne strinja z dokazno oceno sodišča. Pritožba sodišču tudi očita, da je ugotovilo vsebino listine v nasprotju s tistim, kar listina izkazuje, gre za očitek, na podlagi katerega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik pri tem ne pojasni, v čem je sodišče ugotovilo vsebino listine v nasprotju s tistim, kar listina izkazuje. V kolikor pa se ne strinja z dokazno oceno sodišča glede posamezne listine, pa gre eventuelno za kršitev iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP.

Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi listin, kakor jih je v spis vložil tožnik in tožena stranka. Pritožbeno sodišče se z ugotovljenim dejanskim stanjem (točka 8. in 11. obrazložitve izpodbijane sodbe) v celoti strinja in jih ne ponavlja. Sodišče je v zadostni meri povzelo tudi kaj je bilo odločeno s sodbama Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 122/2007 z dne 6. 6. 2008 in s sodbo opr. št. Pd 407/2005 z dne 15. 9. 2006. Protipravnost je pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkretnem primer posebej in se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti toženčevega ravnanja pravilno upoštevalo sodno prakso, ki je že zavzela tudi stališče, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Iz odločbe toženke št. ... z dne 8. 11. 2005, s katero je bilo odločeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 5. 11. 2005 do 13. 11. 2005, od 14. 11. 2005 dalje pa zmožen za delo, je razvidno, da je bil tožnik poučen, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve. Tožnik bi se moral, tudi če se ni čutil za delo sposobnega, 14. 11. 2005 vsaj zglasiti pri delodajalcu, vendar tega ni storil. Iz izpovedi B.B., zaslišane v delovnem sporu, kjer se je presojala pravilnost in zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ne izhaja, da bi mu obljubila stalež, kakor navaja tožnik v pritožbi. V pritožbenem postopku je zdravstvena komisija toženca odločala dvakrat. Z odločbo z dne 8. 12. 2005 je zavrnila pritožbo tožnika, z odločbo z dne 15. 2. 2006 pa je tožnikovi pritožbi zoper odločbo imenovane zdravnice z dne 6. 12. 2005 ugodila in spremenila njeno odločitev tako, da je ugotovila, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 14. 11. 2005 do 24. 12. 2005. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovi navedbi, da je bila odločba zdravstvene komisije toženke z dne 15. 12. 2005 izdana brez njegove pritožbe. Iz listin v prilogi sodnega spisa je razvidno, da je osebni zdravnik dne 29. 11. 2005 podal predlog za bolniški stalež tožnika imenovanem zdravniku in sicer za nazaj, za čas od 14. 11. do 17. 11. 2005. V zvezi s tem predlogom je bil izdan sklep št. ... z dne 6. 12. 2005, s katerim se je predlog zavrgel in odločba pod isto št. in istim datumom, s katerim je bil tožniku odobren bolniški stalež za čas od 28. 11. 2005 do 9. 2. 2005. Zoper navedeni odločbi se je tožnik pritožil dne 9. 12. 2005, to iz njegove pritožbe izrecno izhaja. O njegovi pritožbi je nato odločala zdravstvena komisija dne 15. 12. 2005. V obrazložitvi odločbe je toženec navedel iz katerih razlogov je bil tožniku za nazaj priznan bolniški stalež. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, navedenim v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe, da izdaja navedenih odločb toženca še ne pomeni hkrati njegovega protipravnega ravnanja. Že sodišče prve stopnje je pritožniku pojasnilo, kakšno bi moralo biti ravnanje toženca, da bi se štelo njegovo ravnanje za protipravno.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da sta se imenovani zdravnici in tožnikov delodajalec dogovorila glede bolniškega staleža tožnika. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-1; Ur. l. RS, št. 100/2005 - UPB2 s spremembami) določa, v 5. poglavju uveljavljene pravic iz zdravstvenega zavarovanja in v zvezi s tem pristojnosti posameznih organov tožene stranke, tako izbranega osebnega zdravnika zavarovanca, kakor imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije. V 81. členu ZZVZZ so določene pristojnosti imenovanega zdravnika, med drugim tudi ta, da ta odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov, za delo nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje, razen če gre za nego, spremstvo ali izolacijo zavarovane osebe, o kateri odloča njen osebni zdravnik. Prav tako odloča o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni. Imenovani zdravnici sta torej na podlagi predloga osebnega zdravnika tožnika odločala o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni.

Iz obrazložitve sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 122/2007 z dne 6. 6. 2008 ne izhaja, trditev tožnika, da sta se imenovani zdravnici in delodajalec dogovorili glede staleža tožnika. Delovno sodišče je v predmetni zadevi sledilo enotnemu pričanju dr. B.B. in dr. A.A., tako glede obljube dr. B.B., da bo tožniku odobrila stalež za čas od 14. 11. 2005 dalje, kakor glede kontaktov z delodajalcem tožnika. Ni štelo, da bi se dr. A.A. in I.I. dogovorili s tožnikovim delodajalcem o pripravi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je dr. A.A., dr. B.B. zadevo odvzela, saj iz izpovedi obeh pred Delovnim sodiščem v Kopru enotno izhaja, da dela dr. B.B. kot imenovana zdravnica samo ob torkih, dr. A.A., pa je bila v letu 2005 vodja oddelka imenovanih zdravnikov in edina v delovnem razmerju z zavodom. Ob odsotnosti dr. B.B. je odločila dr. A.A..

Po prepričanju pritožbenega sodišča s strani tožnika zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke ni. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi tožena stranka oziroma njeni delavci tožniku naklepno ne priznali bolniškega staleža in bi v posledici tega prišlo do odpovedi delovnega razmera ter, da se je imenovana zdravnica z delodajalcem tožnika dogovorila, da se mu bolniški stalež ne prizna. Ravnanje imenovanih zdravnic in zdravstvene komisije ni mogoče šteti za samovoljno in arbitrarno in tako ravnanje toženca v obravnavanem primeru, ko je odločal o bolniškem staležu tožnika, ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč odločanje v okviru pristojnosti, ki jih imajo organi toženca po določilih ZZVZZ. Ker ni izpolnjen eden iz kumulativno določenih pogojev odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP, se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.