Jedro

Stranka, ki statusa žrtve vojnega nasilja ne more uveljaviti zaradi uzakonjene navezne okoliščine stalnega bivanja na slovenskem ozemlju (od prenehanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa), ker tega pogoja ne izpolnjuje, neutemeljeno ugovarja, da ZZVN zanjo ne velja ter da je obravnavana drugače kot drugi državljani Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper v ponovnem postopku izdano odločbo Upravne enote A z dne 3. 2. 2003, s katero je le-ta odločila, da se tožnikovemu zahtevku ne ugodi ter se mu statusa žrtve vojnega nasilja ne prizna. Tožena stranka v razlogih navaja, da so bili prisilni ukrepi okupacijskih sil nad tožnikom in nad njegovimi starši izvajani na območju Hrvaške, torej izven teritorija Republike Slovenije, tožnik pa ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 25. 1. 1980. Po določbi šestega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) pa je v primeru, ko so se nasilna dejanja ali prisilni ukrepi izvajali izven območja Republike Slovenije, žrtev vojnega nasilja le tista oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma na ozemlju, ki je v času uveljavitve zakona pripadalo Republiki Sloveniji. Po določbi sedmega odstavka 2. člena ZZVN pa se šteje, da je taka oseba imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Glede na to je prvostopni organ utemeljeno tožniku zavrnil priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Odločba prvostopnega organa je tako pravilna in zakonita ter navaja tudi pravilne razloge. Tudi pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je državljan Republike Slovenije od leta 1991 ter da bi tako tudi zanj moral veljati ZZVN, ki je bil sprejet leta 1996. Ker mu status žrtve vojnega nasilja ni bil priznan, ni obravnavan enako, kot drugi državljani Republike Slovenije. Prisilni ukrepi zoper njegovo družino so bili izvajani na območju Kraljevine Jugoslavije, v NOB sta izgubila življenje tako njegova mati kot oče. Zaradi pogojev, ki jih glede stalnega prebivališča določa ZZVN, je obravnavan neenako, kot drugi državljani Republike Slovenije. Meni, da zanj kot državljana Republike Slovenije veljajo vsi zakoni Republike Slovenije ter da mu pripadajo tudi vse pravice, ki jih določajo ti zakoni, torej tudi status žrtve vojnega nasilja, ki je po njegovem mnenju neodtujljiva pravica. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Tožnik neutemeljeno ugovarja, da ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) zanj ne velja ter da je obravnavan drugače kot drugi državljani Republike Slovenije, kajti ob izpolnjenih zakonskih pogojih bi mu status žrtve vojnega nasilja bil priznan in tudi pravice iz tega naslova, enako kot drugim slovenskim državljanom. Pogoj, zaradi neizpolnjevanja katerega tožnik statusa žrtve vojnega nasilja ne more uveljaviti, je v 6. odstavku 2. člena ZZVN uzakonjena navezna okoliščina stalnega bivanja na slovenskem ozemlju (od prenehanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa), kadar je bilo nasilno dejanje storjeno izven slovenskega ozemlja, na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije. O tem, ali je z uzakonitvijo te okoliščine kršeno načelo enakosti vseh pred zakonom, pa se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije. V sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99) je navedlo, da pravilno razumljeno načelo enakosti ne izključuje različnega zakonskega obravnavanja, kadar gre za objektivno različne dejanske stanove, pač pa tako razlikovanje logično narekuje. Uzakonitev takih okoliščin, kot je navedena okoliščina stalnega prebivanja, po mnenju ustavnega sodišča sodi v območje prostega odločanja zakonodajalca ter je, če ne gre za očitno arbitrarno odločanje, prepuščena zakonodajalcu. Ker ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi bila navedena določba (6. odstavka 2. člena ZZVN) v neskladju z ustavo, torej ne meni, da bi šlo za arbitrarno določitev pogoja, pač pa, da je rezultat razumne določitve okvira za odločanje o tem, katere osebe so upravičene do pravic iz statusa žrtev vojnega nasilja. V sklepu št. U-I-210/02 z dne 30. 5. 2002 pa je (prav tako v okviru presoje pobude za postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določbe o pogoju stalnega prebivališča v Sloveniji) ustavno sodišče navedlo še, da je enakost pred zakonom v ZZVN zagotovljena s tem, da ta zakon komurkoli, ki konstitutivne okoliščine izpolnjuje, enako priznava, tistemu, ki pa jih ne izpolnjuje, pa enako odreka uzakonjena upravičenja, ter dalje, da pri upravičenju do statusa žrtve po ZZVN ali iz tega statusa izvirajočih pravicah ne gre za človekove pravice in temeljne svoboščine, ki morajo biti v skladu z ustavnim jamstvom enakosti pred zakonom v Sloveniji vsakomur zagotovljene, kot zmotno meni tožnik.

Ker tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.