Jedro

Tožnik je kot tretji zatrjeval, da ima glede predmeta izvršbe pravice, ki mu omogočajo, da izvršbo prepreči. Tožena stranka je v izvršilnem postopku uveljavljala poplačilo svoje terjatve s prisilno prodajo zastavljene nepremičnine in da se je ob sklepanju pogodbe zanesla na podatke v zemljiški knjigi. Toženec je kot dobroverni zastavni upnik pridobil zastavno pravico. Ti razlogi utemeljujejo materialnopravni sklep, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, po drugi strani je na podlagi sklepa o domiku in sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu le-ta v izvršilnem postopku že pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, v tem trenutku pa je tretji, tožnik, lastninsko pravico izgubil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izvršba na stanovanjski hiši na naslovu G. z dvoriščem v izmeri 18 m2, vpisani v vl.št. 162, na parceli št. 622 k.o. K. in dveh sobah v izmeri 19,90 m2, ki se nahajata na parceli št. 623, vl.št. 161 k.o. K., na podstrehi hiše na G., ni dopustna na deležu do 1/2, ki je last tožnika, in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 115.270,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.06.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in o zadevi "ustrezno odloči" oziroma razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvršba na nepremičnini je nedopustna do deleža 1/2, ker je tožnik lastnik hiše in sob do deleža 1/2. To izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v K. z dne 10.09.2002. Kot lastnik ima torej kot tretji glede predmeta izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. V izvršilnem postopku je sodišče izdalo dne 14.04.2003 sklep o domiku navedenih nepremičnin ponudniku A. d.o.o., čeprav je tožnik solastnik do 1/2, parc.št. 622, vl.št. 162 k.o. K., v naravi stavba z dvoriščem, kot izhaja iz sodbe, ki je postala pravnomočna dne 09.10.2002. Iz razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, ko naj bi imelo ob publicitetnem učinku vpisov in načelu zaupanja v zemljiško knjigo prednost pred nevknjiženim načinom pridobitve lastninske pravice. S tem pa se tožnik ne strinja. Ta nepremičnina ni bila nikoli last dolžnice v izvršilnem postopku B.P., kar je ugotovilo že sodišče z navedeno sodno odločbo. Zato je vpis hipoteke bil nezakonit, saj ne more imeti takega absolutnega učinka kot ga navaja sodišče prve stopnje in bo tožnik zoper toženca sprožil še posebno tožbo, s katero bo zahteval izbris hipoteke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je kot tretji zatrjeval, da ima glede predmeta izvršbe pravice, ki mu omogočajo, da izvršbo prepreči. 64. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na katerega se je skliceval, v 1. odst. določa, da tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Ker je bil v izvršilnem postopku napoten na pravdo, je v tej pravi zahteval, da se s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Trdil je, da je solastnik, kar je ugotovljeno s sodno odločbo, stvarne pravice je pridobil na izviren način, iz naslova skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka v izvršilnem postopku uveljavljala poplačilo svoje terjatve s prisilno prodajo zastavljene nepremičnine in da se je ob sklepanju pogodbe zanesla na podatke v zemljiški knjigi, ter se sklicevala na eno temeljnih načel zemljiške knjige, to je načelo zaupanja, po katerem kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (1. odst. 8. čl. Zakona o zemljiški knjigi-1 - ZZK-1, prej enako 3. odst. 5. čl. ZZK). Kot resnično torej šteje tisto, kar je vpisano v zemljiško knjigo oziroma nasprotno, za tisto kar v zemljiški knjigi ni vpisano, se šteje, da ne obstoji. Zato je sodišče ob nasprotnem interesu strank tega postopka pravilno dalo prednost interesu tožene stranke, in to utemeljilo s pravno pravilnimi razlogi. Tožeča stranka namreč za zemljiškoknjižni vpis ni poskrbela, in tako ni bila, pa bi sicer bila, zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana. Toženec je kot dobroverni zastavni upnik pridobil zastavno pravico. Ta hipoteka pa je vpisana v zemljiško knjigo in sicer je bila vknjižena pri nepremičnini s parc. št. 622 k.o. K. zastavna pravica za terjatev upnika, tožene stranke, ki je le-to pridobil preden je tožnik na podlagi sodbe izposloval vknjižbo solastninske pravice do 1/2. Glede nepremičnin vpisanih v vl. št. 161 k.o. K. pa je sodišče ugotovilo in temu pritožnik ne oporeka, da nista zajeti v navedeni sodbi in svojih trditev o solastnini oziroma skupni lastnini iz naslova skupnega premoženja, ni dokazal in tega zaključka pritožnik ne izpodbija. Ti razlogi utemeljujejo pravilen materialnopravni sklep prvostopenjskega sodišča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, po drugi strani pa drži tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tretji ugovor lahko vloži le do konca izvršilnega postopka, saj po tem trenutku ugovor ni več smiseln, in je na podlagi sklepa o domiku in sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu le-ta v izvršilnem postopku že pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, v tem trenutku pa je tretji, tožnik, lastninsko pravico izgubil. Dobroveren kupec nepremičnine namreč na javni dražbi pridobi originarno lastninsko pravico. Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi razlogov, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni zasledilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).